Avtor - Arnold Marko

  • Sony DSC-W1

    Sony se v svetu digitalne fotografije očitno znajde zelo dobro. Še posebej, če upoštevamo, da se podjetje pred tem sploh ni ukvarjalo s fotografijo. Pa vendar njihovi modeli pogosto ponujajo precej dobre tehnične lastnosti po dokaj ugodni ceni, ob tem pa je Sony tako ali tako znan po svojevrstnih in (bolj ali manj) uporabnih tehničnih rešitvah. Sony DSC-W1 pri tem ni izjema. Gre namreč za cenovno dokaj ugoden fotoaparat, ki pa ponuja veliko tistega, kar je sicer omejeno na dražji (a v marsičem podobni) model DSC-V1. Za razliko od tega ima sicer le trikratni optični zum (ekvivalent leica je od 38 do 114 milimetrov), a je uporabljen dokaj kakovosten objektiv Carl-Zeiss. Ta je pri vodenju svetlobe precej natančen, vendar ima vsaj v tele položaju za digitalne fotoaparate dokaj majhno svetlobno jakost 4,8, pri širokem kotu pa solidnih 2,8. Z njim je mogoče ostriti objekte na razdalji od pol metra naprej, v makro načinu pa od le šest centimetrov naprej, v slabi svetlobi pa si aparat "pomaga" še z dodatnim snopom svetlobe rdečkaste barve. Ostrenje je sicer izvedeno kar precej hitro, le natančnost bi lahko bila boljša, saj včasih ne zaklene slik optimalno.

    Objavljeno: 10.3.2005 12:08 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Julij 2004 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Pentax Optio MX

    Združevanju foto in video snemalnih naprav smo sicer priča že dolgo časa. Tako zmore večina digitalnih fotoaparatov snemati kratke filme VGA, digitalne videokamere pa fotografije sprejemljive kakovosti. Pentax Optio MX želi biti naprava nekje vmes - torej čim boljši hibrid med obema možnostma. No, vsaj želi si tega, v praksi pa je Pentax Optio MX še vedno predvsem fotoaparat, saj za shranjevanje tako fotografij kot tudi filmov uporablja pomnilniške kartice SD/MMC. Te kartice pa seveda za resnejše delo z videom niso niti najmanj primerne, še posebej ne priložena kartica zmogljivosti 16 megabajtov, kar je malo celo za fotografiranje pri največji ločljivosti 2048 × 1536 pik (tipalo CCD diagonale 1/2,7 palca ima namreč efektivno ločljivost 3,1 milijonov pik), kaj šele za snemanje videa MPEG4 ob ločljivosti 640 × 480 pik s 30 slikami na sekundo. Za le eno minuto je namreč treba več kot 25 MB - za dvajset minut videa je torej treba imeti kartico zmogljivosti 512 MB. Je pa res, da naprava po obliki prej spominja na kamero kakor na fotoaparat. Ima namreč zložljivo držalo na spodnjem delu ohišja, ohišje pa je precej globoko. Velik barvni zaslon LCD je zadaj in ga je mogoče obračati okoli obeh osi, optičnega kukala pa Optio MX sploh nima.

    Objavljeno: 10.3.2005 12:07 | Avtor: Arnold Marko | Monitor November 2004 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Olympus Mju 300 digital

    Olympus je v svetu digitalne fotografije že dokaj staro ime, v nižjem razredu analognih fotoaparatov pa se ponaša tudi z enim najuspešnejših modelov sploh, to je model Mju. Doslej so ga (v različnih serijah) prodali kar okoli 25 milijonov kosov. Nič čudnega torej, da so si v Olympusu vzeli čas za načrtovanje digitalne različice tega priljubljenega modela, z upanjem, da bo prišel vsaj blizu uspešnosti analognega. Mju 300 digital prinaša dobrodošlo novost in prednost - njegovo ohišje je bolj ali manj odporno proti vremenskim vplivom, kot sta dež ali sneg. Razvoj takega aparat niti ni povezan s tako majhnimi težavami, saj mora elektronika digitalnih fotoaparatov nekako odvajati toploto, drugače se na tipalih CCD hitro naredi odločno preveč šuma kot posledica previsoke temperature v ohišju aparata. V Olympusu so se torej lotili odpravljanja te težave in dokaj uspeli. Dokaj pravimo zato, ker je treba kljub temu priznati, da novinec pri občutljivosti za šum ni ravno med uspešnejšimi primerki digitalne tehnologije, a se vseeno po rezultatih glede tega uvršča nekje v spodobno sredino - to pomeni, da povprečen ljubiteljski uporabnik tega v vsakdanji rabi večinoma niti ne bo opazil.

