V začetku leta smo preizkusili Pentaxov kompaktni digitalni fotoaparat, model Optio W60. Njegova posebnost je odpornost proti vodi in mehanskim poškodbam, podobno kot pri nekaterih Olympusovih modelih iz serije Mju. Zdaj smo dobili na preizkus še njegovega zmogljivejšega brata, imenovanega Optio W80.
Čeprav je Pentax v svetu DSLRjev znan predvsem po zelo konkurenčnih cenah, je visoko na seznamu njegovih prednosti tudi kakovost izdelave. Predvsem po teh dveh ključih pripadata prvi dve mesti v naši tabeli cenejših DSLRjev njegovima modeloma K-M in K-200D. Novi K-7 je opazno više na cenovni lestvici, za kakovost pa se ni treba bati.
Sony v segmentu aparatov DSLR ponuja kar pet modelov, ki so cenovno pod mejo tisoč evrov. Dva od tega sta namenjena nekoliko naprednejšim uporabnikom, niže pa so trije, ki so kar se da enostavni za uporabo, tokrat pa smo preizkusili najzmogljivejšega iz spodnje trojice. Glede na predhodnika, model A350, je izgubil več kot 100 g na masi, pa tudi nekaj milimetrov v vse smeri.
To, da Samsung rad tekmuje v debelini (oz. v tankosti) ohišja, smo opazili že v svetu mobilnikov, tokrat pa gre za enega izmed tanjših žepnih aparatov. Njegovo ohišje se na najdebelejšem mestu, ko je objektiv spravljen vanj, pohvali z debelino le 16,6 mm, na voljo v štirih barvah. V celoti je sestavljeno iz lakiranega aluminija, da tudi pozimi ne zebe v roke.
Z večanjem zmogljivosti in univerzalnosti procesorjev si vedno več digitalnih naprav hodi v zelje. Ne prav dolgo nazaj smo v Monitorju preverili, kako resna je fotografska grožnja prenosnih telefonov kompaktnim fotoaparatom. A tudi fotoaparati nimajo čiste vesti glede glodanja vrtnin. Vedno več modelov poskuša ponuditi kakovosten zajem filmskih posnetkov. In kaj porečejo na to ljubiteljske video kamere?
Najzmogljivejšo serija Sonyjevih kompaktnih fotoaparatov od zgodnjega poletja naprej dopolnjuje model DSC-HX1, ki se s podporo popolnega ročnega nadzora spogleduje s fotoaparati DSLR, z zajemom video posnetkov FullHD pa z amaterskimi videokamerami.
Olympus že od samega začetka svojega sistema digitalne fotografije, imenovanega sistem štirih tretjin (ki hkrati določa tako velikost kot obliko tipala), obljublja majhne fotoaparate in majhne objektive. To jim je tudi resda uspevalo, čeprav so bile razlike v velikosti (ter teži) v primerjavi s konkurenco razmeroma majhne. A so pred časom predstavili še korak dlje, sistem štirih tretjin je tako dobil še oznako "mikro". Pri tem sodelujejo s Panasonicom, ki je svoj aparat predstavil že pred časom (model Lumix G1, ki smo ga v Monitorju preizkusili v letošnji aprilski številki). Zdaj je tudi Olympus le splavil svoj aparat - model E-P1.
Ne prav veliko sprožitev nazaj je enega uspešnejših fotoaparatov Canonove družine s trištevilsko oznako, Canona EOS 400D, nadomestil model 450D. In že kar nekaj časa si lahko omislimo tudi njegovega naslednika, EOS 500D.
V tokratnem Monitorju si lahko preberete preizkus Olympusove novega digitalnega fotoaparata, modela E-P1. Gre za fotoaparat, ki ni pravzaprav nič posebnega. Še več, manjka mu nekaj osnovnih delov, denimo bliskavica in optično kukalo. A aparat predstavlja tisto inovativnost, ki jo v svetu globalizacije vse teže najdemo. Pri gromozanskih podjetjih gredo odločitve čez toliko posameznih pisarn in pisalnih miz, da je vse manj prostora za tovrstne posebnosti. Žal.
Fotoaparati, ki so bolj ali manj odporni proti vodi, so na trgu že lep čas. Ena prvih takih zaresnih naprav na voljo širši javnosti je bil sicer legendarni Nikonos že leta 1963, katerega novejšo različico za podvodno fotografijo nekateri uporabljajo še danes, vendar imamo mi v mislih bolj tiste digitalne.
