Testi - Digitalni fotoaparati / Avtor - Arnold Marko

  • Sony Cybershot DSC-V3

    Sony se je med izdelovalci digitalnih fotoaparatov, vsaj med zmogljivejšimi kompaktnimi modeli, povzpel med bolj zveneča imena, in to kljub temu da v analognem svetu fotografije ni pomenil nič. A očitno v Sonyju ne spijo na lovorikah, saj svojo paleto izdelkov vseskozi dopolnjujejo z novimi modeli. Tako so pred kratkim predstavili naslednika sicer uspešnega modela Cybershot DSC-V1, ki je dobil oznako DSC-V3. Sony nima edini nenavadnega zaporedja številk, saj podobne preskoke številk poznamo tudi v Canonu. Je pa res, da je po drugi strani pri Sonyju ta preskok v določeni meri kar upravičen. Če namreč večina izdelovalcev naslednike svojih uspešnih modelov le nadgradi z zmogljivejšimi tipali, je namreč v Sonyju novosti precej več. Najprej je tu ohišje. Je nekoliko večje kot pri predhodniku, a je oblikovano veliko bolj ergonomsko, ima prijeten odebeljen del za dober prijem, ki je prevlečen z nedrsečo prevleko, nasploh pa je videz aparata veliko bolj "resen" in se ga ne bi sramoval niti resnejši uporabnik. Objektiv sicer ostaja enak kot pri modelu DSC-V1, a to ni nič slabega, saj gre za kakovosten objektiv Carl-Zeiss s štirikratnim optičnim zumom, ki je enak goriščni razdalji med 34 in 136 milimetri v formatu leica. Če mu kaj zamerimo, je to nekoliko slabša svetlobna jakost v položaju tele, ki je enaka 4, medtem ko je pri širokem kotu dobrih 2,8. Samodejno zna ostriti od 40 centimetrov naprej, v makro načinu pa od 10 centimetrov naprej. Pri ostrenju so na voljo vsi Sonyjevi priboljški, kot sta lasersko hologramsko ostrenje in pa seveda osvetljevanje z infrardečo svetlobo, s pomočjo katerega lahko slikamo tudi v popolni temi. Tega lahko uporabljamo le za iskanje scene (ki jo potem slikamo brez infrardeče svetlobe) ali pa lahko sliko tako tudi posnamemo (rezultat je zelenkasto-siva slika "zasanjanih" barv).

    Objavljeno: 10.3.2005 17:15 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Januar 2005 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Samsung Digimax V4

    Med zanimivimi "nefotografskimi" imeni na trgu je tudi Samsung, ki ga gotovo bolj poznamo po drugačnih elektronskih izdelkih. Veliko povpraševanje po digitalnih fotoaparatih pa je očitno mamljivo tudi za tega južnokorejskega izdelovalca. Digimax V4 je eden močnejših modelov, ki jih ponuja.

    Objavljeno: 10.3.2005 17:15 | Avtor: Arnold Marko | Monitor November 2003 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Samsung Digimax V5 in V50

    Samsung je kot izdelovalec digitalnih fotoaparatov znan predvsem v "potrošniškem" razredu. Ponuja namreč večinoma cenovno ugodne modele, ki pa so kljub temu spodobno zmogljivi. Podobno velja tudi za modela Digimax V5 in nekoliko močnejšo izvedbo V50. Razlika med obema modeloma je majhna, še najopaznejša je v ohišjih (sicer izdelana iz plastike in kovine); to je pri modelu V50 nekoliko bolj izdelano (tudi ergonomsko), poleg tega ima model V50 predvsem večji barvni zaslon LCD. Po diagonali namreč meri kar 51 milimetrov in je vrtljiv po obeh oseh. Zaslon modela V5 je nepremičen, njegova diagonala pa meri le 38 milimetrov. Zaradi velikosti zaslonov je drugače izdelana tudi upravljalna plošča. V5 ima namreč tudi kolesce za izbiranje načina delovanja na hrbtni strani, pri modelu V50 je nameščeno na vrhu, razlikuje pa se tudi namestitev tipk za ročno ostrenje, kompenzacijo osvetlitve in pregledovanje slik. V5 tudi nima stikala za zumiranje okoli sprožilca, medtem ko ga V50 ima (skupaj s tipkama na hrbtni strani, ki opravljata isto nalogo in ju je mogoče uporabljati s palcem). Večja razlika je še v podpori pomnilniškim karticam, saj oba podpirata standard SD/MMC (priložene so kartice zmogljivosti 32 MB), V50 pa podpira tudi še Sonyjev Memorystick Duo. Z V50 lahko uporabimo tudi nekoliko daljši čas osvetljevanja objektov (do 15 sekund), poleg tega ima ta model litijev akumulator, medtem ko model V5 uporablja dve bateriji velikosti AA (ti lahko s pretvornikom vstavimo tudi v V50).

    Objavljeno: 10.3.2005 12:42 | Avtor: Arnold Marko | Monitor November 2004 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Sony DSC-W1

    Sony se v svetu digitalne fotografije očitno znajde zelo dobro. Še posebej, če upoštevamo, da se podjetje pred tem sploh ni ukvarjalo s fotografijo. Pa vendar njihovi modeli pogosto ponujajo precej dobre tehnične lastnosti po dokaj ugodni ceni, ob tem pa je Sony tako ali tako znan po svojevrstnih in (bolj ali manj) uporabnih tehničnih rešitvah. Sony DSC-W1 pri tem ni izjema. Gre namreč za cenovno dokaj ugoden fotoaparat, ki pa ponuja veliko tistega, kar je sicer omejeno na dražji (a v marsičem podobni) model DSC-V1. Za razliko od tega ima sicer le trikratni optični zum (ekvivalent leica je od 38 do 114 milimetrov), a je uporabljen dokaj kakovosten objektiv Carl-Zeiss. Ta je pri vodenju svetlobe precej natančen, vendar ima vsaj v tele položaju za digitalne fotoaparate dokaj majhno svetlobno jakost 4,8, pri širokem kotu pa solidnih 2,8. Z njim je mogoče ostriti objekte na razdalji od pol metra naprej, v makro načinu pa od le šest centimetrov naprej, v slabi svetlobi pa si aparat "pomaga" še z dodatnim snopom svetlobe rdečkaste barve. Ostrenje je sicer izvedeno kar precej hitro, le natančnost bi lahko bila boljša, saj včasih ne zaklene slik optimalno.

    Objavljeno: 10.3.2005 12:08 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Julij 2004 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Pentax Optio MX

    Združevanju foto in video snemalnih naprav smo sicer priča že dolgo časa. Tako zmore večina digitalnih fotoaparatov snemati kratke filme VGA, digitalne videokamere pa fotografije sprejemljive kakovosti. Pentax Optio MX želi biti naprava nekje vmes - torej čim boljši hibrid med obema možnostma. No, vsaj želi si tega, v praksi pa je Pentax Optio MX še vedno predvsem fotoaparat, saj za shranjevanje tako fotografij kot tudi filmov uporablja pomnilniške kartice SD/MMC. Te kartice pa seveda za resnejše delo z videom niso niti najmanj primerne, še posebej ne priložena kartica zmogljivosti 16 megabajtov, kar je malo celo za fotografiranje pri največji ločljivosti 2048 × 1536 pik (tipalo CCD diagonale 1/2,7 palca ima namreč efektivno ločljivost 3,1 milijonov pik), kaj šele za snemanje videa MPEG4 ob ločljivosti 640 × 480 pik s 30 slikami na sekundo. Za le eno minuto je namreč treba več kot 25 MB - za dvajset minut videa je torej treba imeti kartico zmogljivosti 512 MB. Je pa res, da naprava po obliki prej spominja na kamero kakor na fotoaparat. Ima namreč zložljivo držalo na spodnjem delu ohišja, ohišje pa je precej globoko. Velik barvni zaslon LCD je zadaj in ga je mogoče obračati okoli obeh osi, optičnega kukala pa Optio MX sploh nima.

