Canonova vstopna serija digitalnih aparatov SLR je že od prvega aparata, modela EOS 300D, silno priljubljena kot prva stopnica v svet DSLR fotografije. Začetnik zgodbe, omenjeni model 300D, velja za prvi cenovno zares dostopni DSLR. Najnovejši predstavnik serije, model 600D, predstavlja že sedmo generacijo teh aparatov. Že nekaj časa pa to ni več povsem vstopni model v Canonovi liniji, to mesto pripada modelu 1100D, ki ima nekaj funkcij manj in je manj kakovostno sestavljen.
Canonova dvoštevilska serija digitalnih zrcalno-refleksnih aparatov, torej modeli EOS 50D, 40D itd., je že leta nadvse priljubljena med zahtevnejšimi ljubiteljskimi fotografi, veliko so jo uporabljali tudi profesionalni uporabniki, marsikdaj kot drugo ohišje. Naslednje poglavje v tej zgodbi pa nekoliko pretrga tradicijo. Novi EOS 60D je naslednik modela 50D le po imenu, v duhu oziroma praksi pa gre za aparat nekoliko nižjega ranga.
Nikonov novi Coolpix S5100 zelo lepo kaže na napredek, ki so ga v zadnjem letu ali dveh naredili žepni digitalni fotoaparati. Gre za majhen, lično oblikovan izdelek (kot se spodobni za aparat iz serije "style"), ki je na voljo v različnih barvah, ponuja pa presenetljivo veliko po zelo solidni ceni. Ohišje je tanko, a kakovostno, tipke so povsem klasično razporejene in ponujajo dovolj dober občutek.
Kadarkoli se je v zadnjih nekaj letih govorilo o zmogljivih kompaktnih digitalnih fotoaparatih, je beseda prej ali slej nanesla na Canonovo serijo G. Šlo je za aparate, ki so na splošno veljali za kompaktni, če ne že kar žepni nadomestek za modele DSLR. Modeli G so ponujali dobro kakovost slike, silno robustna ohišja, profesionalne funkcije in odličen dostop do njih. Končno pa se je še kak drug izdelovalec odločil, da želi kos te pogače; tako smo dobili v roke Nikonov odgovor, model P7000.
Nekoč slavno ameriško podjetje na področju fotografije, Kodak, je danes vsaj pri nas znano le še po kompaktnih žepnih aparatih, katerih največji plus je nizka cena. To velja tudi za novi model Easyshare M531. Gre za naslednika pred nedavnim preizkušenega modela M530, kjer smo morali z lupo pregledati tehnične podatke, da smo sploh našli kakšno razliko.
Olympus je pri nas močno navzoč predvsem v nižjem cenovnem segmentu žepnih aparatov. To niti ne preseneča, saj ponuja solidne aparate po dobri ceni, hkrati pa so ti aparati resnično majhni in lahki. Tudi z novim FE-4050 ni nič drugače. Serija 'FE' predstavlja aparate, ki naj bi bili lahki za uporabo. Povedano drugače, tu bomo zaman iskali kake ročne nastavitve ali napredne funkcije, pa tudi ohišja bodo bolj plastična kot pri kakovostnejših aparatih serije Mju. So pa zato cene res silno konkurenčne.
Če si ogledamo našo tabelo digitalnih fotoaparatov, vidimo v segmentu žepnih aparatov resno gnečo - v njej pa prevladujejo Olympusovi žepni modeli serij FE in Mju. Novi model FE-5050 k temu doda še en stolpec. A hitro vidimo, da je razlik glede na sestrski model FE-5030 (ki smo ga preizkusili letos marca) silno malo. Oziroma jih skorajda ni. Na hitro bi lahko rekli, da so že tako majhno ohišje še malo pomanjšali, pri tem pa je bilo očitno treba vgraditi malce manj zmogljivo bliskavico. Ta je prej segla po podatkih izdelovalca 5,4 metra (pri širokem kotu), zdaj pa seže do 4,8 metra.
Digitalni fotoaparati z velikim razponom goriščnic oziroma velikim zumom so načeloma tako po zmogljivostih kot po ceni vmesni člen med kompaktnimi aparati in cenejšimi DSLRji. V zadnjem letu pa so ti aparati postali vse bolj priljubljeni, tako da so začele tudi znotraj te tržni niše nastajati velike razlike. Olympus je tako pred dvema mesecema poslal na trg kar dva modela v tem segmentu - prvi, SP-800UZ, premore kar 30-kratni zum, tokrat preizkušeni SP-600UZ pa ima pol manjše območje.
Kljub temu da smo komaj septembra preizkusili Olympusov takrat novi digitalni aparat E-P1, smo v teh dneh že dobili v roke njegovega naslednika, model E-P2. V resnici zelo težko rečemo, da gre za naslednika, saj je razlik silno malo, ustrezneje bi bilo, ko bi novi aparat označili le kot popravljeno različico modela E-P1.
Bojda smo ljudje zelo dovzetni do množice številk, ki nam jih izdelovalci tehnične opreme z veseljem servirajo. Pri fotoaparatih so bili v ospredju zelo dolgo svetlobne pike tipal, danes so zelo iskani aparati s čim večjim razponom goriščnic oziroma zumom. Panasonicov Lumix LX3 nima ne prvega ne drugega. Tipalo premore povprečnih 10 milijonov pik, zum pa je le 2,5-kraten. Danes imajo pravzaprav vsi digitalni aparati že vsaj trikratni zum - zakaj ga je pri tem aparatu tako malo? Preprosto povedano, gre za kompaktni aparat z enim od najboljših objektivov sploh.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
