Microsoft je konec maja hkrati predstavil drugo razvojno in hkrati prvo javno različico trojice svojih osrednjih izdelkov, kot so Office 2007, Windows Longhorn Server in predvsem novi Windows Vista. Čeprav razvoj še ni končan, smo zdaj korak bliže končni podobi novega operacijskega sistema in to je priložnost za prve ocene. Ali je torej Windows Vista evolucija ali revolucija?
Ko je Google jeseni 2005 kupil podjetje Urchin Software, ki je bilo zelo znano v svetu analize spletnih obiskov, so se marsikateremu spletnemu upravitelju, pa tudi tržniku, zasvetile oči. Pričakovati je bilo namreč, da bo Google v svojem lastnem slogu kmalu predstavil brezplačno (ali vsaj cenovno zelo ugodno) orodje za analizo spletnih obiskov in navad uporabnikov spleta. Druga, malce bolj paranoična ideja nekaterih je bila, da bo Google zmogljivo Urchinovo orodje uporabil zgolj v svojo korist.
Če se priklikamo na www.autodesk.com in izberemo products, bomo opazili, da so bili pri Autodesku čez zimo zelo dejavni, saj je skoraj pri vsakem izdelku, ki ga oglašujejo, rdeč napis "new release" (nova različica). Seveda je med izdelki tudi AutoCAD, Autodeskov paradni konj, ki je hkrati tudi osnova, ki jo Autodeskovi inženirji nadgradijo v druge izdelke, kot so Autodesk Map3D, Autodesk Inventor ipd.
Za predvajanje večpredstavnih vsebin je danes na voljo veliko predvajalnikov. Eden izmed najbolj priljubljenih (v uporabi menda v 60-milijonski "nakladi") je tudi slovenski izdelek BsPlayer Pro, ki je pravkar izšel v različici 2.0 in je na voljo v več jezikovnih različicah. K njegovi prepoznavnosti je tokrat svoj delež prispevala tudi skupina Siddharta, ki je za ta namen priredila refren svoje nove pesmi, programu pa je priložen tudi njen videospot.
Poznate koga, ki ne bi imel težav z nezaželeno pošto ali načinom, kako temu narediti konec? Popolne rešitve zaenkrat žal ne moremo predstaviti. Morda bo to mogoče takrat, ko se bo izmenjava e-poštnih sporočil korenito spremenila, kajti vsem manjšim spremembam se podjetja oz. subjekti, ki razpošiljajo nezaželena sporočila, kaj hitro prilagodijo.
Računalniške naprave in tiste, ki jih navadno uvrščamo med zabavno elektroniko, se čedalje bolj prepletajo in ker v naši reviji pišemo o digitalnih fotoaparatih ali, recimo, predvajalnikih MP3, se spodobi, da si ogledamo tudi digitalne videorekorderje. Konec koncev je v vsakem vgrajen čisto navaden "računalniški" zapisovalnik DVD in disk.
Na uporabnika domačega računalnika, ki je povezan v splet s širokopasovno povezavo, preži nešteto nevarnosti, od računalniških virusov do črvov, trojanskih konjev, vohunskih programov in podobne računalniške golazni. K sreči poznamo tudi obrambo pred njimi.
Večnamenske naprave so se dodobra uveljavile v podjetjih, svoj pohod pa nadaljujejo tudi v manjših pisarnah in po domovih. Pri brizgalnih tiskalnikih so te naprave po prodaji že dohitele "navadne" brizgalne tiskalnike, saj za le nekaj tisočakov več omogočajo tudi optično branje in fotokopiranje. Podobno se zdaj dogaja tudi pri laserskih večnamenskih napravah.
Dvomimo, da je kje direktor ali vodja oddelka, ki ga ne bi zanimalo, koliko so sredstva podjetja izkoriščena v službene in koliko v zasebne namene. Interes podjetja na tej točki neizogibno trči ob interese in pravice zaposlenega, ki pričakuje, da bo podjetje ravnalo v skladu s slovensko ustavo, ki varuje zasebnost slehernika. Tehnologija, ki nam je na voljo, pa je že zdavnaj presegla vse Orwellove vizije leta 1984.
Problem elektronskega smetja (nezaželene elektronske pošte, spama) postaja vse večji, kljub temu da se z njegovim preprečevanjem ukvarjajo cele množice ljudi. Postal je že tolikšen, da onemogoča uporabo elektronske pošte - deloma zaradi množice smeti, ki delajo gnečo v poštnih nabiralnikih, deloma pa zato, ker je zaradi močnih protismetnih filtrov pošiljanje sporočil včasih zelo oteženo.
V časih, ko je bila električna energija poceni in ko je poraba domačega računalnika redko presegla porabo žarnice, se skorajda nihče ni obremenjeval s stroški delovanja računalnika. Danes prav gotovo ni več tako - marsikdo se je že na lastni koži prepričal, da (še posebej neprestano zagnani) domači računalnik precej prispeva h končnemu računu za elektriko. Najbrž pa je malo takih, ki so se lotili natančnejšega ocenjevanja porabe svojega računala. Zato smo to storili mi.
V pestri izbiri Canonovih izdelkov se je znašel novi Pixma iP6600D, šestbarvni foto tiskalnik, mali domači foto laboratorij, ki za delovanje niti ne potrebuje računalnika. Poudarek so dali v Canonu predvsem tiskanju slik s pomnilniških kartic, saj jih lahko pregledujemo prek velikega zaslona LCD, ki po diagonali meri kar devet centimetrov. Tako lahko slike naknadno obrežemo, vrtimo ali pa zgolj polepšamo z različnimi nastavitvami. Slike je mogoče tiskati tudi neposredno iz fotoaparata, saj podpira PictBridge, lastniki mobilnih telefonov z zmogljivejšimi fotoaparati pa bodo veseli infrardečega vmesnika, prek katerega lahko pošiljajo slike tiskalniku. Tisti, ki jim je to premalo, si lahko dokupijo še modul bluetooth. Tako kot že večina Canonovih tiskalnikov zmore tudi iP6600D tiskati na plošče CD oz. DVD. Zelo dobrodošel je tudi dodaten podajalnik papirjev, da lahko v enem hranimo papirje velikosti A4, v drugem pa foto papirje manjših mer. S tem se izognemo prelaganju in nastavljanju širine papirja, kadar želimo tiskati na foto papir, ki naj bi ga glede na zmogljivost tiskalnika kar pogosto potrebovali.
Acerjev prenosnik z dolgo oznako TravelMate 2423NWXMi je trenutno najcenejši prenosnik na našem trgu in ga oglašujejo na velikih obcestnih plakatih. Žal gre za "nepopolni" prenosnik, saj v ceno ni vštet okenski operacijski sistem, o tem, da naj bi na njem tekla Okna, pa pričajo na edini plošči CD-ROM priloženi okenski gonilniki. Na plošči ni programov za zapisovanje optičnih nosilcev niti za predvajanje filmov s plošč DVD. Na disku je prednaložena malo znana različica Linuxa (Linpus), ki je brez grafičnega okolja, torej je praktično neuporabna. Za povrh bi pričakovali, da bo prodajalec v tem primeru priložil tudi gonilnike za Linux, a tega seveda ni storil.
Zasloni s širokim razmerjem stranic (pri prenosnikih navadno 16 : 10) očitno niso več samo modna muha, saj so praktično vsi novi prenosniki opremljeni z njimi. Tudi trije novi prenosniki iz Toshibine družine P100 se lahko pohvalijo s kar 17-palčnimi zasloni LCD, vsi s tehnologijo trubrite za boljši kontrast.
Sony DSC-H2 je osvežitev modela DSC-H1, ki smo ga v Monitorju preizkusili preteklo jesen. H2 prinaša predvsem izboljšan objektiv (nanj se je tokrat podpisal Carl Zeiss) in svetlobno tipalo, ki ima milijon več pik kot pri predhodniku (6 v primerjavi s 5 pri H1). V nekaterih drugih tehničnih podrobnostih (npr. velikost zaslona LCD) pa je H2 celo manj prepričljiv kot njegov predhodnik.
Pred dvema letoma je podjetje Olympus na Photokini predstavilo dokaj nenavaden fotoaparat E-300, ki na vrhu ohišja ni imel vgrajene običajne prizme. Prenos svetlobe skozi objektiv so rešili s pomočjo stekelc na levi strani ohišja in to se je kljub zahtevni mehaniki izkazalo za dobro rešitev. Pa vendar fotoaparat ni naletel na najboljši odziv med kupci, zato je dokaj nenavadno, da so se v podjetju odločili za njegovega naslednika. No, ta bo zaradi številnih izboljšav in inovacij gotovo zanimivejši za uporabnike.
Barvni laserski tiskalnik C5450n se uvršča med zmogljivejše Okijeve tiskalnike. Na videz je popolnoma enak šibkejšemu modelu C3200n, le na zadnji strani opazimo poleg omrežne in USB povezave še priključek za vzporedno povezavo. Tudi v notranjosti bomo zelo težko odkrili kakšno razliko. Oba uporabljata tehnologijo LED namesto klasičnega laserja. Edina vidna razlika je le v oznaki barvila (tonerja), ki pa ga lahko kljub temu vgradimo v šibkejši model in tako za nekaj dodatnih tisočakov natisnemo kar dva tisoč strani več. Obratno zamenjavo so preprečili zgolj s koščkom plastike, ki ga lahko z malo spretnosti odstranimo. Le menjava valja je preprečena s tipalom. Druge komponente lahko brez težav zamenjamo. Bistvena razlika pri Oki C5450n je skrita očem. Ima namreč zmogljivejši procesor, 128 MB vgrajenega pomnilnika, možnost razširitve še s 256 MB, vgradimo lahko tudi disk, namesto posnemanja GDI pa ima C5450n PCL in postscript. Tudi v sami hitrosti tiskanja je razlika, vendar dosti manjša, kot smo pričakovali. Uporabniški vmesnik je dokaj razumljiv, saj je od predhodnika dodatno naphan z možnosti. Seveda lahko tudi te natisnemo na papir, za boljši pregled. Tiskalnik lahko prav tako upravljamo prek spletnega brskalnika, saj je omrežni modul še naprednejši kot pri C3200n. Tiskalnik je zato namenjen bolj skupni pisarniški rabi. Le tako lahko namreč popolnoma izkoristimo napredni omrežni vmesnik. Ker gre le za razred zmogljivejši tiskalnik, bi lahko omogočili dokup dodatnih predalov za papir, a je na voljo le en predal in večnamenski podajalnik. Možno je dokupiti še modul za tiskanje na obe strani, pri modelu C5450dn pa je to že vgrajeno.
Med HPjevimi posebnimi večnamenskimi napravami se v sam vrh uvršča HP Photosmart 3310. Gre za pravega posebneža, ki mu praktično ne manjka nič. Dobesedno naphan je z vsemi (morda tudi nepotrebnimi) priboljški. Zato je dokaj orjaški, pozornost pa vsekakor pritegne predvsem čudovit, kar devet centimetrov velik zaslon. Poleg velikega zaslona je bogato opremljen tudi z različnimi vrstami povezav, od USB pa do WLAN, možnostjo tiskanja slik z negativov, pomnilniških kartic, neposredno iz fotoaparata (PictBridge), in tiskanjem slik kar z video posnetkov. Morda se zdi ta možnost trenutno skorajda neumna, a čedalje več digitalnih fotoaparatov zmore zajemati video v dokaj kakovostnem formatu. Zajemanje slik z videa v računalniku pa le ni tako preprosto opravilo. A ker tiskalnik uvrščamo med večnamenske naprave, se spodobi, da premore tudi pošiljanje faksov in fotokopiranje. Zanimiva novost je tudi uporaba šestih ločenih barvnih kartuš, katerih menjava je otročje lahka.
