Med digitalnimi fotoaparati se včasih srečamo tudi s kakšnim bolj nenavadnim predstavnikom. Casiov Exilim EX-P505 sodi med tovrstne posebneže. Po obliki spominja na aparate z večjimi optičnimi povečavami, vendar pa je precej manjši. Oblika je še dokaj dobra, prijem pa je za tako majhne mere zadovoljiv.
Phaser 3400 je mišljen kot zmogljiv tiskalnik za enega uporabnika ali manjše skupine. Oblikovan je zelo pisarniško (a lepo), izstopa predvsem višina. Ta je predvsem posledica zmogljivega predala na spodnji strani, ki sprejme do 550 listov papirja velikosti A4, nad njim pa je še večnamenski podajalnik z zmogljivostjo sto listov. Ta in odlagalnik na hrbtni strani (zmogljivost sto listov) omogočata tudi tiskanje po ravni poti papirja, kar je primerno za debelejše nosilce. Drugače uporabljamo globok odlagalnik na zgornji strani, ki sprejme do 250 listov. Kot razširitev je na voljo še dodatni predal za 550 listov. Deklarirana hitrost tiskanja je 16 strani na minuto, prvo stran naj bi tiskalnik izpisal v manj kakor 12 sekundah. Opremljen je s 16 MB pomnilnikom, kar je dovolj tudi za izpis velike (25 MB) bitne slike, sicer ga je mogoče razširiti do največ 80 MB.
Ricoh in Nashuatec že vrsto let uspešno sodelujeta pri razvoju laserskih tiskalnikov in plod tega sodelovanja je tudi Ricoh AP3800, ki smo ga kot Nashuatecov DSc38 v Monitorju že opisali v februarski številki. Tiskalnik je predvsem zelo hiter (uradno število izpisov na minuto je 38 črno-belih ali 28 barvnih), kar omogoča tiskalni mehanizem, ki tiska v enem prehodu. V ta namen sta vgrajena dva valja, en za črno in en za barvno barvilo. Poleg tega k hitrejšemu izpisovanju prispeva še sistem tiskanja, ki "naloži" črnilo v poseben mehanizem, iz katerega ga tiskalnik potem veliko hitreje prenaša na valj. Prednost tega je tudi to, da je črnilo mogoče zelo enostavno menjati. Na vrhu tiskalnika so namreč pod pokrovom na desnem robu plastične posodice s črnilom, kar bodo znali ceniti v okoljih, kjer se veliko tiska. Temu je tiskalnik nedvomno tudi namenjen, mišljen je namreč predvsem kot omrežni tiskalnik s petimi do dvajsetimi uporabniki. Slabost te rešitve pa je, da mora tiskalnik barvilo po določenem času znova naložiti v mehanizem, kar vsakič vzame tudi do dve minuti časa. Pri tiskanju ne preveč zapolnjenih dokumentov to sicer ni preveč moteče, pri dokumentih z večjimi zapolnjenimi ploskvami pa že bolj, saj potem barvilo nalaga na približno 70-80 listov velikost A4.
Model FS-9100 so pri Kyoceri predstavili skupaj z modelom FS-9500, ki smo ga predstavili aprila. Tako kot predhodnik, to je model FS-9000, ima deklarirano hitrost 36 strani na minuto, izboljšave pa se skrivajo predvsem v hitrejšem prenosu in obdelavi prve strani - torej je čas do začetka tiskanja krajši. To precej vpliva na končni čas, predvsem pri krajših dokumentih (kar večina dokumentov tudi je), čeprav še vedno ne dosega hitrosti nekaterih konkurentov. Napredek je tudi "viden", saj je FS-9100dn oblikovan zelo zanimivo, posebej izstopa kombinacija črne in bele plastike ter opazno nameščena krmilna plošča na levi strani tiskalnika. Ta omogoča dober nadzor in preprosto nastavljanje možnosti tiskalnika, le zaslon LCD bi lahko bil večji.
