Epsonov označevalni sistem za brizgalnike bi nepoučenega uporabnika lahko zavedel, da gre pri modelu Stylus C64 za neposrednega naslednika modela C62 ali še prej modela C60. Pa vendar ni tako, saj ima C64 ločene barvne kartuše, medtem ko je C62 tiskal s črno kartušo in kombinirano barvno. Sistem ločenih kartuš lahko pohvalimo, še posebej, če večkrat tiskamo izdelke, ki zahtevajo več ene barve kakor druge.
Razvoj nove naprave, še posebej, če je tako zapletena, kakor je tiskalna glava za brizgalnik, je zelo zahteven in predvsem drag. Zato poskušajo podjetja ta razvoj čim bolje izkoristiti - vgraditi ga v več naprav, ki so namenjene različnim uporabnikom in imajo zato tudi nekoliko drugačne zmogljivosti. To pravzaprav velja za vsako industrijo, tudi za industrijo brizgalnikov, o kateri pišemo v Monitorju. Aprila smo pisali o novem tiskalnem mehanizmu (in o dveh večnamenskih tiskalnikih, ki ga uporabljajo), ki ga je razvil Brother, tokrat pišemo o še dveh tiskalnikih, ki temeljita na isti tehnologiji.
Marketinška borba za prepričevanje uporabnikov o prednostih brizgalnikov, ki imajo ločene barvne kartuše (vsaka barva v svoji kartuši) je že dolga in hkrati neusmiljena. Canon in Epson trdita, da je bolje zamenjati le kartušo s tisto barvo, ki smo jo dejansko porabili, HP in Lexmark pa trdita, da v povprečju tako ali tako trošimo vse barve enako (razen v poslovnem svetu, kjer tiskamo večje količine enakih dokumentov z enakimi barvnimi logotipi), poleg tega pa naj bi ta faktor ne bil bistven, če je kartuša dovolj poceni. Enako se bije boj o prepričevanju, da je bolje z vsako barvno kartušo zamenjati tudi tiskalne glave (in s tem ohraniti vrhunski odtis), po drugi strani pa, da je morda bolje imeti dovolj trajne glave, da tega ni treba početi (in potrošniku zato ponuditi cenejši potrošni material).
Količinsko gledano, se gotovo najbolje prodajajo brizgalniki najnižjega razreda, predvsem zato, ker so njihove cene že kar neverjetno nizke. Pričakovati je, da bodo nekoč, morda čez nekaj let, ti tiskalniki kar zastonj in bomo uporabniki plačevali le potrošni material zanje. Pa vendarle, nizka cena pomeni, da morajo izdelovalci pri njihovi izdelavi uporabiti vse možne "varčevalne" ukane. Na primer to, da uporabijo starejšo tehnologijo, ki so jo v zmogljivejših izdelkih že nadomestili z novo.
Epson je močan predvsem pri tiskalnikih, specializiranih za tisk fotografij. Tako ne čudi, da je bil tudi prvi, ki je uvedel nekakšno novo podskupino med večnamenskimi napravami - foto večnamenske naprave. Se pravi "večnamence", ki imajo šestbarvni tiskalnik in so odlični predvsem pri tiskanju fotografij na svetleč papir. Priznamo, da smo bili do takega pristopa skeptični (in smo še vedno), saj so večnamenske naprave vendarle namenjene pisarniškemu okolju, tam pa je najpomembneje, da zna tiskalnik dobro tiskati (in fotokopirati) na navaden papir. No, prodaja samostojnih tiskalnikov tudi v domačem okolju upada in vse več večnamencev se seli na domačo mizo, tako da Epsonova poteza morda vendarle napoveduje prihodnost.
Že februarja smo preizkusili najnovejše Canonove večnamenske brizgalnike, ki temeljijo na tiskalniški seriji Pixma. Izkazali so se kot odlični, med modeli brez vgrajenega faksa pa je bil najboljši MP750. "Kuj železo, dokler je vroče", si verjetno misli Canon in omenjeni model še dodatno nadgrajuje - z modelom MP760. Če bi hoteli na hitro končati, bi rekli, da je MP760 le MP750 z bralnikom pomnilniških kartic, barvnim zaslonom LCD (za uporabniški vmesnik in pregledovanje in delno urejanje fotografij na pomnilniških karticah) in optičnim bralnikom, ki lahko po novem bere tudi prosojnice oz. diapozitive, vendar brez podajalnika za optični bralnik.
OfficeJet 7410 že na prvi pogled kaže, da je resna naprava in velik Hewlett-Packardov up. Gre za trenutno najmočnejšo brizgalno večnamensko napravo tega izdelovalca.
Brother je med večnamenskimi napravami od vsega začetka posebnež. Za razliko od konkurentov, ki so vsi po vrsti prišli iz sveta brizgalnikov (in jim je izdelovalec naknadno "pripel" še optični bralnik in morda faks), so Brotherjevi modeli prišli iz sveta faksov (ki so jim "pripeli" še povezavo z računalnikom). Drugačna zgodovina se pozna tudi pri zmogljivosti samih naprav. Modeli, ki smo jih preizkusili doslej, kot tiskalniki niso bili najboljši, nekaj težav so imeli tudi kot optični bralniki (OCR ne podpira šumnikov), vendar so bili zato odlične naprave za faksiranje. Eden izmed modelov je premogel celo pravcato elektronsko tajnico.
Najmočnejši Hewlett-Packardov brizgalnik, Deskjet 6540, je dobil še nekoliko nadgrajeno različico, namenjeno nekoliko zahtevnejšim poslovnim okoljem. Deskjet 6840 premore tudi omrežni in brezžični vmesnik, poleg tega je priložen tudi obračalnik za tiskanje na obe strani, ki ga je bilo treba pri modelu 6540 dokupiti.
Prvi tiskalnik na podlagi novih kartuš, ki smo ga imeli priložnost preizkusiti, je Deskjet 6540. Njegova zunanjost je popolnoma drugačna od dosedanjih modelov (in vzbuja mešane občutke), HP pa ga namenja kot naslednika modela Deskjet 5652, ki smo ga preizkusili lani jeseni. Zanimivo, da nima vgrajenega obračalnika za tiskanje na obe strani, čeprav ga je 5652 imel. Vgrajeni sta glavi št. 344 (barvna) in 339 (črna), se pravi "polni" in najzmogljivejši. Namesto črne lahko v tiskalnik vgradimo tudi foto in sivinsko kartušo, vendar ju v paketu, ki smo ga preizkušali, ni bilo in ju nismo mogli preizkusiti. Tiskalnik avtomatsko prepoznava vrsto vstavljenega papirja (in ima avtomatsko kalibracijo) in zna tiskati do roba, in to celo več kot do formata A4. Gonilnik je namreč spremenjen, tako da sprejme tudi papir (poseben Hewlett-Packardov) formata Panorama oz. 2 × A4.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