    Objavljeno: 10.3.2005 12:07 | Avtor: Arnold Marko | Monitor November 2004 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Olympus Mju 300 digital

    Olympus je v svetu digitalne fotografije že dokaj staro ime, v nižjem razredu analognih fotoaparatov pa se ponaša tudi z enim najuspešnejših modelov sploh, to je model Mju. Doslej so ga (v različnih serijah) prodali kar okoli 25 milijonov kosov. Nič čudnega torej, da so si v Olympusu vzeli čas za načrtovanje digitalne različice tega priljubljenega modela, z upanjem, da bo prišel vsaj blizu uspešnosti analognega. Mju 300 digital prinaša dobrodošlo novost in prednost - njegovo ohišje je bolj ali manj odporno proti vremenskim vplivom, kot sta dež ali sneg. Razvoj takega aparat niti ni povezan s tako majhnimi težavami, saj mora elektronika digitalnih fotoaparatov nekako odvajati toploto, drugače se na tipalih CCD hitro naredi odločno preveč šuma kot posledica previsoke temperature v ohišju aparata. V Olympusu so se torej lotili odpravljanja te težave in dokaj uspeli. Dokaj pravimo zato, ker je treba kljub temu priznati, da novinec pri občutljivosti za šum ni ravno med uspešnejšimi primerki digitalne tehnologije, a se vseeno po rezultatih glede tega uvršča nekje v spodobno sredino - to pomeni, da povprečen ljubiteljski uporabnik tega v vsakdanji rabi večinoma niti ne bo opazil.

    Objavljeno: 10.3.2005 11:53 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Marec 2003 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Olympus C-8080 Wide Zoom

    Olympus je med "resnejšimi" kompaktnimi aparati z večjimi optičnimi povečavami doslej ponujal le dokaj drag model E-20, tako da v razredu zmogljivih kompaktnih modelov, v katerem sicer kraljujejo Fujifilm, Minolta in Sony, doslej ni imel pravega predstavnika. Z modelom C-8080 Wide Zoom (ali na kratko WZ) se to stanje nekoliko spreminja, saj gre za aparat, ki se ponaša z zmogljivim objektivom s petkratno optično povečavo. Goriščna razdalja ustreza 28-140 mm leica formata, svetlobna jakost je med 2,4 in 3,5. Objektiv so izdelali v isti tovarni kakor objektive sistema E-1, prav tem pa naj bi se po lastnostih in kakovosti kar najbolj približal. Olympus je mimogrede poskrbel tudi za to, da je aparat kar najhitreje pripravljen za delo, saj od vklopa do delovanja mine le kakšna sekunda do dveh (odvisno od postavitve objektiva, saj si aparat zapomni zadnji položaj).

    Objavljeno: 10.3.2005 11:53 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Maj 2004 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Olympus C-5060 Wide Zoom

    Olympus C-5060 Zoom je zelo podoben že pred letom in pol predstavljenemu modelu C-5050 Zoom, vendar prinaša nekaj dobrodošlih izboljšav. Oblika ostaja zelo podobna in precej spominja na klasične analogne modele fotoaparatov. V oči pade klasično oblikovano ohišje črne barve, predvsem zaradi svoje višine, saj je glede na predhodnika C-5060 še za sedem milimetrov višje. S tem so v Olympusu dosegli, da je bliskavica vgrajena v samo ohišje in je kljub temu precej više nad objektivom. To je tudi eden izmed razlogov, da je osvetljevanje bliže ležečih objektov manj "agresivno" in bolj točno, manj pogost je "učinek rdečih oči". Velika površina hrbtne strani aparata ni preveč natlačena s tipkami, dve tipki (za uporabo bliskavice in kompenziranje osvetlitve) sta na prirezanem stranskem delu, na gornjem delu ohišja je nekaj manj pogosto rabljenih tipk (recimo tipki za uporabo samodejnega sprožilca, izbiranje načina in področja ostrenja), stikalo za uporabo zuma, tipka za vklop, podnožje za zunanjo bliskavico ter enobarvni zaslon LCD, ki kaže podatke o nastavitvah in lahko pride prav tudi ob uporabi optičnega kukala. Na vrhu je tudi značilni Olympusov obroč za izbiranje načina fotografiranja. Popolnega samodejnega načina delovanja Olympus ne pozna (to je nastavitev, ki se ponavadi imenuje "auto"), najbolj samodejen način je nastavitev "P", pri kateri fotoaparat sam določa čas in velikost zaslonke, lahko pa nastavljamo druge nastavitve. Na voljo so tudi polsamodejni načini delovanja, pri katerih nastavljamo bodisi čas ali zaslonko, popolnoma ročni način "M", osebni modus ("My mode"), pet scenskih nastavitev in način za snemanje filmčkov.

