Olympusov SZ-14 je nekakšna srednja izbira na cenovni lestvici v njihovem razredu kompaktnih fotoaparatov z velikim razponom zumirnega območja. Ko govorimo o velikem razponu in kompaktnosti, pa je treba poudariti, da kamera ponuja v ohišju z zunanjimi merami le 106,5 x 68,7 x 39,5, skupaj z držalom, kar 24-kratno razmerje krajnih goriščnic. In to v odličnem široko uporabnem območju, med 25 in 600 mm.
Zanimivo je družinsko deblo Canonovih superzumirnih fotoaparatov. Vse skupaj se je začelo leta 2004, ko so predstavili model S1 IS, ki je takrat ponujal 12-kratno povečavo. Nato so serijo zelo razvejili na cenejše in dražje modele ter leta 2008 ponudili kar tri aparate v tem segmentu, med katerimi je model SX1 že omogočal video v polni HD ločljivosti, cenejši brat SX10 pa še ne. Serija SX1 ni dočakala naslednika, desetiški SX pa se še razvija. Vendar je SX40HS prvi Canonov zmogljivi zumirni aparat, predstavljen po letu 2008, ki ponuja zajemanje videa v visoki polni ločljivosti. Kar tri leta je bilo treba počakati (SX40 HS je bil predstavljen septembra lani), da modela SX1 dejansko ne pogrešamo več.
Panasonic je pred časom, podobno kot večina izdelovalcev, razdelil svoje optično zmogljive aparate FZ v dva razreda. Tokrat preizkušeni FZ150, naslednik modela FZ100, sodi v sam vrh, kjer se bojuje z uveljavljeno konkurenco, kot je Canonov paradni ultra zumirni Powershot SX40. Na papirju med konkurenti deluje razmeroma klavrno, saj razmerje med skrajnimi goriščnicami njegovega objektiva obljublja le 24-kratno povečavo. Poleg tega so tipalu v primerjavi s prejšnjo generacijo zmanjšali ločljivost s 14 na 12 megapik in Panasonic vsekakor ni edini, ki se je vzvratno odmaknil od svojih predhodnih oglaševalskih dosežkov.
Canonova serija G je slovela po aparatih s kakovostnim ohišjem in odličnim nadzorom ter dostopnostjo funkcij na ohišju. Zadnja različica G12 je prispevala kakovostno tipalo vrste HS, katerega glavna lastnost je bila znižana ločljivost s 14 na 10 megapik v primerjavi s prejšnjo generacijo. Tokrat se serija G vrača s 14 megapikami, vendar so razporejene po tipalu približno šestkrat večje površine.
Kodak ima v svoji široki palet malih elegantnih žepnih aparatov dva takšna, ki jih uporabnik upravlja z dotikom. Enega smo že preizkusili pred časom, tokrat preizkušeni novi model pa se ponaša z nekoliko višjo ločljivostjo tipala in nekoliko nižjo ločljivostjo zaslona.
Kodak Z5010 je zajeten, a kljub temu razmeroma lahek aparat, zaradi česar skupaj s špartansko oblikovanimi tipkami deluje na prvi pogled precej ceneno. Ob prvem stiku pa ugotovimo, da je opremljen z odličnim gumiranim držalom, ki ni nič kaj podobno njegovi ceni v tem razredu.
Novi aparat, ki prihaja iz Nikonove prestižne S serije žepnih aparatov, se ponaša z dovolj ugodno ceno, da bo zanimiv tudi za kupce, ki za nakup aparata niso pripravljeni zapraviti celega premoženja, poleg tega pa je opremljen z vsem, kar premorejo dražji. No, skoraj vsem.
V razredu zmogljivih fotografskih kompaktnih naprav je kljub navidezni konkurenci dolgo časa kraljevala Canonova serija G. Poleg fotografskih zmogljivosti so ti aparati ponujali silno robustna ohišja, kakršnih v tem razredu ni pokazal pravzaprav nihče, tudi Nikon ne. Vse do aparata P7000, ko so prvič predstavili konkurenčno ohišje.
Sonyjeva Alpha 77 je naslednica najzmogljivejšega Sonyjevega aparata SLR v razredu APS-C tipal, A700. Kljub temu A77 ni klasični aparat SLR, čeprav tekmuje v tako visokem razredu, saj njeno zrcalo ni premično, temveč polprosojno. V kraljevem razredu s tipali APS-C tokrat Sony prvič nastopa s kamero SLT. Zanimivo bi bilo tak aparat videti tudi v razredu polnega formata.
Canonova serija Powershot SX je razdeljena na prestižnejše in cenejše modele. SX150 spada med slednje, zato je izgubil predpono Full pred svojimi HD posnetki, vendar ima vgrajeno napredno stabilizacijo slike, ki je v primerjavi z modeli Ixus bolj učinkovita in posnetki so tako manj streseni.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
