Panasonic je skupaj z Olympusom največji na trgu digitalnih brezzrcalnih aparatov z izmenljivimi objektivi. Vrh zmogljivostne lestvice načeloma predstavljajo modeli iz serije GH, to velja tudi za tokrat preizkušeni GH3, ki je bržkone najboljši Panasonicov digitalni fotoaparat doslej.
Canonov DSLR s tipalom polne velikosti (se pravi velikosti klasičnega 35 mm filma), model 5D, je bil med najzahtevnejšimi amaterji in nekaterimi profesionalnimi uporabniki prava uspešnica. Sledil je še močno izboljšan Mark 2, ravno pred kratkim smo preizkusili že tretjo generacijo, Mark 3. V tem času so se tudi pri Nikonu močno potrudili pri aparatih s tipalom take velikosti, po zmogljivem modelu D800 so tako pred kratkim splavili še nekoliko enostavnejši (in seveda cenejši) model D600.
Druga Kyocerina naprava, ki smo jo tokrat preizkusili, je malenkost zmogljivejši model FS-4100DN. Na prvi pogled jo je praktično nemogoče ločiti od cenejšega modela FS-2100D, a je med njima kar nekaj razlik. Sicer gre za podobno dolgočasno oblikovano škatlo, spet je na desni strani zaslon stanja, pod njim pa nekaj tipk, tudi številčnica (namenjena vpisu kod, če ima vsak uporabnik različne pravice tiskanja).
Tokrat smo preizkusili dve Kyocerini napravi, ki sta si na bežen pogled zelo podobni, FS-2100D je cenejša in malenkost manj zmogljiva. Gre za razmeroma enostaven črno-beli laserski tiskalnik, kakršne najdemo po pisarnah. Razmeroma preprosto oblikovana srednje velika škatlasta naprava ima spredaj manjši zaslon stanja, pod njim pa nekaj funkcijskih tipk.
Mali Olympus PEN Lite E-PL3 je na trgu požel veliko zanimanja, zato so se Olympusovi inženirji pri snovanju naslednika precej potrudili. Aparat je hitrejši in odzivnejši kot predhodnik, poleg tega je izboljšan na skoraj vseh področjih.
V zadnjih nekaj letih so majhni, a zmogljivi (in obenem tudi razmeroma dragi) žepni fotoaparati postajali vse pomembnejši in vedno bolj priljubljeni. Po ceni se resda lahko primerjajo s cenejšimi DSLRji, a imajo veliko prednost pri prenosljivosti, saj so bistveno manjši in lažji. Pri kakovosti fotografije so še razlike, a so majhne, sploh če upoštevamo, da večino fotografij tako ali tako gledamo prek spleta.
Okijeve tiskalnike dokaj redno preizkušamo, največkrat gre za laserske tiskalnike, namenjene večjim pisarnam. Model MB471W pa je večopravilni laser, ki poleg tiskanja obvlada še optično branje in kopiranje, vgrajen ima tudi faks.
Podjetja praviloma raje izbirajo laserske tiskalnike kakor brizgalne modele, saj so stroški tiska večinoma cenejši, naprave pa imajo daljšo življenjsko dobo. Tudi tu pa so stroški vezani na ceno naprave, saj imajo cenejši modeli praviloma dražji izpis. Tako je tudi s Samsungovim novim CLX-3305FW, ki je namenjen manjšim pisarnam, lahko pa tudi zahtevnejšim domačim uporabnikom.
Panasonic je na področju brezzrcalnih digitalnih aparatov z izmenljivimi objektivi zelo uspešen. Na splošno ponuja tri serije. Osnovna je serija G, kjer se je z modelom G1 pravzaprav vse skupaj začelo, tu je zadnji aparat model G3 izpred leta in pol. Aparati iz te serije pa niti niso našli veliko navdušencev, saj so po eni strani manj zmogljivi od sorodnih modelov GH, obenem pa tudi nekoliko večji in dražji od manjših modelov GF. Po besedah Panasonica pa G5 ni neposredna zamenjava za G3, ki zaenkrat ostaja v prodaji.
Nikon je že začel s prenovo serije Nikon 1, pa čeprav je od prihoda modelov J1 in V1 minilo manj kot eno leto. Prvi je dobil naslednika model J1, njegov naslednik pa se od njega na prvi pogled loči le po novih, živahnih barvah ohišja in dodatno možnostjo na programskem kolescu.