    Objavljeno: 10.3.2005 11:53 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Junij 2004 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Nikon Coolpix 8700

    Nikon je pred kratkim predstavil naslednika Coolpixa 5700, ki ga je nadgradil z zmogljivejšim osemmilijonskim tipalom CCD (gre za Sonyjevo tipalo), večina drugih lastnosti pa ostaja enaka kakor pri predhodniku. "Osemmilijonska" ločljivost pomeni 3264 × 2448 pik, kar je dovolj za velike povečave, dovoljuje pa tudi več rezanja. Objektiv zmore osemkratno optično povečavo, ki ustreza goriščni razdalji med 35 in 280 milimetrov leica formata. Objektiv krmilimo elektronsko - z dvema tipkama in motorčkom, zumiranje pa je hitro in ne preveč sunkovito. Svetlobna jakost pri širokem kotu znaša dobrih 2,8, v tele položaju pa pade na bolj povprečnih 4,2. Ostriti je mogoče od pol metra naprej, v makro načinu (oziroma pri ročnem ostrenju) pa od 3 cm naprej. Čas lahko nastavljamo od 1/4000 do osem sekund, ročno pa je mogoče zaslonko pustiti odprto do pet minut. Za dodatno osvetljevanje predmetov lahko uporabljamo vgrajeno bliskavico (ki ima največji domet 4 m) ali primerno zunanjo. Omenimo tudi, da ima Nikon kljub veliki ločljivosti sposobnost, da zajema slike s hitrostjo 5 slik na sekundo - žal pa lahko tako posnamemo le tri slike naenkrat. Drugi način omogoča zajemanje do 12 slik s hitrostjo 1,2 slike na sekundo.

    Objavljeno: 10.3.2005 11:52 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Maj 2004 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Nikon Coolpix 5400

    Več kot leto je že minilo, odkar smo opisali digitalni fotoaparat Nikon Coolpix 5000, ki je bil tedaj zelo dobro ocenjen. Seveda pa konkurenca ni počivala, tako da ne preseneča, da so v Nikonu pred kratkim predstavili tudi naslednika tega modela, ki glede na predhodnika prinaša nekaj predvsem manjših sprememb. Že model 5000 je namreč premogel "petmilijonsko" tipalo, nič drugače ni pri novincu (čeprav je tipalo drugačno, celo manjše, in uporablja namesto filtra CYMK "standardni" filter GRBG). Se pa je spremenil objektiv - "4x" postaja v srednjem razredu digitalne fotografije očitno standard, saj je po modelu Canon Powershot G3 vse več modelov s takim zumom. Je pa res, da se Nikon razlikuje predvsem po tem, da so njegov razpon večali v širino, torej pri najmanjši goriščni razdalji, ki zajame čim večji kot. Razpon objektiva tako ustreza goriščni razdalji med 28 in 116 milimetri, kar je še kako dobrodošlo, saj je široki kot pri nekaterih vrstah posnetkov (panoramski, bližinski ipd.) nepogrešljiv, ob tem pa je spreminjanje zuma silno hitro. No ja, je pa res, da je svetlobna jakost objektiva dokaj povprečna, saj sega od solidnih 2,8 pri širokem kotu, ki pa pade na 4,6 ob uporabi največje povečave.

    Objavljeno: 10.3.2005 11:52 | Avtor: Arnold Marko | Monitor November 2003 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
 
  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji