Teme - preizkus

  • Fujifilm Finepix S20 Pro

    Fujifilm že dolgo razvija kompaktne modele digitalnih fotoaparatov za zahtevnejše uporabnike. Eden takih je tudi model Finepix S20 Pro, ki je poleg modela S7000 eden izmed naslednikov tudi v naši reviji zelo dobro ocenjenega modela S602. Razlik v sami zasnovi ohišja je glede na predhodnika bolj malo, a to nikakor ne pomeni nič slabega, saj je bil že predhodnik zelo dovršen. Največja razlika med njima je gotovo uporaba tipala Super CCD SR (S7000 uporablja Super CCD HR). V četrtem rodu tipal Super CCD so svetlobni elementi osemkotne oblike , kar omogoča, da se vrstice med seboj prekrivajo, zato je mogoče slike natančneje programsko interpolirati v višjo ločljivost. Vsaka točka tipala ima dva svetlobna elementa, večjega za zajemanje temnih delov slike in manjšega za zajemanje svetlejših delov slike, zato tipalo bolje zajema tudi manjše razlike v osvetljenosti, dinamični razpon je večji. Ker se vsaka pika končne slike sestavi iz informacij dveh svetlobnih elementov, je ločljivost tipala pravzaprav le 3,1 milijona pik, kljub temu da ima kar 6,2 svetlobnih elementov. No, slike sicer lahko, tako kakor pri predhodnikih, zapisujemo v dvakrat večji ločljivosti od strojne (2832 × 2128) s pomočjo že omenjene interpolacije.

    Objavljeno: 10.3.2005 11:50 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Junij 2004 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Fujifilm FinePix F810

    Fujifilm je z novimi aparati pošteno zapretil tekmecem v spodnjem in srednjem razredu. Zahtevnejšim amaterskim fotografom, ki ne potrebujejo velike optične povečave, je pa zato zanje pomembna čim višja ločljivost, je namenjen model FinePix F810. Gre za kovinski aparat, ki se po obliki spogleduje z žepnimi modeli, čeprav je od njih nekoliko večji. Opremljen je s 6,3-milijonskim tipalom Super CCD četrte generacije, ki zaradi posebne postavitve elementov na čipu (v obliki satovnice) omogoča zajemanje fotografij z ločljivostjo 4048 × 3040 pik (12,3 milijona). Objektiv omogoča štirikratno optično povečavo, ki bi v 35-milimetrskem Leica formatu ustrezala goriščni razdalji med 32,5 in 130 mm.

    Objavljeno: 10.3.2005 11:50 | Avtor: Peter Šepetavc | Monitor December 2004 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Fujifilm FinePix E500 in E510

    Fotoaparata iz družine izdelkov Finepix A izdelovalca Fujifilm sta se na preizkusu letos poleti dokaj dobro odrezala, predvsem po zaslugi nizke cene pa posegata po visokih mestih na naši lestvici cenejših in manj zmogljivih aparatov. Tokrat smo preizkusili dva aparata izmed treh v nekoliko zmogljivejši družini Finepix E.

    Objavljeno: 10.3.2005 11:50 | Avtor: Grega Šimenc | Monitor December 2004 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Fujifilm Finepix A330 in A340

