Preizkušanje brezžičnih rešitev je v Monitorju že kar stalnica in se je zadnje čase (spet) lotevamo kar pogosto. Razlog je seveda v tem, da je to tehnologija, ki bi jo naj imel prav vsak, in v tem, da si tehnične novosti sledijo nadpovprečno pogosto.
Ne le podjetja, tudi domači uporabniki od svojega ponudnika dostopa do interneta pričakujemo (če ne kar zahtevamo) stalno povezljivost s svetovnim spletom. In tako kot v marsikateri pisarni ali podjetju delo kar zastane, če se pretrga internetna povezava, se tudi v domačem okolju narišejo številni dolgi obrazi. Da se na bakrene parice in koaksialne kable (pa tudi optične povezave) ne moremo absolutno zanesti, nas spomni praktično vsako večje neurje. Zagrizeni kiberščaki si takrat pomagamo z mobilnim dostopom do interneta. Kaj pa, če bi kar presedlali nanj?
Apple je pred leti s prenosnikom Air pokazal, kakšni bi morali biti prenosni računalniki. Vmes so ga še izboljšali, najnovejšo generacijo pa smo preizkusili tudi mi.
Res je, večina brezžičnih usmerjevalnikov Wifi je za nezahtevnega uporabnika dovolj dobra. Hej, v resnici so »dovolj dobri« tudi usmerjevalniki, ki jih svojim paketom prilagajo nekateri ponudniki interneta pri nas. Ker pa bralci Monitorja sodite med vsaj malce (če ne »zelo«) zahtevne bralce, se potopimo v podrobnosti.
V resnici ni dolgo tega, kar je bilo razmišljanje o uporabniku, ki je s prenosnikom na kolenih sredi zelenega vrta povezan tudi v omrežje – slišati kot utopija. Danes je to v veliki večini z računalniki (in tablicami in pametnimi telefoni) opremljenih domov popolnoma običajno. Lahko torej rečemo, da je vseeno, kateri brezžični usmerjevalnik (Wifi) moramo za tako svobodo kupiti? Da in ne.
Tu in tam smo priča izdelku, pri katerem se izdelovalci trudijo dostaviti napravo, ki bo doma hkrati nadomestila usmerjevalnik, medijski strežnik, varnostno shrambo in še kakšno škatlo. Tokrat to poskuša Netgear, njihov konkurent pa sliši na ime Centria.
Med našim nedavnim preizkusom brezžičnih usmerjevalnikov sta se znašla v laboratoriju tudi dva malce posebna modela, ki sta nekako onkraj preizkušene (domače) konkurence. Gre za profesionalno naravnani napravi, ki imata tudi povsem drugačne ciljne uporabnike.
Internet imamo že (skoraj) vsi, velika večina se nas je celo tako potrudila , da imamo v ta namen nameščen tudi brezžični usmerjevalnik. Kaj pa, če živimo v okolju, kjer ožičeni internet ni na voljo? Uporabimo "mobilni" brezžični usmerjevalnik.
Manjša podjetja si težko privoščijo specializirane namenske izdelke za posamezne zahteve sodobnega omrežja, obenem pa se soočajo z enakimi težavami kot veliko večja podjetja. Značilne potrebe današnjega podjetja so: varna, zanesljiva in seveda dovolj hitra povezava v internet, brezžična povezava znotraj podjetja, zaščita pred virusi in seveda preprečevanje vse nezaželene pošte, ki se zelo hitro kopiči v poštnem predalu uporabnikov.
Pred slabim letom dni smo preizkusili osem brezžičnih usmerjevalnikov, ki so se ponašali z magično črko "n" na embalaži. Leto zatem se je število preizkušenih naprav podvojilo, a revolucionarnih novosti nismo bili deležni, prav nasprotno, preizkusili smo tri usmerjevalnike, ki so naš preizkus opravili že pred letom dni. Prav na podlagi rezultatov treh že preizkušenih modelov, ki so bili vmes deležni posodobitev strojne programske opreme, lahko ocenimo delo, ki so ga opravili tako razvijalci brezžičnega standarda kot tudi izdelovalci.
