Konec 50. let prejšnjega stoletja je zaznamovalo merjenje moči med velesilami, ZDA in Sovjetsko zvezo. To merjenje je obsegalo tekmovanje na vojaškem področju, na področju industrializacije in modernizacije obeh držav ter celo dosežke v vesolju. Seveda pa so se takoj začele meriti tudi prek tedaj porajajočega se računalništva in njegovega pododdelka, razvoja integriranih vezij.
Vedno bolj so priljubljeni t. i. »lifestyle« projektorji. Naprave, ki jih lahko nekam odnesemo in si privoščimo približno kinodvoransko doživetje. Vse, kar potrebujemo, razen seveda površine za projiciranje, je običajno že zapakirano v oglato ohišje, torej zvočnik ter programska oprema za predvajanje pretočnih storitev in videodatotek. Običajno navržejo še par bombonov.
Slovenci radi planinarimo, 'šimfamo', pijemo … beremo pa po zadnjih raziskavah menda niti ne preveč. Čeprav smo si že v prejšnji državi omislili knjižnični sistem, ki je tudi najbolj revnim omogočil dostop do knjig. No, zadnjih deset let imamo celo storitev, s katero si knjigo lahko izposodimo, ne da bi šli od doma. Ampak stvari so, kot si lahko mislite, nekje vmes zavile čisto po slovensko.
Nekdaj smo govorili o ženskih in moških poklicih. Ker pač moški niso radi vezli prtičkov, ženske pa ne s kladivom tolkle po mečih v kovačnicah. Po drugi svetovni vojni so se te zadeve začele precej mešati in tudi pravi moški danes brez težav potrdimo, da so dobre v prav vsem. Pogosto boljše. Ampak prislovične sive »flehe« ostajajo.
Acros je na globalni varnostni zemljevid zašel pred skoraj natanko šestimi leti, ko so v mariborski družbi preizkusili 220 programov za Okna in praktično v vseh našli razpoke v varnosti. Ta koncept podtikanja zlobne kode so tedaj poimenovali binary planting in pritegnili pozornost vseh večjih svetovnih tehnoloških medijev. Pred meseci so zagnali nov množični varnostni projekt, imenovan 0patch.
Mediji, ki se ubadamo z modernimi tehnologijami, smo že nekoliko vajeni pisanja člankov, v katerih raziskujemo ozadja naše majhnosti v praksi. Itunes, Paypal, Netflix in še bi lahko našteli storitve, zaradi katerih smo dolga leta z zavistjo zrli v prebivalce prepoznavnejših držav. A to še niso bile zares pomembne stvari.
Dejan Ornig je tisti računalnikar, ki je policiji odgovorno razkril, da so njihove komunikacije varnostno prerešetane. Odgovorno, na način, da o tem ni obveščal javnosti. Pa je skupil hišno preiskavo, kazenski postopek in javno blatenje. Le nekaj dni po intervjuju mu je eno od zasebnih slovenskih telekomunikacijskih podjetij ponudilo službo. Končno nekdo s kančkom pameti.
Ko smo v začetku leta za sestrsko revijo MonitorPro intervjuvali glasnika digitalnih tehnologij in zagonskega podjetnika Aleša Špetiča, je bil pred našim mikrofonom nekoliko utrujen in naveličan. Kot podjetnika so ga zafrkavali na banki, pa na davkariji, pri čemer je podobne zgodbe vsak dan poslušal tudi od kolegov.
Luka Zebec že dobri dve leti vodi medijski center MMC, ki ponuja storitve in vsebine RTV Slovenija za nove medije, med drugim tudi spletni portal www.rtvslo.si. Ker te dveri počasi postajajo pomemben vir informacij za velik del gledalcev, smo se z njim pogovarjali o zasnovi takega medija, pa o juriših, kot so bile minule olimpijske igre, ki so pomenile nekakšen stresni test za malo redakcijo. Ta je doslej – kljub lepim dosežkom – v lastni hiši veljala za bolj »trinajsto prase«.
Nazadnje smo se z zabavnimi elektronskimi igračkami pozabavali v prednovoletnem času kaka štiri leta nazaj. Takimi, ki v običajnih rubrikah naše revije morda ne najdejo mesta, ker so namenjene predvsem zabavi. V tem času se je marsikaj spremenilo, marsikaj pa je ostalo enako. Predvsem so se namnožili dodatki za mobilne telefone in tablice, še vedno pa lahko za nekaj evrov – in brez poštnine – dobimo zanimiv kos plastike z nekaj azijske elektronike, ki nam bo popestril popoldne ali dve.