    Z modeloma A330 in A340 so v Fujifilmu obnovili svojo serijo manj zmogljivih fotoaparatov, namenjenih preprosti fotografiji. Preprosta je tudi zasnova fotoaparatov, saj je uporabnik pri možnostih vplivanja na fotografijo zelo omejen. Lahko bi tudi rekli, da aparata nimata nič "odvečnega", kar bi lahko neveščega uporabnika motilo. O tem priča tudi zasnova ohišja. Vključimo ju tako, da ploščico, ki ščiti objektiv, potisnemo vstran. Ploščica je dokaj trdno zasidrana in se v obeh skrajnih položajih zaskoči, kljub temu pa ni priporočljivo nositi aparata v žepu, saj se pri teh zasnovah lahko zgodi, da ploščico premaknemo in poškodujemo objektiv. Tipk je malo, na vrhu je zgolj sprožilec, tipke za upravljanje menujev in zumiranje pa so nameščene na hrbtni strani. Tam je tudi majhen zaslon LCD, ki je za optimalno delo (da bi videli, kdaj je slika zares ostra) že kar premajhen, pa tudi ločljivost 60.000 pik je slabša kot pri večini konkurentov tega razreda; je pa slika stabilna in dokaj vidna tudi v neposredni svetlobi. Brez uporabe menujev (s pomočjo smernih tipk levo/desno ob tipki za zumiranje) lahko vključimo vgrajeno bliskavico (ki ima doseg do 5 metrov) ter makro. Tudi menuji ponujajo le malo nastavitev. Če namesto popolnoma samodejnega načina delovanja izberemo način "m", ki dovoljuje tudi še nekaj nastavljanja, dobimo namreč le še možnost nastavljanja kompenzacije osvetlitve ter izbire temperature bele, ki jo lahko izberemo izmed sedmih prednastavitev, medtem ko zajema z bele predloge ne pozna. Zanimivo, da aparat ne ponuja prav nobenega spreminjanja občutljivosti delovanja tipala, ta ves čas deluje z ISO 100. Pri padcu svetlobne jakosti v tele položaju na 4,8 (pri širokem je svetlobna občutljivost 2,8) to pomeni že kar daljše čase. Razpon časa, ki ga izračuna avtomatika, je sicer med 1/2000 in 2 sekundama. Imata pa oba modela tudi štiri scenske nastavitve, ki prilagodijo delovanje elektronike določenim razmeram; med njimi najdemo portretno, panoramsko, športno in nočno fotografijo. Optični zum je trikraten, ustreza pa ekvivalentu leica med 38 in 114 milimetri. In povejmo še, kaj je pravzaprav razlika med obema modeloma: A330 ponuja največjo ločljivost 2016 × 1512 (3,2 milijona pik), A340 pa 2272 × 1704 pik (4 milijonov pik).

    Objavljeno: 10.3.2005 11:50 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Julij 2004 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Epson Stylus C86

    Epsonovi tiskalniki serije Stylus C8x so bili ob predstavitvi deležni precejšnje pozornosti, saj so napovedovali hitrost in kakovost tiskanja, ki naj bi ob zid spravila tudi laserske tiskalnike. Prvi tak tiskalnik je bil C80, kasneje so ga nadgradili na C82, nato C84, sedaj pa smo pod roke dobili C86. Take evolucijske nadgradnje ponavadi prinesejo nekoliko višjo hitrost tiskanja, ostale značilnosti pa ostanejo enake, v primeru serije C8x pa se je zgodila še sprememba tipa barvila, ki je sedaj suspenzijsko. Tokrat pa smo bili kar presenečeni, ko najnovejšemu modelu C86 nismo mogli najti prav nobene prednosti v primerjavi s predhodnikom - C84. Tiskalnika sta enako hitra, vsebujeta enake glave in kartuše, glede na testne izpise, ki smo jih natisnili, pa je tudi kakovost tiska popolnoma enaka. Lahko bi torej rekli, da je razlika le v oznaki. Vendar bi s tem vendarle spregledali bistveno razliko - C86 je skoraj pol cenejši kot C84. Pri Epsonu (ali morda distributerju?) so očitno spoznali, da se brizgalniki s ceno nad 40.000 tolarjev ne prodajajo prav dobro in so ceno drastično znižali. Naj vseeno na hitro ponovimo glavne odlike "novega" tiskalnika. C86 ima ločene barvilne kartuše, ki so napolnjene s suspenzijskim barvilom (Epson ga imenuje Durabrite). Slednje se odlikuje z dobro trajnostjo odtisa in dobro kakovostjo tiska na navadnem papirju, vendar so barve (predvsem rdeča) zato vendarle nekoliko blede (čeprav je Epson na tem področju naredil velik kakovostni korak). Fotografije na navadnem papirju so boljše kot pri konkurenci, medtem ko bi bila kakovost besedila lahko boljša. Je pa zato tiskanje besedila dokaj hitro, saj tiskalnik v enem prehodu natisne 2 cm širok pas. Žal besedila ne tiska obojesmerno, kar bi tiskanje še pohitrilo. Kakovost fotografije na svetlečem papirju je dobra (tiska lahko do roba, tudi na papir A4), vendar je raster precej bolj viden kot pri konkurenci. In to kljub temu, da je tako tiskanje v najboljši kakovosti dokaj počasno - za fotografijo velikosti 10 × 15 cm potrebuje skoraj tri minute.

