Nasmehnite se …
… sicer se bomo mi namesto vas.
… sicer se bomo mi namesto vas.
Tako bi lahko brez silnega pretiravanja opisali trenutno stanje Adobovega izleta v svet umetnega razuma. Po nezrelih, neuporabnih in rahlo slaboumnih nevralnih filtrih (neural filters) so »adobetje« v najnovejši različici kreativnega oblaka končno postregli z zares uporabnim umetnorazumskim orodjem. A pojdimo po vrsti …
Umetni razum (UR) potihoma prodira v vse pore našega življenja. Že nekaj časa pomaga pri zapletenih odločitvah, diagnosticira paciente, krmili logistiko letališč in namesto nas naroča mačjo hrano. Ravnokar se je odločil tudi umetnosti.
Namesto grobe procesorske moči (učenja na pamet) umetna inteligenca (UI) poskuša probleme razumeti in jih na podlagi prejšnjega znanja ter izkušenj čim elegantneje rešiti. Zadeva je sila uporabna pri reševanju zapletenih, a tudi vsakdanjih problemov, saj poskuša delovati podobno kot naši možgani.
Umetna inteligenca se počasi seli iz tretjerazrednih nerealiziranih scenarijev v naša prav tako tretjerazredna in nerealizirana življenja. Ker je tako podobna našemu razmišljanju, niti ne opazimo, kako polni kapilare vsakdana. Ne sprašuje prav veliko in vse pogosteje naredi točno tisto, kar želimo. Če pa ne, se pa urno nauči, kaj je prav.
Ljudje niso nikoli bili ravno navdušeni nad resničnostjo. Morda je tudi zato nastal koncept umetnosti (uméten -tna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) narejen, nastal kot rezultat človekovega dela, ne narave same, SSKJ 2), ki je polna pobegov iz nje. Tudi v upodabljajoči umetnosti je eskapizem vseprisoten. Še tako realistične malarije vrhunskih slikarjev vsebujejo vsaj nekaj mentalne retuše avtorja. Čelo portretiranca je manj zgubano, habsburška čeljust je malce manj poudarjena, oprema sobe je bogatejša kot v resnici in gore ter oblaki so bolj prijaznejši kot zares.
Eden izmed zelo dobrih pokazateljev, da si star, je to, da začenjaš uporabljati stavke tipa: »Ko je bil ta-in-ta še živ, je bilo vse drugače.« Brez slepomišenja torej: »Ko je bil Steve Jobs še živ, je bilo vse drugače.«
V japonskem Wacomu so letos praznovali tri desetletja zalaganja trga z vhodnimi napravami za mlinčke vseh vrst in velikosti. Wacomu (wa (japonsko) – harmonija, com – računalnik) je v teh 30 letih uspelo postati praktično monopolist na trgu grafičnih tablic. Delno tudi zaradi patentiranega izuma, ki omogoča delovanje tablice na podlagi elektromagnetne indukcije, kar v praksi pomeni, da pero ne potrebuje lastnega napajanja in je zato zelo lahko in priročno (zanesenjaki, takoj na: bit.ly/delovanje).
Že od prvih previdnih korakov v hladen in logičen svet računalništva si razvijalci razbijajo glavo, kako stroju razložiti, kaj želimo. Kljub neznanskemu napredku se temeljni način komunikacije med človekom in strojem, med ogljikom in silicijem, ni bistveno spremenil. Še vedno sta, tako kot pred pol stoletja, na naših mizah daleč najpogostejša tipkovnica in monitor, pa tudi le na videz mladostna miš, ki bo že naslednje leto srečala Abrahama.
Predstavljajte si, da ste zaposleni v oddelku za marketing kakega večjega podjetja. Z vseh oddelkov na vas stresajo tone dokumentov v neštetih formatih, od najbolj svežega Worda in PowerPointa do antičnega Lotusa 1-2-3 in eksotičnega MSjevega Visia. Od zunaj vas neusmiljeno zalagajo s PDFji, Illustratorjevimi datotekami, EPSji, targami, BMPji ... Cel Babilon, skratka. Vaši šefi pa pričakujejo lep, enoten PDF, sestavljen iz ključnih delov vseh teh dokumentov. Seveda je povsem nemogoče, da bi vse to programje imeli naloženo v računalniku, zato priskočijo na pomoč posebni programčki, med ljudstvom znani kot "PDF kreatorji".
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih