Najnovejši šestbarvni Hewlett-Packardov model za rabo doma smo preizkusili že v septembrski številki, vendar do zdaj zanj ni bilo na voljo rezervnih kartuš, zato smo se merjenja zmogljivosti le-teh oz. izračunavanja cene odtisa lotili šele zdaj.
Model R300, ki smo ga preizkusili marca 2004, je bil za Epson v marsičem prelomen. To je bil njihov prvi foto (šestbarvni) brizgalnik z ločenimi kartušami, namenjen "slehernikom" in ne le (pol)profesionalcem (takratni model 950). Hkrati je bil eden prvih Epsonovih modelov, ki so zmogli neposredno tiskanje s pomnilniških kartic, in prvi njihov model, združljiv s Pictbridge, torej je omogočal neposredno tiskanje iz novejših fotoaparatov.
Epson na trgu domačih brizgalnih tiskalnikov ni (več) kdo ve kako uspešen. Očitno se podjetje tega zaveda - novih štiribarvnih modelov že kar nekaj časa ni na spregled. Nasprotno pa je z leti postalo pojem za foto tiskanje, še posebej med profesionalci, ki uporabljajo tiskalnike formatov A3+, A2, A1 in A0. To so predvsem t. i. "print shopi" in agencije, ki s takimi tiskalniki tiskajo izdelke za naročnike.
Na kartušah 4x in 5x, ki smo jih obdelali v članku o Pixmah iP1600 in iP2200, temelji tudi Canonov nov foto brizgalnik iP6220D. V osnovi mu je priložena barvna kartuša številka 51 in nova foto kartuša številka 52. Po želji lahko barvno kartušo nadomestimo tudi z bolj prazno (vendar cenejšo) kartušo št. 41 (po naših meritvah je v njej skoraj dvakrat manj barvila). Foto kartuša vsebuje zelo svetlo modro, svetlo vijolično in foto črno barvo, tako da je končni "rezultat" šestbarvno tiskanje. Ločene črne kartuše v tiskalnik ne moremo vstaviti (in ga tako spremeniti v pisarniški štiribarvni model). Kot smo omenili že pri tiskalnikih iP1600 in iP2200, so tiskalne glave del kartuš in jih menjamo ob vsaki porabi barvila.
V prejšnji številki smo preizkusili dva tiskalnika iz novega rodu Canovih tiskalnikov Pixma 2, tokrat pa smo se lotili še dveh iz preostale kolekcije. Modela iP1600 in iP2200 sta namenjena spodnjemu tržnemu razredu. To pomeni, da zamenjujeta dosedanje modele iP1000, 1500 in 2000.
Lexmark je na področju brizgalnih tiskalnikov že kar dolgo usmerjen predvsem na del trga, ki je cenovno najobčutljivejši, kot se reče. Se pravi, da izdeluje tiskalnike, ki so kar najcenejši in kot taki potencialno priljubljeni pri kar najširših množicah.
Brizgalne večnamenske naprave so izšle iz brizgalnih tiskalnikov, o tem ni dvoma. Zanimivo, da nekateri izdelovalci še danes nove modele le-teh "vežejo" na nove brizgalnike, oz. oba (le tiskalni in večnamenski) modela predstavijo hkrati. Tak je tudi Lexmarkov X2350, ki mu je že na daleč videti, da temelji na tiskalniku Z735.
Jesen je ponavadi čas, ko se tiskalniška podjetja odločijo predstaviti novo serijo tiskalnikov. Pri Canonu so lansko jesen splavili nadvse uspešno serijo brizgalnikov Pixma, letošnjo jesen pa jo nadgrajujejo (razvojno ime nove serije je Pixma II). Med močnejšimi modeli (ki premorejo ločene barvne kartuše) smo preizkusili modela iP4200 in iP5200.