  • HP Photosmart 8450

    Hewlett-Packard je bil prvi, ki je na enem svojih brizgalnikov pred leti uvedel šest-barvno (oz. t.i. "foto") tiskanje, vendar ga je kmalu potem tudi spet ukinil. No, v zadnjih letih svojo šest-barvno tehnologijo ponovno tržijo in to uspešno. Celo Hewlett-Packardovi prodajalci bodo sicer priznali, da pri tem ne dosegajo take kakovosti izpisa kot npr. Epson ali v zadnjem času Canon, toda serija tiskalnikov Photosmart je vseeno zelo popolna in zmogljiva.

  • HP Deskjet 5740

    Deskjet 5740 je Hewlett-Packardov tiskalnik nove generacije in uporablja nove kartuše, ki smo jih podrobno opisal v novembrski številki Monitorja. Je stopnjo nižje od takrat preizkušenega modela 6540, ki je trenutno HPjev najmočnejši štiri-barvni model. 5740 deluje nekoliko bolj plastično, kar se vidi tudi po kaseti za papir, ki je precej osnovna. Kljub temu sam prepoznava tip papirja, avtomatska pa je tudi kalibracija ob menjavi glav (kar v tem cenovnem razredu ni običajno).

  • Canon Pixma IP3000

    Kako narediti novo "serijo" nekega izdelka vedo prav vsi proizvajalci, tudi proizvajalci brizgalnikov. Tudi pri Canonu so tako modeli Pixma IP4000, IP5000 in tokrat preizkušeni IP3000 precej podobni, razlike so le v nekaterih dodatkih in zmogljivostih. IP5000 (od "srednjega" modela IP4000) odstopa navzgor in ima zmogljivejšo glavo (1 pl), IP3000 pa odstopa navzdol in ima samo eno črno barvilo in ne dveh.

  • Canon Pixma IP1500

    Novi Canon Pixma IP1500 je naslednik modela i350, kar pomeni, da je namenjen najmanj zahtevnim uporabnikom, oz. tistim, ki bi si želeli "dokupiti" nekaj malenkosti, ki jih še cenejši model Pixma IP1000 nima. Zanimivo, da (verjetno zaradi varčevanja) tudi IP1500 nima odlagalnika za potiskan papir, ampak se ta zlaga neposredno na mizo.

  • Canon Pixma IP1000

    Canonov predstavnik brizgalnikov v najnižji cenovni kategoriji je že kar nekaj časa model i250. Gre za tiskalnik, ki je narejen s kar najmanj stroški, zgleda precej neugledno in plastično, uporablja starejšo tehnologijo (je edini Canonov model z velikostjo kapljice 5 pl) vendar hkrati dobro in precej hitro tiska. Ob predstavitvi novih modelov Pixma je bil predstavljen tudi njegov naslednik - Pixma IP1000. Uporabniku, ki se bo odločil na Canonovih evropskih spletnih straneh najti podatke o njem, bo verjetno še najbolj zanimivo dejstvo, da IP1000 tam sploh ne obstaja. IP1000 se namreč v zahodni Evropi sploh ne prodaja, ampak je namenjen samo srednji in vzhodni Evropi.

 
  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji