Pregled Nikonove pestre ponudbe fotoaparatov začnimo z njihovim vstopnim modelom. Po obliki in velikosti ter osnovnih lastnostih je precej značilen predstavnik svojega razreda. Nekaj manjša ločljivost in razmeroma majhen (a drugače nadpovprečno dober) zaslon LCD so glavni davek nizki ceni. Žal so se pri Nikonu, za razliko od recimo Canona, odločili, da nedeljski fotografi ne potrebujejo optičnega iskala, s čimer se pri Monitorju nekako ne moremo strinjati.
Olympus FE-210 je po obliki in zmogljivosti zelo značilen vstopni model, namenjen manj zahtevnim uporabnikom, ki kupujejo prvi fotoaparat. Tudi 13 tematskih avtomatik in le osnovne možnosti ročnega nadzora ostajajo v mejah povprečja. FE-210 se tudi ne more pohvaliti z zaznavanjem obrazov ali umirjevalnikom slike. Na seznamu možnosti sicer najdemo umirjanje slike, a je tako kakor pri številnih podobnih modelih dosežena na "cenen" način - s povečevanjem občutljivosti tipala in skrajševanjem osvetlitvenega časa.
Pentaxov vstopni model se od nekaterih podobnih modelov loči po nekoliko večji ločljivosti, kar se nekoliko pozna tudi pri malce višji ceni (po drugi strani pa je med tistimi s 7 megapikami med cenejšimi). Sodi med manjše tovrstne fotoaparate, njegov nižji cenovni razred pa izdaja debelina in plastično ohišje. Omeniti velja nekoliko boljši in svetlobno močnejši objektiv od marsikaterega vstopnega modela. Po drugih fotografskih lastnostih od povprečja ne odstopa. Povprečno velik LCD je povprečno dober in ko smo ga preizkušali v jasnem sončnem vremenu, smo pogrešali optično iskalo.
Fotoaparat FE-250 je zmogljivejši brat modela FE-230, ki smo ga že preizkusili. Na prvi pogled sta si zelo podobna, a je FE-250 debelejši in težji. Konkretno je debel cela dva centimetra, torej dobrega pol centimetra več kot FE-230, a gre kljub temu za majhen in lahek žepni aparat, ki s kovinskim ohišjem deluje elegantno in robustno. Rečemo lahko, da bo delo z njim lažje uporabnikom z manjšimi rokami, saj so poleg tankega ohišja tudi gumbi razmeroma majhni; dva nad zaslonom za preklapljanje med slikanjem in ogledom fotografij sta, denimo, skoraj povsem zlita z ohišjem. Zaslon je enako velik kot pri cenejšem aparatu, a ima bistveno izboljšano ločljivost, 230.000 pik. Seveda ni optičnega iskala, lahko pa poleg navadne svetlosti zaslona LCD izberemo še močnejšo nastavitev.
Olympusov žepni model FE-230 se pridružuje vedno večjemu trgu malih fotoaparatov s tipali, ki zmorejo sedem milijonov svetlobnih pik. Pri tem aparatu najbolj izstopa tanek profil, saj je z dobrim poldrugim centimetrom debeline najtanjši v naših primerjalnih tabelah. Enim bo to sicer všeč, nas pa je bolj motilo kot ne, saj je fotoaparat teže, oziroma skoraj nemogoče držati v eni roki. Tudi gumbi so bolj namenjeni tankim prstom, sploh dva zelo nizka gumba nad zaslonom, ki rabita za preklop med slikanjem in pregledovanjem fotografij. Tudi dva gumba za dostop do menuja in za brisanje fotografij sta dokaj neprijazna, moramo ju pritisniti točno na sredini. Dobro se izkaže vrtljiv gumb za izbiro načina snemanja, ki ga uporabljamo s palcem.
Panasonicov model Lumix FX3 sodi med cenejše fotoaparate te blagovne znamke, in tudi sicer je dokaj značilen predstavnik nižjega cenovnega razreda. Je kompaktne oblike, povsem lepo se prilega večini žepov, tudi izdelava je solidna. Kot je že navada pri teh aparatih, manjka kukalo. Čez zadnjo stran se razteza dvoinpolpalčni zaslon. Tu je tudi prva večja pomanjkljivost fotoaparata, saj ima zaslon le 115.000 pik in to se zelo pozna pri pregledovanju fotografij. Sicer je dokaj svetel, na voljo pa sta še dve dodatni zmogljivosti: prva je "Power LCD", ki še dodatno osvetli zaslon za 40 %, druga pa "High Angle", ki močno izboljša kotno vidljivost in je namenjena fotografiranju prek množice.
Panasonic DMC-FX07 je močnejši brat modela FX3. Razlike med aparatoma na prvi pogled niso očitne, vendar pogled v podrobnosti vendarle razkrije nekaj izboljšav.
Zaenkrat najmočnejši predstavnik v Olympusovem razredu žepnih digitalnih fotoaparatov je Olympus mju 1000. V Olympusu so se tudi tokrat odločili, da bodo novi model naphali s posebnostmi. Tako se lahko pohvali z optičnim tipalom, ki premore kar 10 milijonov pik, velikim razponom občutljivosti ISO, zaščito pred slabimi vremenskimi razmerami in še marsičim. Vsekakor dobrodošle lastnosti za uporabnika, mi pa smo preverili, kako se vsi ti priboljški obnesejo v praksi.
Pred slabima dvema letoma je Canon dodobra pretresel trg digitalnih SLRjev, namenjenih nezahtevnim uporabnikom. Model 350D je kmalu postal eden najbolje prodajanih digitalnih SLRjev sploh. Čeprav je bilo izrečenih kar nekaj kritik na rovaš ohišja, kit objektiva in zaklenjenih funkcij, so tehtnico v prid nakupu nagnili nizka cena, 8 milijonov pik ločljivosti in značka Canon na vrhu ohišja. Pred začetkom lanskoletne Photokine pa so poskrbeli za naslednika, 400D, in ta bo, kot kaže, zastavo zmagovalca nosil naprej.
Coolpixa L5 in L6 sta naslednika modela L2. V Nikonu so se tokrat odločili za malce nenavadno označbo modelov, saj manjša številka pomeni zmogljivejši fotoaparat. Tako je Coolpix L5 opremljen z objektivom, ki zmore petkratno optično povečavo (velika večina žepnih digitalnih fotoaparatov ponuja le trikratno povečavo), in 7 milijonsko tipalo CCD. Coolpix L6 pa je ohranil večino lastnosti predhodnika ter tako ostal pri šestmilijonskem tipalu CCD ter klasični trikratni optični povečavi.
