Oki je svoje laserske tiskalnike prenovil in v razredu 5000 predstavil kar štiri nove člane. Preizkusili smo omrežni model C5700n. Kot je pri Okiju že v navadi, ne gre za navaden laserski tiskalnik, saj namesto laserskega žarka uporablja tehnologijo LED. Zunanjost tiskalnika se je le nekoliko spremenila, delovanje in postavitev elementov pa ostajata enaka.
Podjetje Nashuatec, ki se posveča predvsem pisarniškim izdelkom srednjega ali višjega cenovnega razreda, je razvilo pravega posebneža, MP C1500sp. Na našem preizkusnem stroju je sicer pisalo Ricoh, saj je bil razvoj dejansko opravljen tukaj (Ricoh ima v lasti blagovno znamko Nashuatec), vendar se bo pri nas prodajal Nashuatecov model.
FS-1016MFP je Kyocerina najosnovnejša laserska večnamenska naprava in je namenjena predvsem manjšim podjetjem.
Doslej edinemu Canonovemu barvnemu laserskemu tiskalniku LBP5200 se je pridružil nov - LBP5000. Malce čudno, da ima novejši model manjšo številčno oznako, a je poglavitni razlog za to zmogljivost. Že na prvi pogled bi rekli, da smo podoben tiskalnik že nekje videli, same lastnosti pa potrdijo, da je skoraj enak kot Hewlett-Packardov LaserJet 2600, ki smo ga preizkusili septembra 2005. Spomnimo se, da sme Canon po pogodbi tehnologijo, ki jo razvija za HP, uporabiti za lastno prodajo šele dosti pozneje.
Skupino novih Kyocerinih laserskih tiskalnikov zaenkrat sestavljajo štirje modeli, FS-2000D, FS-3900DN, FS-4000DN in posebnež A3 - FS-6950DN. Poglavitna novost je uporaba pozitivno naelektrenega valja, s čimer je med delom močno zmanjšano oddajanje ozona. Tiskalniki so tudi bistveno tišji kot njihovi predhodniki, po občutku pa lahko rečemo, da so tišji tudi nasploh. Le model 4000 je nekoliko glasnejši, bržkone zaradi "hitenja". Kakovost tiska je pri vseh štirih modelih skorajda enaka, saj vsi uporabljajo povsem enako tehnologijo.
Barvni laserski tiskalnik C5450n se uvršča med zmogljivejše Okijeve tiskalnike. Na videz je popolnoma enak šibkejšemu modelu C3200n, le na zadnji strani opazimo poleg omrežne in USB povezave še priključek za vzporedno povezavo. Tudi v notranjosti bomo zelo težko odkrili kakšno razliko. Oba uporabljata tehnologijo LED namesto klasičnega laserja. Edina vidna razlika je le v oznaki barvila (tonerja), ki pa ga lahko kljub temu vgradimo v šibkejši model in tako za nekaj dodatnih tisočakov natisnemo kar dva tisoč strani več. Obratno zamenjavo so preprečili zgolj s koščkom plastike, ki ga lahko z malo spretnosti odstranimo. Le menjava valja je preprečena s tipalom. Druge komponente lahko brez težav zamenjamo. Bistvena razlika pri Oki C5450n je skrita očem. Ima namreč zmogljivejši procesor, 128 MB vgrajenega pomnilnika, možnost razširitve še s 256 MB, vgradimo lahko tudi disk, namesto posnemanja GDI pa ima C5450n PCL in postscript. Tudi v sami hitrosti tiskanja je razlika, vendar dosti manjša, kot smo pričakovali. Uporabniški vmesnik je dokaj razumljiv, saj je od predhodnika dodatno naphan z možnosti. Seveda lahko tudi te natisnemo na papir, za boljši pregled. Tiskalnik lahko prav tako upravljamo prek spletnega brskalnika, saj je omrežni modul še naprednejši kot pri C3200n. Tiskalnik je zato namenjen bolj skupni pisarniški rabi. Le tako lahko namreč popolnoma izkoristimo napredni omrežni vmesnik. Ker gre le za razred zmogljivejši tiskalnik, bi lahko omogočili dokup dodatnih predalov za papir, a je na voljo le en predal in večnamenski podajalnik. Možno je dokupiti še modul za tiskanje na obe strani, pri modelu C5450dn pa je to že vgrajeno.
V zelo široki Okijevi ponudbi sodi model C3200n med najosnovnejše barvne laserske tiskalnike. Tako kot mnogi Okijevi tiskalniki tudi ta ni čistokrvni laserski tiskalnik. Namesto mehanizma, ki laserski žarek usmerja na valj, pri Okiju uporabljajo vrstice LED diod, ki neposredno (brez pomoči kakršnegakoli mehanizma) svetijo na valj. S tem načinom so lahko tudi prihranili malce prostora, pa vendar je sam tiskalnik dokaj velik. Z merami 34 × 40 × 52 centimetrov zasede kar nekaj prostora na delovni mizi. No, med samim delovanjem ni glasen. Glede na to, da tiskalnik ni namenjen zelo pogosti rabi, je mogoče zamenjati skoraj vse komponente. Možna je seveda menjava barvila (tonerja), valja z barvilom, grelne in transportne enote. Ostane zgolj le ohišje z elektroniko in pogonom. Vgradnja delov oz. potrošnega materiala je silno preprosta, a če smo nekoliko nepozorni, lahko hitro pomešamo vrstni red barvil oz. valjev, saj so oznake majhne in niso na pravem mestu. Zamenjave pa niso niti mehansko niti elektronsko preprečili.
Kyocera v svoji ponudbi vsekakor daje prednost črno-belim laserskim tiskalnikom, saj ima izbor barvnih laserskih tiskalnikov dokaj okrnjen. Trenutno sta na voljo le dva taka modela, ki tiskata do velikosti A4. Preizkusili smo šibkejšo različico, model FS-C5020N. Od zmogljivejše se razlikuje le po hitrosti tiskanja in, seveda, ceni.
Kyocera FS-1030D je v bistvu nadgradnja modela FS-1020. To pomeni, da gre za črno-beli tiskalnik nižjega cenovnega razreda. Na videz sta skoraj enaka, v notranjosti pa se skriva bistvena razlika. Izboljšana je seveda hitrost izpisa, za boljšo zmogljivost tiskalnika so poskrbeli s procesorjem, ki ga uporablja tudi močnejši model FS-1920, in za nameček dali velik poudarek ekonomičnosti izpisa.
Konica Minolta je z modelom Dimage Z1 predstavila dokaj majhen fotoaparat po ugodni ceni, ki je ponujal dober ročni nadzor nad slikanjem in desetkratno optično povečavo. Konkurenca (v prvi vrsti Olympus) pa je podobno zmogljiv objektiv vgradila v fotoaparat s štirimilijonskim tipalom in pričakovali smo lahko, da bo temu sledila tudi Konica Minolta.
