Canon je svojo serijo fotoaparatov z velikim razponom goriščnic pred nekaj leti razdelil v dva segmenta. Eden je namenjen manj zahtevnim ter kompaktnosti in dostopnosti željnim kupcem, drugi pa naprednejšim uporabnikom. In prav ta razred je tokrat doživel novo delitev. Naslednika modela S5 IS sta kar dva, SX10 IS in SX1 IS.
Najnovejši član Canonove rodbine A, PowerShot A1100 IS, sledi zastavljenim smernicam. Ob sprejemljivi ceni želi hkrati ponuditi preprostost in vsestranskost.
Canon Powershot SX200 IS nam pokaže, da miniaturizacija ne pomeni vedno sklepanja nesprejemljivih kompromisov. Čeprav se stiska v kompaktnem ohišju, nam njegove zmogljivosti preprečujejo, da bi ga preprosto uvrstili med kompaktne fotoaparate.
Mobilniki imajo v svojih nedrih vse več malih naprav, ki nas spremljajo, kjerkoli smo. Pogovori in pošiljanje kratkih sporočil niso zanje nikakršen izziv več. Zato omogočajo organizacijo našega življenja z opomniki in koledarji, navigacijo s sistemom GPS, brskanje po spletu, preganjajo dolgčas z vse bolj naprednimi igrami, počasi iz naših žepov izpodrivajo predvajalnike glasbenih datotek ... Vse kaže, da so njihova naslednja žrtev kompaktni fotoaparati.
Digitalni aparati SLR so po ceni že pred časom postali povsem primerljivi s kompaktnimi aparati zgornjega kakovostnega razreda (predvsem takimi z velikim razponom goriščnic - zumom). Pentax se je že kar nekajkrat lahko pohvalil z najcenejšim aparatom DSLR na trgu, v zadnjem letu pa jih je nekaj konkurentov prehitelo. Z novim aparatom K-m se želijo spet zavihteti na prestol najugodnejšega aparata DSLR na trgu.
Canonovi digitalni aparati SLR srednjega ranga nekako z vsako drugo različico opazno napredujejo, vmes pa dobimo le manjše posodobitve. Tako je med modeloma Eos 20D in 30D zelo malo razlik, lani predstavljeni 40D pa je dodal kar nekaj novosti (zmogljivejše tipalo, sistem za živi predogled slike itd.). Po tej logiki je tokrat preizkušeni 50D le nadgraditev tega predhodnika. Po preizkusu lahko to trditev le potrdimo - čeprav je na papirju morda videti drugače.
Lanski december bo v podjetju Nikon gotovo zapisan z velikimi črkami, saj so po občutni osvežitvi palete digitalnih SLRjev predstavili še paradnega konja, namenjenega vsem, ki jim vrhunska cena ne predstavlja večjega zadržka, oziroma jim narava dela to omogoča. O fotoaparatu je veliko govoric krožilo že pred uradno predstavitvijo, bila pa je kar pričakovana in logična poteza. Med Nikonovimi SLRji s polnim formatom tipala je manjkal le še zadnji člen x, z visoko ločljivostjo in vrhunskim ohišjem, po predstavitvi Sonyjevega modela A900 pa smo tipalo s 24 milijoni pik upravičeno čakali še pri Nikonu. Res je, da je Nikonov model D3 že vrhunski izdelek, ki mu skorajda ničesar ne moremo očitati, a tista pika na i z visoko ločljivostjo je kljub vsemu manjkala. Z najnovejšim modelom D3x so to vrzel uspešno zapolnili.
Novi Canonov model 5D mark II je eden najbolj pričakovanih digitalnih SLRjev lanskega leta. Že vse od govoric naprej je bil deležen izjemne pozornosti fotografov, saj so bila pričakovanja zelo velika. Njegov predhodnik 5D nikakor ni slab fotoaparat, vendar pa ima kar nekaj pomanjkljivosti, predvsem slabše ohišje in tehnične zmogljivosti. Kljub temu je bil fotoaparat prodajna uspešnica, saj je bil to prvi digitalni SLR z vgrajenim tipalom velikosti 24 × 36 mm po dokaj razumni ceni. Namenjen je bolj kreativnim kot reportažnim fotografom, vendar ima širok krog uporabnikov v obeh taborih. Njegov naslednik 5D mark II naj bi s tehničnimi izboljšavami in višjo ločljivostjo popravil vtis starejšega brata, za nameček pa so ga opremili še z možnostjo snemanja videa v visoki HD ločljivosti.
To, kar je videl fotoaparat, lahko kasneje vidi silno veliko ljudi. A človek kljub temu vidi več. Več v smislu razpona barv in svetlobe. V cerkvi si lahko ogledujemo temna marmorna tla in svetle vitraje. Posneta fotografija pa je pretemna, le tam, kjer bi morala biti okna, se bohotijo beli madeži svetlobe. Koliko sončnih zahodov je bilo tako spektakularnih, da smo odbrzeli po fotoaparat, ob ogledu fotografij na zaslonu ali papirju pa ostali hladni in razočarani.
Zrcalno-refleksne fotoaparate poznamo že dobrih petdeset let. Prihod digitalne tehnologije v sami konstrukciji ni veliko spremenil - namesto filma imamo digitalno tipalo ter nekaj z njim povezane elektronike. Osnova, torej sistem zrcalc ali zrcala in pentaprizme, je ostala povsem enaka. A pred nedavnim je Olympus napovedal nekakšno digitalno dvoživko, ki ni ne čistokrvni SLR, ne povsem kompaktni aparat. Šlo naj bi za aparat, ki nima sistema zrcal oziroma pentaprizme, namesto teh uporablja kar glavno tipalo ter majhen zaslon LCD v okularju, kljub temu pa ima izmenljive objektive in razmeroma veliko svetlobno tipalo. Projekt so poimenovali Micro Four-Thirds, saj naj bi bil delno združljiv z znanim sistemom Four Thirds. Predvsem lahko uporablja vse objektive predhodnika, hkrati je tudi tipalo enako veliko (faktor povečave goriščnice je tako še vedno 2). Že v začetku se je projektu pridružil tudi Panasonic (ki tudi sicer tesno sodeluje z Olympusom), ki pa je prvi na trg poslal tudi aparat.
