Zasloni LCD danes niso več nobena tehnična novost, saj so že kar nekaj časa najpogostejši izbor uporabnikov. Zasloni s katodno cevjo se umikajo iz vsakdanje rabe, tako da večina izdelovalcev teh modelov niti ne izdeluje več, le še prodajajo stare zaloge.
Joybook A33E je eden cenejših prenosnikov na trgu, a vendarle ponuja dovolj zmogljivosti za "navadnega" uporabnika. Poganja ga mobilna izvedba procesorja Celeron, ki utripa s taktom 1,6 gigaherza. Vgrajenega ima 512 megabajtov pomnilnika, največja količina pomnilnika, na katero ga je mogoče razširiti, pa je 1 gigabajt. Grafika temelji na Intelovi rešitvi Extreme Graphics 2, ki je vgrajena na matični plošči in uporablja del sistemskega pomnilnika. Sodi med počasnejše rešitve, temu ustrezen je bil tudi rezultat merjenj s programom 3DMark, ki je nameril indeks 2153. Za zahtevnejše grafične aplikacije in igre malo, za pisarniško rabo povsem dovolj. Zaslon ima diagonalo 15,4 palca in je širokega formata, njegova ločljivost pa je 1280 × 800 pik. Slika je dokaj dobra, kotna vidljivost pa zelo slaba, saj slika tudi ob majhnih spremembah položaja gledanja hitro izgubi kontrastnost. Za priključitev zunanjega monitorja je vgrajen tudi vmesnik VGA, za priklop na televizor ali video napravo pa vmesnik S-Video. Računalnik je opremljen tudi z zapisovalnikom DVD. Diska je ugodnih 60 gigabajtov, med vmesniki pa najdemo vse trenutno bolj ali manj aktualne standarde (USB, firewire, WLAN, ethernet), manjka le bluetooth.
Med cenejšimi digitalnimi fotoaparati z veliko optično povečavo Canon nastopa z modelom Powershot S3 IS, Sony pa tudi s Cybershotom DSC-H5. Po videzu sta si dokaj podobna, pa tudi sicer sta ostra konkurenta, tako da si ju je smiselno ogledati neposredno, v primerjavi.
Casiovi modeli Exilim že od prvega modela predstavljajo meje zmogljivosti, kar zadeva žepne modele, in tudi model Z1000 v tem ni izjema. Ima namreč tipalo z diagonalo 1/8 palca s kar 10,3 milijona svetlobnih elementov. Slike imajo sicer "le" 9,43 milijona pik; to pomeni največjo ločljivost 3448 × 2736 pik. Poleg te je na voljo še ločljivost 5, 3 in 2 "megapik" ter ločljivost VGA. Slike se zapisujejo na kartice SD/MMC, v osnovi pa ima vgrajenega tudi 8 megabajtov notranjega pomnilnika. To je seveda premalo za kakršnokoli resno rabo, sploh pri največji ločljivosti, ki ustvarja štiri kar megabajt velike datoteke JPEG. Objektiv aparata ponuja trikratno optično povečavo (ekvivalent od 38 do 114 mm), njegova svetlobna jakost je med solidnih 2,8 pri širokem kotu in slabših 5,4 v tele povečavi. Ob slabši svetlobi mu tudi hitro poidejo moči za natančno ostrenje, tako da pogosto zaklene sliko neostro. Ostriti zna od razdalje 40 cm naprej (pri širokem kotu), v makro načinu pa od 6 cm naprej. Aparat ima tudi stabilizator slike. Ta je sicer elektronski, vendar dobro preprečuje razmazanost slik pri nekoliko daljših časih osvetljevanja.
Redkokatera tehnologija je doživela tako hiter razmah in uporabo kot omrežne tehnologije za izmenjavo datotek enak-z-enakim ali P2P (peer to peer). Očitno je možnost dostopa do brezplačnih oziroma, bolj rečeno, neplačanih vsebin za uporabnike spleta vendarle preveč mamljiva, da je ne bi izkoriščali v velikem obsegu. In obseg je dandanes zares velik, saj ga uporablja na milijone uporabnikov. Ocenjujejo, da izmenjava datotek obsega kar 75 odstotkov vsega prometa po spletu. Večinoma gre seveda za prenos filmov, glasbe in računalniških programov (kamor seveda spadajo tudi igre). Pravzaprav je izmenjava prek P2P celo eden izmed poglavitnih razlogov za to, da se uporabniki sploh odločajo za širokopasovne dostope.
