Trg potencialnih uporabnikov za prenosne tiskalnike ni ravno velik. Pa vendar tako Hewlett-Packard kot Canon ponujata tovrstne modele. Vsake toliko časa jih tudi obnovita in nadgradita. Canonov model i80 smo preizkusili lansko poletje (Monitor 7-8, 2005), letos je na vrsti njegov naslednik, Pixma iP90.
Hewlett-Packard izdeluje tudi brizgalne tiskalnike, ki jih lahko priklopimo neposredno v omrežje - tako poslovne tiskalnike (Business Inkjet), že nekaj časa pa tudi cenejše modele. Nazadnje je bil tak Deskjet 6127, ki pa so ga pravkar umaknili s trga. Nadomestili so ga z Deskjetom 5850.
HL-1870 je naslednik Brotherjevega modela HL-1670N. Izboljšana je predvsem hitrost tiskanja, ki se je dvignila s 16 na 18 strani na minuto, tiskalnik pa je dobil tudi nekoliko več pomnilnika - namesto 16 MB pri modelu HL-1670N ima zdaj 32 MB, ki jih je mogoče razširiti do največ 144 MB. Največja ločljivost, s katero lahko tiska pogon, je pravih (torej ne programskih) 1200 × 1200 pik na palec. Tiskalnik je serijsko opremljen tudi z enoto za tiskanje na obe strani, a je ta nekoliko počasnejša, saj zmore ob njeni uporabi tiskalnik le še hitrost 7,5 strani na minuto. Tiskalnik ima poleg vzporednega vmesnika in vmesnika USB tudi omrežni vmesnik za povezavo v omrežje.
Izdelovalci logično prodajo največ tiskalnikov iz najnižjega cenovnega razreda, zato ne čudi, da je tam ponudba zelo pestra. Vsak izdelovalec ponuja več modelov, s katerimi želi kupce prepričati v nakup. To velja tudi za Epson, ki je na tem trgu že doslej nastopal z modeloma Stylus C42UX in C42Plus. Nedavno je ponudil še tretji model - Stylus C43UX, ponekod v Evropi znan tudi pod oznako C44UX.
Stylus C84 je najzmogljivejši Epsonov tiskalnik v "nefoto" razredu. Ta štiribarvni tiskalnik ima ločene kartuše za posamezne barve, tako kot njegov predhodnik C82. Razlika je v tem, da ima C84 kartuše polnjene s suspenzijskim črnilom, enako kakor tudi v tej številki preizkušeni model C64. Tiskalnik ima dokaj zmogljive tiskalne glave, saj ima črna 180 šob (dvakrat več kakor pri modelu C64), barvna glava pa jih ima 3 × 59. Veliko šob v črni glavi se opazi predvsem pri tiskanju besedila, ko tiskalnik hkrati odtisne več kot 2 cm širok pas. Žal pri tiskanju ni dovolj natančen, da bi za običajno kakovost (t. i. izbira Normal) zadostovalo tiskanje v obe smeri. Tiskalna glava tako tiska v obeh smereh (tiskalnik je s tem dvakrat hitrejši) šele pri najslabši kakovosti (draft), vendar je ta kakovost bolj ali manj neuporabna.
Epsonov označevalni sistem za brizgalnike bi nepoučenega uporabnika lahko zavedel, da gre pri modelu Stylus C64 za neposrednega naslednika modela C62 ali še prej modela C60. Pa vendar ni tako, saj ima C64 ločene barvne kartuše, medtem ko je C62 tiskal s črno kartušo in kombinirano barvno. Sistem ločenih kartuš lahko pohvalimo, še posebej, če večkrat tiskamo izdelke, ki zahtevajo več ene barve kakor druge.
V spodnjem cenovnem razredu je Brother zastopan tudi s pisarniškim modelom HL-5050. Gre za model, ki ima uradno hitrost 16 strani na minuto in jo je na našem preizkusu tudi zares dosegel (in celo za nekaj odstotkov presegel). Ob tem tiskalnik tudi zelo hitro izpiše prvo stran, ob tiskanju preizkusnega besedila se je natisnila v vsega 12 sekundah. Za tiskanje petnajst strani besedila je potreboval minuto in štiri sekunde, poročilo z grafikoni je izpisal v 41 sekundah (tri kopije istega besedila v minuti in 45 sekundah), s 25 MB veliko bitno sliko je "opravil" v 15 sekundah, vektorski dokument iz Corel Drawa pa je natisnil v 12 sekundah. Zelo solidni časi, torej.
Razvoj nove naprave, še posebej, če je tako zapletena, kakor je tiskalna glava za brizgalnik, je zelo zahteven in predvsem drag. Zato poskušajo podjetja ta razvoj čim bolje izkoristiti - vgraditi ga v več naprav, ki so namenjene različnim uporabnikom in imajo zato tudi nekoliko drugačne zmogljivosti. To pravzaprav velja za vsako industrijo, tudi za industrijo brizgalnikov, o kateri pišemo v Monitorju. Aprila smo pisali o novem tiskalnem mehanizmu (in o dveh večnamenskih tiskalnikih, ki ga uporabljajo), ki ga je razvil Brother, tokrat pišemo o še dveh tiskalnikih, ki temeljita na isti tehnologiji.
Xerox ima v svojem programu (po nakupu podjetja Textronix) že kar dolgo tudi tehnologijo tiskanja z voskom oz. "voščenkarje", kot ljubkovalno pravimo takim tiskalnikom. Taki tiskalniki tehnično niso pravzaprav v ničemer podobni laserskim tiskalnikom, vendar se kot takšni tržijo, se s konkurenčnimi "laserji" primerjajo in so nenazadnje namenjeni istim uporabnikom.
Naj se izdelovalci še tako trudijo z nasprotnim prepričevanjem, smo v poslovnem tiskanju še vedno "v tranziciji" - večinoma tiskamo črno-belo in se dokaj počasi prilagajamo novim možnostim, ki omogočajo barvno tiskanje. Da je res tako, kaže tudi ponudba osnovnih barvnih laserskih tiskalnikov, ki so namenjeni manjšim delovnim skupinam, ki naj bi počasi prešli na barvno tiskanje. Vsi ti modeli so namreč zasnovani tako, da blestijo predvsem v črno-belem tisku in se le do neke mere trudijo tudi v barvah. Navsezadnje je večina cenejših modelov večprehodnih in črno-belo tiskajo nekajkrat hitreje kakor barvno.
