Olympusov novi aparat z nekoliko neobičajno oznako FE-5500 (kar ne gre zamešati s posebnežem iz Olympusove kolekcije Ferrari) je prvi zares žepni aparat tega izdelovalca. Kljub temu da ima v prodajnem programu tudi nekatere druge razmeroma majhne fotoaparate (npr. Mju in Mju mini), je za "žepnost" v veliki meri pomembna debelina oz. tankost aparata. FE-5500 meri slaba 2 cm in pol, kar pomeni, da se lahko skrije v praktično vsak žep.
Konica Minolta je bila z modelom Dimage Z1 eden prvih izdelovalcev, ki je po dokaj ugodni ceni ponudil digitalni fotoaparat z veliko optično ločljivostjo. Omenjeni aparat so vmes že večkrat nadgradili, zadnja različica, Dimage Z5, pa po lastnostih sodi med zmogljivejše aparate v razredu digitalcev z veliko optično povečavo. Gre za aparat s petmilijonskim tipalom, 12-kratno optično povečavo in optičnim stabilizatorjem slike. V primerjavi s predhodnikom, Dimage Z3, ponuja večjo ločljivost tipala in večji zaslon LCD (ta ima sedaj diagonalo dva palca), po preostalih lastnostih pa se od predhodnika ne razlikuje.
Canon je pred kratkim prenovil najšibkejša aparata iz družine Digital Ixus, sedaj pa je prišel na vrsto tudi najzmogljivejši, petmilijonski model Ixus 500, ki ga nadomešča Digital Ixus 50, prvič pa so pri Canonu predstavili tudi Ixusa s sedemmilijonskim tipalom - Digital Ixus 700.
Na lanskoletni Photokini je bil poleg drugih zanimivih izdelkov predstavljen zelo pomemben digitalni fotoaparat za podjetje Nikon. Dve kratki, a za digitalne fotoaparate zelo dolgi leti je podjetje le stežka tekmovalo s Canonom. Marsikateri profesionalni fotograf, zvest Nikonovi tehniki, je že razmišljal o zamenjavi celotne opreme, saj je močno pogrešal vrhunski model, ki bi zadovoljil njegove potrebe. Nikon je tako v zadnjem hipu izdelal dva odlična fotoaparata: D2H, ki pa ima, žal, prenizko ločljivost, in D2X, tako dolgo pričakovani vrhunski fotoaparat.
Med žepnimi modeli ponujajo pri Olympusu že kar nekaj časa vremensko odporne modele Mju digital. Model 500 ima tipalo CCD razreda 5 MP, nekoliko posodobljeno ohišje in predvsem očitno večji barvni zaslon LCD. S svojimi 63,5 milimetra diagonale, veliko ločljivostjo (215.000 pik) in zelo kakovostno sliko sodi med boljše zaslone LCD sploh, še posebej v tem razredu digitalnih fotoaparatov. Res je sicer, da velik zaslon precej zmanjša površino, ki ostane za upravljalni del, predvsem pa za to, da bi lahko aparat optimalno držali v roki. Palec desne roke zelo rad "zaide" na zaslon LCD. Čeprav Mju Digital 500 na prvi pogled deluje celo večji od svojih predhodnikov, pa je to le optična prevara, saj je po merah celo nekoliko manjši, res pa je nekoliko manj zavitih linij.
C-170 je eden najmanj zmogljivih digitalnih fotoaparatov, ki jih izdelujejo pri podjetju Olympus. S svojo preprosto zasnovo je namenjen manj zahtevnim uporabnikom, ki ne potrebujejo večjih zmogljivosti in jim zadostuje že osnovna fotografija.
Kljub temu da je Ricoh bolj znan po pisarniških izdelkih, je že vrsto let navzoč tudi na trgu digitalnih fotoaparatov. Za razliko od nekaterih drugih modelov tega podjetja je Caplio RZ1 oblikovan kot "klasični" predstavnik nižjega cenovnega razreda kompaktnih digitalnih fotoaparatov. Ima trdno kovinsko ohišje, ki niti ni preveliko, moti le, da je prijem ohišja razmeroma slab. Upravni del je na hrbtni strani desno od barvnega zaslona LCD (diagonala 46 mm), zasnovan pa je dokaj pregledno. Moti le to, da je na zadnji strani ohišja le malo prostora za prste. Menuji so pregledno zasnovani, tako da je upravljanje nasploh enostavno. Goriščna razdalja objektiva je enaka od 35 do 105 mm v formatu leica, optična povečava je torej trikratna, svetlobna jakost pa je dobra le pri širokem kotu (2,8), slabša pa v tele položaju (5). Zato aparatu hitro poide sapa v slabših svetlobnih razmerah, če uporabljamo povečavo, vendar pa si je mogoče precej dobro pomagati s povečevanjem občutljivosti delovanja tipala, seveda na račun šuma. Na voljo je tudi vgrajena bliskavica, ki seže do največ 2,7 m, zunanje bliskavice niso podprte. Ostrenje (izvedeno je hibridno - s kombinacijo tipala in ocenjevanja kontrasta skozi objektiv) pri slabši svetlobi deluje manj natančno in tudi počasneje (medtem ko pri normalni svetlobi deluje zelo hitro).
Med žepnimi modeli najdemo rudi Ricohov model Caplio R1. Ta je zanimivi tudi zaradi dokaj dobre zmogljivosti, ki jo ponuja po razmeroma ugodni ceni. Ima namreč kar 4,8-kratno optično povečavo, kar je največ v tem razredu sploh, res pa je svetlobna jakost slabša in sega od 3,3 do 4,8. Zaradi tega tudi nekoliko slabše ostri v slabih svetlobnih razmerah. Ostrenje je zmerno hitro in dokaj natančno, deluje pa od 30 cm naprej, v makro načinu od vsega enega centimetra naprej. Ima pa zato dober, predvsem v tem razredu zelo redek široki kot, ki je ekvivalent 28 mm, tele položaj pa je v formatu leica enak 135 mm. Ohišje je oblikovano tako, da je prijem nekoliko slabši, saj je zelo gladko. Tudi tipke za upravljanje so nekoliko neodzivne in neprijetne za rabo. Zaslon ima veliko diagonalo 46 mm in ločljivost 110.000 pik, a je slika dokaj povprečna in se ne more primerjati z najboljšimi. Aparat deluje predvsem z avtomatiko, a je na voljo tudi nekaj ročnih nastavitev, kot so določanje temperature bele izmed petih prednastavitev (lahko pa jo tudi zajamemo s predloge). Med ISO 64 in 800 (kar je seveda zelo dober obseg) je mogoče izbrati občutljivost delovanja tipala, posnetke je mogoče delati tudi v intervalih in tako naprej. Menuji so pregledni, niso pa prosojni (tako da izreza med uporabo ne vidimo). Zaslonke sicer ni mogoče določiti, je pa mogoče ročno določiti daljše čase osvetljevanja (1, 2 in 4 sekunde). Tipalo ima efektivno ločljivost 3,98 milijona pik (diagonala je 1/1,8 palca), slike pa so lahko ločljivosti 2304 × 1728, 1600 × 1200, 1280 × 960 in 640 × 480 pik. Shranjujejo se v 12-megabajtni pomnilnik, kar je za seveda premalo, zato je potrebno dokupiti pomnilniško kartico vrste SD. Pri zajemanju fotografij se aparat obnese nekoliko bolj povprečno. Avtomatika je nagnjena k podosvetljevanju, zelo slabo je tudi samodejno prilagajanje bele, zato tudi barve niso najbolj pravilne. Lahko so celo videti nekoliko "sprano". Kljub temu za normalno rabo kakovost povsem zadostuje, še posebej pri tej zmogljivosti in ceni.
Tudi Optio X sodi med manjše žepne modele, po katerih se je Pentax proslavil že v preteklosti. Vendar je zasnovan malo drugače, saj je tanko kovinsko ohišje vrtljivo na sredini. Kljub temu objektiv ni v celoti vgrajen v ohišje kot pri podobnih modelih, temveč še vedno "pokuka" iz ohišja kot pri klasični zasnovi. Vrtljivost je tako namenjena izključno vrtenju objektiva navzgor in navzdol (oziroma okoli celotne osi). Goriščna razdalja sicer sega od 35,6 do 107 mm v formatu leica, svetlobna jakost pa je med 2,6 in 4,8. Ostriti zmore od 40 cm naprej v makro načinu od dokaj skromnih 18 cm. Ima pa aparat kar precejšnje težave pri pravilnem ostrenju, še posebej v makro načinu. Kadar ostrine ne zna "zakleniti", niti ni mogoče fotografirati. Povejmo tudi, da je ohišje oblikovano tako, da ga je precej težko dobro prijeti, saj lahko aparat ponavadi držimo le z dvema prstoma, to pa seveda zmanjša stabilnost roke.
Med majhnimi in trdnimi zmogljivimi fotoaparati najdemo tudi Pentaxov Optio 750Z. Obliko kovinskega ohišja poudarja črna nedrseča prevleka na prednji strani ohišja, ki rabi tudi za boljši oprijem sicer kar precej drsečega ohišja. Na hrbtni strani je nameščen po obeh oseh vrtljiv barvni zaslon LCD z diagonalo 46 mm. Alternativa mu je majhno optično kukalo ob strani ohišja. Prek upravljalnega dela lahko upravljamo menuje, zumiramo (pri čemer aparatu zamerimo precejšnjo sunkovitost in majhno število vmesnih položajev), določamo način delovanja bliskavice, izberemo zakasnitev proženja ali hitre zaporedne posnetke ter določimo način ostrenja (makro, panorama, ročno). Zgoraj je okoli sprožilca nameščeno tudi krožno stikalo za izbiranje načina delovanja. Med temi je na voljo tako samodejni, polsamodejni in tudi ročni način določanja časa osvetljevanja in velikosti zaslonke. Na voljo je tudi 12 scenskih nastavitev, ki prilagodijo delovanje avtomatike (najdemo celo take programe, kot so "jesenske barve", "ognjemet" ali "hrana"), poleg tega pa lahko posnamemo panoramske posnetke z več slikami v vodoravni ali navpični vrsti ter celo "stereo slike" (iz dveh malo zamaknjenih slik), snemamo dokaj kakovosten video (640 × 480 pik, 30 slik na sekundo), eden bolj nenavadnih programov pa je zagotovo možnost, da napravo uporabljamo kot digitalni merilec za merjenje osvetlitve. V tem načinu lahko izmerimo čas in zaslonko, ki jo potrebujemo za določeno občutljivost filma glede na neko sceno. Druge nastavitve, kot so določanje občutljivosti zajemanja, izbor temperature bele itd., so na menujih, ki so pregledni, a žal niso prosojni (če torej kaj spreminjamo, izreza ne vidimo več).