Hewlett Packard v zanimivi zbirki večnamenskih naprav ponuja tudi izbor večnamenskih foto tiskalnikov. Photosmart 2575 je najosnovnejši tiskalnik tega razreda. Tako kot pri večini HPjevih tiskalnikov lahko namesto kartuše s črnim barvilom poleg barvne vstavimo tudi foto kartušo in ga s tem spremenimo v šestbarvni foto tiskalnik. Vendar to ni edini razlog, zakaj se uvršča med posebne večnamenske naprave. Bolj izstopa po šest centimetrov velikem zaslonu LCD, s pomočjo katerega lahko popravljamo in za tiskanje pripravimo slike na pomnilniški kartici. Tudi pri kopiranju dokumentov ali slik nam prav pride kakšna dodatna nastavitev oz. možnost kopiranja le delčka slike, za katere bi praviloma že potrebovali računalnik. S tem so v HPju zelo zmanjšali odvisnost tiskalnika od računalnika, saj ta pride prav le še pri tiskanju dokumentov in optičnem branju.
Predstavitev novih Intelovih dvojedrnih procesorjev je pomenila za izdelovalce prenosnikov priložnost za pomladitev njihove ponudbe. Pri Dellu se je v družini poslovnih prenosnikov Latitude pojavil novinec z oznako D620. Gre za notes, ki se odlikuje po skromnih merah in teži.
V laboratoriju poleg običajno velikih prenosnikov tu in tam naletimo tudi na izjeme. Nekateri prenosniki zares presenetijo s svojo majhnostjo, da se sprašujemo, kako je inženirjem uspel tak čudež miniaturizacije. No, prenosnik ChiliGreen Agilitas je njihovo nasprotje - zagotovo je največji prenosnik, kar smo jih kdaj videli.
Canonova novinca A530 in A540 sta naslednika preteklo leto predstavljene družine A510/520. Po pričakovanju imata tipalo CCD z več svetlobnimi pikami (5 milijonov pik pri modelu A530 ter 6 pri A540). Drug ključni element, objektiv, je ostal enak in omogoča do 4 × povečavo v območju 35-140 mm.
V zelo široki Okijevi ponudbi sodi model C3200n med najosnovnejše barvne laserske tiskalnike. Tako kot mnogi Okijevi tiskalniki tudi ta ni čistokrvni laserski tiskalnik. Namesto mehanizma, ki laserski žarek usmerja na valj, pri Okiju uporabljajo vrstice LED diod, ki neposredno (brez pomoči kakršnegakoli mehanizma) svetijo na valj. S tem načinom so lahko tudi prihranili malce prostora, pa vendar je sam tiskalnik dokaj velik. Z merami 34 × 40 × 52 centimetrov zasede kar nekaj prostora na delovni mizi. No, med samim delovanjem ni glasen. Glede na to, da tiskalnik ni namenjen zelo pogosti rabi, je mogoče zamenjati skoraj vse komponente. Možna je seveda menjava barvila (tonerja), valja z barvilom, grelne in transportne enote. Ostane zgolj le ohišje z elektroniko in pogonom. Vgradnja delov oz. potrošnega materiala je silno preprosta, a če smo nekoliko nepozorni, lahko hitro pomešamo vrstni red barvil oz. valjev, saj so oznake majhne in niso na pravem mestu. Zamenjave pa niso niti mehansko niti elektronsko preprečili.