Minolta je med izdelovalci digitalnih fotoaparatov s svojo serijo Dimage že znano ime, z modelom Dimage X (in medtem že tudi z modelom Dimage F100) so jo dopolnili še s kompaktnim žepnim modelom. Ti aparati izkoriščajo eno od poglavitnih prednosti digitalne tehnologije - možnost velike miniaturizacije, ki je s klasično tehnologijo praktično ni mogoče doseči brez velike izgube kakovosti. Dimage X pa je med takimi aparati pravi posebnež, saj ponuja trikratno optično povečavo (objektiv je enak goriščni razdalji 37-111 milimetrov v klasični fotografiji), kar ne bi bilo nič posebnega, če ne bi bil objektiv v celoti vgrajen v majhno in trdno ohišje, ne da bi ob uporabi "kukal" iz njega, kot je sicer v navadi pri fotoaparatih. To so pri Minolti dosegli zelo enostavno - objektiv je namreč narejen kot periskop z dvema zrcaloma, ki odbijata sliko na tipalo aparata, v ohišje pa je vgrajen navpično. Po površini sicer zaostaja za najmanjšimi, vendar to v resnici ne pomeni veliko, saj je še vedno dovolj majhen - predvsem tanek (le 2 centimetra), tako da gre brez težav v žep. Je pa prav zaradi objektiva precej bolj kompakten, saj nima zunanjih delov, ki bi bili lomljivi. Poleg tega nekoliko večja površina tudi omogoča boljši oprijem in s tem mirnejšo roko pri držanju, kar pri tako majhni optiki ni nepomembno. Ob tem je zelo hitro pripravljen, saj lahko sliko "pritisnete" v vsega dveh sekundah od vklopa, čemur se aparati z objektivom, ki ob vklopu "izstopi" iz ohišja, niti ne približajo. Poleg tega je tudi izredno lahek. K temu prispeva tudi to, da ne uporablja baterij, kot je pri Minoltinih aparatih sicer v navadi, temveč majhen akumulator, ki ga polnimo s priloženim polnilcem. Žal ga moramo za to vsakič vzeti iz aparata, saj ni priložen napajalnik, ki bi ga lahko neposredno priključili na aparat.
Ricohovi digitalni fotoaparati takoj padejo v oči zaradi oblike. Ta še najbolj spominja na včasih priljubljene aparate s kasetnimi filmi. Tako tudi Caplio RR10 sledi oblikovni liniji, ki so jo pri Ricohu začrtali z modeli RDC, predvsem pa je RR1 po velikosti in obliki podoben modelu RDC-7. Zelo nizko in precej globoko kovinsko ohišje je izdelano trdno, brez zunanjih občutljivih delov, prednost take oblike pa je tudi v tem, da zasede manj prostora v žepu. Na vrhu ohišja je zložen vrtljiv zaslon LCD z diagonalo kar 51 milimetrov, pod njim so tipke za upravljanje menujev, desno od njega pa je majhen enobarvni zaslon LCD, ki kaže podatke o nastavitvah. To pride prav, kadar slikamo ob pomoči optičnega kukala. Tam je tudi sprožilec in nekaj tipk za neposredni dostop do nekaterih nastavitev.
Tako kakor Camedia C-100 (opisana je v januarskem Monitorju in je še vedno naprodaj) ima tudi naslednik tega modela zelo preprosto zasnovo in je namenjen manj zahtevnim uporabnikom, ki potrebujejo aparat za izdelovanje preprostih slik, brez dodatkov, kot so ročno nastavljanje ali optična povečava. Največja izboljšava je gotovo večja ločljivost tipala CCD, ki zdaj znaša efektivnih 1,92 milijona pik (prej 1,2), kar je že dovolj za razvijanje slik manjših velikosti (do 10 × 15 cm). Sicer sprememb skoraj ni, nekoliko je izboljšan najmanjši čas odprtja zaslonke (1/2000 s, prej 1/1000 s). Objektiv ima fiksno izostritev, enak pa je klasičnemu širokokotnemu objektivu z goriščno razdaljo 35 milimetrov in je precej počasen (svetlobna jakost 4). Uporabljamo ga lahko od razdalje 40 centimetrov naprej, oziroma 25 centimetrov v makro načinu. Sicer je delo z Oympusom na moč enostavno, le plastično ohišje deluje nekoliko krho, zato previdnost ne bo odveč (kakih hujših padcev verjetno ne bi prenesel). Kakovost slik je dobra (sicer ne odlična) in bo zadovoljila manj kritične uporabnike, le barve so precej netočne, a vseeno lepe. Kvečjemu moti manjša ostrina, a to je za take objektive brez spremenljive goriščne razdalje tudi značilno, na zahtevnejših vzorcih se naredi barvni šum. V vsakem primeru C-120 opravlja svojo nezahtevno nalogo dovolj dobro.