"Pekel je zamrznil!", bi lahko vzkliknili ob pogledu na najnovejši Hewlett-Packardov šest-barvni foto tiskalnik Photosmart 8250 (nadomešča model 8450). Podjetje, ki nas je leta in leta prepričevalo, da za domačo uporabo tiskalniki z ločenimi barvnimi kartušami niso smiselni, je namreč naredilo prav to - tiskalnik z ločenimi kartušami! Še več, podjetje, ki je zatrjevalo, da je bolje v paketu z barvno kartušo zamenjati tudi tiskalno glavo, saj se sicer šobe na glavi zaradi obrabljenosti lahko začnejo mašiti (zato je bila pri njihovih brizgalnikih, razen pri poslovnih modelih, to vedno nedeljiva celota), je v novi model vgradilo tiskalne glave, ki sploh niso izmenljive! Edini potrošni material so torej majhne posodice z barvilom, enako kot že leta pri Epsonovih, Canonovih in Brotherjevih brizgalnikih).
Hewlett-Packardovi tiskalniki Business Inkjet so že od vsega začetka nekakšna cenejša alternativa laserskim tiskalnikom, v zadnjem času tudi barvnim. To velja tudi za model 2800 (nadgradnja starega modela 2600).
Pravzaprav je presenetljivo, da so pri Epsonu potrebovali tako dolgo, da so svoj najboljši foto tiskalnik Stylus Photo R800 (Monitor 7/8, 2004) "raztegnili" tudi v različico formata A3. Še posebej, ker so s tem čakali skoraj do začetka prodaje popolnoma nove serije tiskalnikov s črnili K3, ki naj bi bili naprodaj začetek jeseni.
Trg potencialnih uporabnikov za prenosne tiskalnike ni ravno velik. Pa vendar tako Hewlett-Packard kot Canon ponujata tovrstne modele. Vsake toliko časa jih tudi obnovita in nadgradita. Canonov model i80 smo preizkusili lansko poletje (Monitor 7-8, 2005), letos je na vrsti njegov naslednik, Pixma iP90.
Razvoj nove naprave, še posebej, če je tako zapletena, kakor je tiskalna glava za brizgalnik, je zelo zahteven in predvsem drag. Zato poskušajo podjetja ta razvoj čim bolje izkoristiti - vgraditi ga v več naprav, ki so namenjene različnim uporabnikom in imajo zato tudi nekoliko drugačne zmogljivosti. To pravzaprav velja za vsako industrijo, tudi za industrijo brizgalnikov, o kateri pišemo v Monitorju. Aprila smo pisali o novem tiskalnem mehanizmu (in o dveh večnamenskih tiskalnikih, ki ga uporabljajo), ki ga je razvil Brother, tokrat pišemo o še dveh tiskalnikih, ki temeljita na isti tehnologiji.
Marketinška borba za prepričevanje uporabnikov o prednostih brizgalnikov, ki imajo ločene barvne kartuše (vsaka barva v svoji kartuši) je že dolga in hkrati neusmiljena. Canon in Epson trdita, da je bolje zamenjati le kartušo s tisto barvo, ki smo jo dejansko porabili, HP in Lexmark pa trdita, da v povprečju tako ali tako trošimo vse barve enako (razen v poslovnem svetu, kjer tiskamo večje količine enakih dokumentov z enakimi barvnimi logotipi), poleg tega pa naj bi ta faktor ne bil bistven, če je kartuša dovolj poceni. Enako se bije boj o prepričevanju, da je bolje z vsako barvno kartušo zamenjati tudi tiskalne glave (in s tem ohraniti vrhunski odtis), po drugi strani pa, da je morda bolje imeti dovolj trajne glave, da tega ni treba početi (in potrošniku zato ponuditi cenejši potrošni material).
Količinsko gledano, se gotovo najbolje prodajajo brizgalniki najnižjega razreda, predvsem zato, ker so njihove cene že kar neverjetno nizke. Pričakovati je, da bodo nekoč, morda čez nekaj let, ti tiskalniki kar zastonj in bomo uporabniki plačevali le potrošni material zanje. Pa vendarle, nizka cena pomeni, da morajo izdelovalci pri njihovi izdelavi uporabiti vse možne "varčevalne" ukane. Na primer to, da uporabijo starejšo tehnologijo, ki so jo v zmogljivejših izdelkih že nadomestili z novo.
Epson je močan predvsem pri tiskalnikih, specializiranih za tisk fotografij. Tako ne čudi, da je bil tudi prvi, ki je uvedel nekakšno novo podskupino med večnamenskimi napravami - foto večnamenske naprave. Se pravi "večnamence", ki imajo šestbarvni tiskalnik in so odlični predvsem pri tiskanju fotografij na svetleč papir. Priznamo, da smo bili do takega pristopa skeptični (in smo še vedno), saj so večnamenske naprave vendarle namenjene pisarniškemu okolju, tam pa je najpomembneje, da zna tiskalnik dobro tiskati (in fotokopirati) na navaden papir. No, prodaja samostojnih tiskalnikov tudi v domačem okolju upada in vse več večnamencev se seli na domačo mizo, tako da Epsonova poteza morda vendarle napoveduje prihodnost.
Že februarja smo preizkusili najnovejše Canonove večnamenske brizgalnike, ki temeljijo na tiskalniški seriji Pixma. Izkazali so se kot odlični, med modeli brez vgrajenega faksa pa je bil najboljši MP750. "Kuj železo, dokler je vroče", si verjetno misli Canon in omenjeni model še dodatno nadgrajuje - z modelom MP760. Če bi hoteli na hitro končati, bi rekli, da je MP760 le MP750 z bralnikom pomnilniških kartic, barvnim zaslonom LCD (za uporabniški vmesnik in pregledovanje in delno urejanje fotografij na pomnilniških karticah) in optičnim bralnikom, ki lahko po novem bere tudi prosojnice oz. diapozitive, vendar brez podajalnika za optični bralnik.
OfficeJet 7410 že na prvi pogled kaže, da je resna naprava in velik Hewlett-Packardov up. Gre za trenutno najmočnejšo brizgalno večnamensko napravo tega izdelovalca.
Brother je med večnamenskimi napravami od vsega začetka posebnež. Za razliko od konkurentov, ki so vsi po vrsti prišli iz sveta brizgalnikov (in jim je izdelovalec naknadno "pripel" še optični bralnik in morda faks), so Brotherjevi modeli prišli iz sveta faksov (ki so jim "pripeli" še povezavo z računalnikom). Drugačna zgodovina se pozna tudi pri zmogljivosti samih naprav. Modeli, ki smo jih preizkusili doslej, kot tiskalniki niso bili najboljši, nekaj težav so imeli tudi kot optični bralniki (OCR ne podpira šumnikov), vendar so bili zato odlične naprave za faksiranje. Eden izmed modelov je premogel celo pravcato elektronsko tajnico.
Najmočnejši Hewlett-Packardov brizgalnik, Deskjet 6540, je dobil še nekoliko nadgrajeno različico, namenjeno nekoliko zahtevnejšim poslovnim okoljem. Deskjet 6840 premore tudi omrežni in brezžični vmesnik, poleg tega je priložen tudi obračalnik za tiskanje na obe strani, ki ga je bilo treba pri modelu 6540 dokupiti.
Foto različica modela Lexmarkovega modela Z815 ima oznako P915. Ima drugačno zunanjost, medtem ko je tiskalni mehanizem bolj ali manj enak.
Model C66 je naslednik modela C64, ta pa modela C62 in še prej C60, pri čemer je šele model C64 uvedel ločene kartuše s suspenzijskimi barvili. Pred tem so imeli tiskalniki C6x skupno barvno kartušo.
Najmanjši in najcenejši Epsonov brizgalnik ima že kar dolgo zgodovino, saj se je v prvi inkarnaciji pojavil že v začetku leta 2002 - kot Stylus C20 in C40. Od takrat so številke sicer napredovale, hitrost pa le malo, predvsem pri barvnem tisku. V zadnji različici je nekoliko drugačna tudi zunanjost. Gre pa še vedno za najpočasnejši tiskalnik na trgu, ki za pet strani besedila potrebuje tri minute in pol, za devet strani dolgo poslovno poročilo pa celih devet minut (konkurenca to zmore tudi v samo dveh minutah). Še počasnejši je pri tiskanju bitnih slik in fotografij, saj za bitno sliko formata A4 potrebuje celih 19 minut (najboljša konkurenca tudi samo tri). Med tiskanjem je dokaj glasen (po daljšem počitku se tudi približno minuto glasno čisti), moti pa tudi to, da je eden redkih tiskalnikov, ki še nima tipke za prekinitev tiskanja. To pomeni, da moramo tiskanje prekiniti programsko, to pa deluje z zamikom, saj tiskalnik natisne še vse, kar ima v pomnilniku (to lahko pomeni tudi še dve polni strani).
Hewlett-Packard je bil prvi, ki je na enem svojih brizgalnikov pred leti uvedel šest-barvno (oz. t.i. "foto") tiskanje, vendar ga je kmalu potem tudi spet ukinil. No, v zadnjih letih svojo šest-barvno tehnologijo ponovno tržijo in to uspešno. Celo Hewlett-Packardovi prodajalci bodo sicer priznali, da pri tem ne dosegajo take kakovosti izpisa kot npr. Epson ali v zadnjem času Canon, toda serija tiskalnikov Photosmart je vseeno zelo popolna in zmogljiva.
Kako narediti novo "serijo" nekega izdelka vedo prav vsi proizvajalci, tudi proizvajalci brizgalnikov. Tudi pri Canonu so tako modeli Pixma IP4000, IP5000 in tokrat preizkušeni IP3000 precej podobni, razlike so le v nekaterih dodatkih in zmogljivostih. IP5000 (od "srednjega" modela IP4000) odstopa navzgor in ima zmogljivejšo glavo (1 pl), IP3000 pa odstopa navzdol in ima samo eno črno barvilo in ne dveh.
Canonov najmočnejši foto brizgalnik ima tiskalno glavo, ki je enaka tisti, ki jo premore lanskega junija preizkušeni model A3 - i9950. To pomeni, da tiska kapljice volumna 2 pl in sicer v kar osmih barvah. Poleg običajnih šestih ima namreč še rdečo in zeleno, s katerima naj bi (tako Canon) zmogel natisniti širši barvni spekter od konkurence. Glava je zato zelo široka, posledično pa je nekaj širši od drugih "pixem" tudi sam tiskalnik. Premore kar 8×768 tiskalnih šob, zato je tiskalnik izredno hiter. Po drugi strani je treba toliko šob očitno zelo pogosto čistiti. Po daljšem počitku (nočnem) to traja kakšno minuto, pa tudi med delom se tiskalnik kar pogosto čisti po deset sekund. Precej moteče.
Model iP6000D je edini Canonov brizgalnik, ki tiska s šestimi barvami (drugi foto model tiska s kar osmimi). Njegova tiskalna glava tiska s kapljico volumna najmanj 2 pl. Model ni "gol", ampak premore tudi bralnik za pomnilniške kartice in barvni zaslon LCD, ki omogoča osnovno urejanje fotografij in seveda tiskanje le teh. Zaslon je precej slab, saj je njegovo vsebino pod kotom komajda videti, vendar mu k sreči lahko spreminjamo naklon. Na tiskalnik lahko tiskamo tudi neposredno s fotoaparata (Pictbridge) in celo z naprav z infrardečo povezavo.
Arhiv
Po kategorijah