Canonova večnamenska naprava MP450 je pravzaprav zgolj nekoliko izboljšana različica MP170. Najopaznejša razlika je seveda v obliki, 4,7-centimetrskem barvnem zaslonu ter možnosti brezžične povezave z mobilnimi aparati. Prek zaslona lahko pregledujemo fotografije, ki so na pomnilniški kartici, in določimo število in velikost natisnjenih fotografij oz. fotokopij. Uporabniški vmesnik je zelo preprost in pregleden, vsi tisti, ki jim brskanje po menujih ni všeč, pa lahko uporabijo klasično Canonovo metodo tiskanja fotografij. Vse fotografije s pomnilniške kartice lahko v pomanjšani obliki s pritiskom na gumb natisnemo na papir, s svinčnikom počrnimo ustrezna okenca (na primer število kopij določene fotografije), po končanem izpolnjevanju pa list položimo na optični bralnik in sprožimo delovanje.
Pred letom in pol je Canon nadgradil svojo uspešno serijo polprofesionalnih digitalnih SLRjev z modelom 20D, ki je bil tehnološko zelo dobro opremljen in praktično brez prave konkurence. Vendar pa so bila v tem času tudi konkurenčna podjetja na potezi in kmalu se je pokazalo, da je model 20D potreben prenove. Marsikateri uporabnik je pričakoval nekakšen izboljšan odgovor na Nikonov D200, dočakali pa smo le nekaj "manjših" izboljšav z modelom 3D. Kot kaže, bodo v podjetju pravega naslednika pokazali na bližnjem sejmu Photokina, ki bo letos jeseni v nemškem Kölnu.
C800 še zdaleč ni med najmanjšimi in najtanjšimi fotoaparati v žepnem razredu, je pa zagotovo eden redkih, ki imajo ločljivost razreda 8 milijonov pik. Ohišje je iz črne plastike in aparat v rokah deluje malce preveč krhko. Še posebno pazljivo moramo menjavati baterije in vstavljati pomnilniške kartice, saj lahko vratca poškodujemo.
Na letošnji konferenci Brainshare je Jack Messman, prvi mož Novella, napovedal, da bodo okenski uporabniki v poslovnih okoljih po izidu Viste začeli prehajati na Linux. Tako prva kot drugi bosta namreč zahtevala dodatne stroške za izobraževanje uporabnikov, zato naj bi podjetja raje posegla po Linuxu, ki je kot sam operacijski sistem cenejši. Pa je tudi dovolj konkurenčen? Preizkus smo opravili kar na Novellovem SuSE Linuxu 10.1.
Kdo se boji Googla? Njegovi tekmeci prav gotovo, saj je podjetje iz Santa Clare v nenehnem vzponu, naglo povečuje tržni delež, dobiček in število zaposlenih in zdi se, da ga nihče ne more zaustaviti. Posredno pa se ga bojijo tudi tisti, ki jih je strah, da bodo postali njegovi tekmeci. Google namreč sili na nova in nova področja in nihče ne ve, kje bo pokukal na plan.
Podjetje Research In Motion ali, na kratko, RIM je postalo širše znano šele z izdelki BlackBerry, čeprav so že pred tem razvili mnogo namenske komunikacijske opreme. Morda jim v povezavi z robidami delamo celo krivico, saj gledamo na njihovo ponudbo kot izdelke, čeprav gre predvsem za storitev, ki jo naprava zgolj omogoča. Nemara najboljši dokaz za to je programska različica odjemalca BlackBerry, ki je že na voljo za nekatere druge (pametne) telefone.
Pred davnimi časi je bil spletni brskalnik Netscape Mosaic, postal je skupek Communicator, ta pa je postal projekt Mozilla. Večino poti je bil poudarek na spletnih pripomočkih, predvsem brskalniku, odjemalcu e-pošte in urejevalniku HTML. Vendar pa so številni razvijalci na kodni osnovi Mozille ponudili svoje programe in razširitve. Skupnost razvijalcev se je organizirala v projekt mozdev.org in ponudila skupek orodij za razvoj programov na podlagi Mozille.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