Nikonov Coolpix 5000 je zastavljen kot majhen digitalni fotoaparat, ki pa ponuja hiter in učinkovit dostop do lepega števila nastavitev, ki omogočajo dober ročni nadzor nad fotografijo, ob tem pa tudi visoko ločljivost slikanja (tipalo CCD izkorišča 5 milijonov svetlobnih elementov), zelo širok kot pri najmanjši goriščni razdalji objektiva (enaka 28 milimetrom v klasičnem formatu) ter nekoliko majhno povečavo (ustrezno klasičnemu 85-milimetrskemu objektivu), ki pa jo je mogoče povečati z dodatnimi nastavki. Skromnejša je hitrost objektiva, saj je svetlobna jakost med 2,8 in le 4,8, to pa je pri digitalnih fotoaparatih že kar malo.
Pri Kyoceri ne spijo, tako da so z modelom Finecam S4 še dodatno izboljšali svojo serijo žepnih digitalnih fotoaparatov, katere prvi predstavnik je bil model Micro Elite 3300. Model Finecam S4 je bil predstavljen februarja, skupaj z modelom S3x. Razlikujeta se po ločljivosti tipala CCD, oba pa sta naslednika Finecam S3, ki smo ga predstavili tudi v januarski številki. S4 ima glede na predhodnika nekoliko bolj dodelano ohišje, boljši ročni nadzor, predvsem pa drugačen objektiv. Starejši model je namreč imel le dvakratno optično povečavo, pri novem je goriščna razdalja lahko od 35 do 105 milimetrov (trikratna optična povečava), večji je tudi kot v širokokotnem položaju. Sicer večina tehničnih lastnosti ostaja enakih. Pri ohišju je največjo spremembo doživela postavitev bliskavice, ki se zdaj ob vklopu odpre na zgornji strani ohišja. Škoda, da pri Kyoceri niso dopustili, da bi bliskavico odpirali po potrebi. Ohišje je sicer tudi nekoliko večje in za 15 gramov težje (večji objektiv pač). Največji "napredek" je dejstvo, da lahko S4 zdaj tudi neposredno povežemo z računalnikom, prej smo namreč morali uporabljati priloženi bralnik kartic SD/MMC.
JD-4100z3 je nekoliko posodobljena različica že predstavljenega modela JD-3300z3 (januar 2002) nemškega izdelovalca Jenoptik, ki pa je v nas vzbudila zelo mešane občutke. Največja razlika je predvsem večja ločljivost tipala CCD, ki zdaj zajema slike z efektivno ločljivostjo 3,87 milijona pik ali, povedano drugače, z največjo ločljivostjo 2272 × 1704 pik, kar dovoljuje že tudi nekoliko večje povečave (največ do 10 × 21 centimetrov). Vgrajen je enak objektiv kakor pri predhodniku in ponuja trikratni optični zum (enak od 38- do 114-milimetrski goriščni razdalji v klasični fotografiji) in je dokaj počasen (svetlobna jakost je med 3,4 in 3,6). V makro načinu lahko izostri predmete od razdalje štiri centimetre naprej. Ohišje je iz črne gladke plastike, ki je nekoliko spolzka, čeprav je oblika dovolj dobra za čvrst prijem.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