Z modelom Panasonic PT-LB10NTE tudi Panasonic predstavlja ultra lahki projektor, ki mu lahko sliko posredujemo tudi brezžično (to je sicer vedno bolj priljubljeno pri vseh izdelovalcih). Projektorju je dodana PC kartica WLAN, ki jo z imbusnim ključem "namontiramo" v režo na gornjem stranskem delu ohišja. Ta deluje po standardu 802.11b, domet povezave naj bi bil do 50 metrov. Za nadzorovanje brezžičnega prenosa rabi preprost program Wireless Manager ME. Z njim lahko preklapljamo sliko med različnimi viri, tako brezžičnimi, recimo če imamo v prostoru več računalnikov z brezžično povezavo, kot tudi tistimi, ki so na projektor povezani prek kablov. Mimogrede, še najpreprostejše je povezovanje, če uporabljamo prenosne računalnike s procesorji Centrino, saj tedaj ni potrebno dodatno nastavljanje, drugače pa zna biti nastavljanje ustreznih naslovov težavnejše (nam je samodejno nastavljanje sicer delovalo tudi na drugih brezžičnih rešitvah, na nekaterih pa tudi ne).
Ni še minilo prav veliko let, kar je bila poglavitni nosilec za prenos podatkov med računalniki disketa. Najprej 5,25-palčna, ki je v najboljši izvedbi dosegala zmogljivost 1,2 MB, potem manjša in trdnejša 3,5-palčna, ki je v najbolj razširjeni izvedbi zmogla 1,44 MB, pozneje tudi 2,88 MB (čeprav ti pogoni in diskete niso bili ravno razširjeni). Dolgo časa so izdelovalci izumljali in predstavljali nosilce, ki naj bi nadomestili legendarne diskete, pojavile so se različne magnetnooptične enote, mnogi so stavili na enote ZIP, ki so pravzaprav plošče diskov, zapakirane v posebno ohišje. Slednjič so prevladale plošče CD, ki so postale tako poceni, da so celo cenejše od disket, in to kljub temu da imajo 650-megabajtni CDji kar 451,3-krat večjo zmogljivost od 1,44 MB disket. In CD ostaja še danes najpogostejši nosilec, na katerega se shranjujejo podatki in prenašajo naokoli. Deluje razmeroma zanesljivo, ima dolgo življenjsko dobo in je hiter. Žal pa delo s ploščami CD ni tako elegantno, kot je bilo delo z disketami. Pogonov CD se namreč tudi pri vnovič zapisljivih nosilcih v svetu osebnih računalnikov "drži" zapuščina iz časov, ko je bil zapisovalnik CD nekakšen eksotični dodatek, tako da za spreminjanje vsebine večinoma uporabljamo posebne namenske programe, denimo Nero. Bili so sicer bolj ali manj uspešni poskusi, da bi enostavnost dela s ploščami CD približali preprostosti dela z disketami, a se take rešitve niso nikoli zares prijele. Če k temu dodamo še velikost nosilca, ki je za današnje čase že kar velik (premer plošče CD ustreza približno premeru 5,25-palčne diskete), je jasno, zakaj CD vendarle ni idealen nosilec.
Exilime poznamo predvsem po zelo majhnih merah. Exilim P600 sicer ne sodi med res najmanjše (to je v žepni razred), kljub temu pa je med manjšimi predstavniki zmogljivega razreda digitalnih fotoaparatov. Ohišje je iz kovine in ima opazno velik zaslon (diagonale 51 milimetrov). Pri samem držanju aparata je zaslon že kar prevelik in je za prste le malo prostora. Tako se zgodi, da uporabnik včasih po nerodnosti pritisne kakšno napačno tipko (na ohišju so namreč kar nagnetene) - po možnosti tipko za menu, kar onemogoča slikanje. Upravljanje menujev je sicer izvedeno dokaj dobro, v glavnem menuju najdemo veliko število nastavitev, za hitri dostop do najpogosteje rabljenih pa je na voljo tudi hitri menu. Na barvnem zaslonu sicer lahko izberemo kar nekaj različnih zaslonov, med katerimi prav gotovo poteka tisti, pri katerem so nastavitve prikazane kot na kakšni japonski uri s krogci in grafičnimi merilci - kaj več kot kratkotrajnega čudenja znancev pa ta pogled ne bo izzval. Ob aparatu dobimo daljinski upravljalnik, ki ima nekoliko več funkcij kot tisti pri Olympusovih modelih - poleg proženja in zumiranja namreč omogoča tudi nastavljanje menujev. Zakaj bi to počeli z daljinskim upravljalnikom, sicer ni povsem jasno, gotovo pa tega ni mogoče početi drugače kakor z zadnje strani naprave, saj zaslon LCD ni vrtljiv, ima pa dober kot, pri katerem je še viden; prav tako je dobro viden tudi na sončni svetlobi. Sicer lahko fotografiramo tako z ročnim kot samodejnim nastavljanjem, je pa na voljo tudi veliko scenskih nastavitev, med katerimi najdemo tudi bolj eksotične (recimo tisto, pri kateri lahko najprej posnamemo ozadje, potem pa se postavimo pred objektiv in slikamo še sebe s prvo sliko v ozadju). Objektiv izvira iz Canona in ima štirikratno optično povečavo, ki je enaka ekvivalentu leica med 33 in 132 milimetri ob svetlobni jakosti med 2,8 in 4. Predmete je mogoče ostriti od razdalje 40 centimetrov naprej, v makro načinu od le 10 centimetrov naprej. Ostrenje je dokaj natančno in solidno hitro. Moti pa sunkovito in nenatančno zumiranje.
Acer TravelMate 290ELCi sodi med cenovno dokaj ugodne in zadovoljivo opremljene prenosnike, ki temeljijo na mobilni izvedbi procesorja Celeron. Delovni takt tega je 1,3 GHz. Ohišje je povprečne velikosti in teže, izdelano pa je iz temno sive plastike. Tipkovnica je dokaj dobra, vendarle pa vsaj uporabnike "standardnih" tipkovnic lahko zmoti, da nima desne tipke CTRL, niti desne tipke ALT, namesto njiju sta nameščeni tipki "insert" in "delete" - ob pomoti torej vklopimo/izklopimo "vrivanje" ali celo kaj zbrišemo. Tudi druge kontrolne tipke (torej tiste za hitro premikanje po dokumentu) so nelogično razporejene po tipkovnici in se jih je treba privaditi (če uporabnik hkrati uporablja tudi še namizni računalnik, je to seveda konfuzno). Slovenski znaki so na tipkovnico dodani z nalepkami. Nad tipkovnico sta tudi tipki, katerih namen lahko določimo. Zvočniki so ob strani ohišja, njihova kakovost je povprečna.
Navigacijski sistemi, ki temeljijo na sistemu za globalno pozicioniranje GPS (Global Positioning System), danes niso več nobena tehnološka novost, saj so v civilni sferi že vrsto let v rabi predvsem pri plovbi pa tudi v boljših avtomobilih. So pa v zadnjih letih nastale številne ročne navigacijske GPS naprave, ki omogočajo natančno navigacijo z zemljevidi in zanimivimi orodji, ki so v pomoč različnim ciljnim skupinam. Poleg tega izdelovalci ponujajo tudi različne zunanje module, ki jih lahko povežemo z napravami, kot so računalniki, ročni računalniki pa tudi mobilni telefoni, in s tem razširimo njihovo uporabnost tudi na področje elektronske navigacije. Ciljne skupine uporabnikov, na katere merijo podjetja, so seveda različne, vsem pa je skupna potreba po čim natančnejšem in čim hitrejšem orientiranju v prostoru. Raba takih rešitev tako sega od pohodnikov, turistov ali kolesarjev, ki si vedno želijo vedeti, kje so in se nočejo "izgubljati" v širnem svetu, pa do resnejših uporabnikov, ki navigacijo potrebujejo za učinkovitejše ribarjenje, letanje, skakanje s padali ipd. Ne nazadnje so velika ciljna skupina tudi profesionalni uporabniki, kot so npr. gozdarji, lovci in seveda tudi vojska ali policija. Konec koncev je mogoče sprejemnike GPS v kombinaciji z drugimi tehnologijami (kot je npr. tehnologija GSM) uporabljati tudi za slednje ljudem, vozilom, plovilom in drugim gibljivim objektom.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