    Objavljeno: 10.3.2005 11:53 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Marec 2003 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Olympus C-8080 Wide Zoom

    Olympus je med "resnejšimi" kompaktnimi aparati z večjimi optičnimi povečavami doslej ponujal le dokaj drag model E-20, tako da v razredu zmogljivih kompaktnih modelov, v katerem sicer kraljujejo Fujifilm, Minolta in Sony, doslej ni imel pravega predstavnika. Z modelom C-8080 Wide Zoom (ali na kratko WZ) se to stanje nekoliko spreminja, saj gre za aparat, ki se ponaša z zmogljivim objektivom s petkratno optično povečavo. Goriščna razdalja ustreza 28-140 mm leica formata, svetlobna jakost je med 2,4 in 3,5. Objektiv so izdelali v isti tovarni kakor objektive sistema E-1, prav tem pa naj bi se po lastnostih in kakovosti kar najbolj približal. Olympus je mimogrede poskrbel tudi za to, da je aparat kar najhitreje pripravljen za delo, saj od vklopa do delovanja mine le kakšna sekunda do dveh (odvisno od postavitve objektiva, saj si aparat zapomni zadnji položaj).

    Objavljeno: 10.3.2005 11:53 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Maj 2004 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Olympus C-5060 Wide Zoom

    Olympus C-5060 Zoom je zelo podoben že pred letom in pol predstavljenemu modelu C-5050 Zoom, vendar prinaša nekaj dobrodošlih izboljšav. Oblika ostaja zelo podobna in precej spominja na klasične analogne modele fotoaparatov. V oči pade klasično oblikovano ohišje črne barve, predvsem zaradi svoje višine, saj je glede na predhodnika C-5060 še za sedem milimetrov višje. S tem so v Olympusu dosegli, da je bliskavica vgrajena v samo ohišje in je kljub temu precej više nad objektivom. To je tudi eden izmed razlogov, da je osvetljevanje bliže ležečih objektov manj "agresivno" in bolj točno, manj pogost je "učinek rdečih oči". Velika površina hrbtne strani aparata ni preveč natlačena s tipkami, dve tipki (za uporabo bliskavice in kompenziranje osvetlitve) sta na prirezanem stranskem delu, na gornjem delu ohišja je nekaj manj pogosto rabljenih tipk (recimo tipki za uporabo samodejnega sprožilca, izbiranje načina in področja ostrenja), stikalo za uporabo zuma, tipka za vklop, podnožje za zunanjo bliskavico ter enobarvni zaslon LCD, ki kaže podatke o nastavitvah in lahko pride prav tudi ob uporabi optičnega kukala. Na vrhu je tudi značilni Olympusov obroč za izbiranje načina fotografiranja. Popolnega samodejnega načina delovanja Olympus ne pozna (to je nastavitev, ki se ponavadi imenuje "auto"), najbolj samodejen način je nastavitev "P", pri kateri fotoaparat sam določa čas in velikost zaslonke, lahko pa nastavljamo druge nastavitve. Na voljo so tudi polsamodejni načini delovanja, pri katerih nastavljamo bodisi čas ali zaslonko, popolnoma ročni način "M", osebni modus ("My mode"), pet scenskih nastavitev in način za snemanje filmčkov.

    Objavljeno: 10.3.2005 11:53 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Junij 2004 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Nikon Coolpix 8700

    Nikon je pred kratkim predstavil naslednika Coolpixa 5700, ki ga je nadgradil z zmogljivejšim osemmilijonskim tipalom CCD (gre za Sonyjevo tipalo), večina drugih lastnosti pa ostaja enaka kakor pri predhodniku. "Osemmilijonska" ločljivost pomeni 3264 × 2448 pik, kar je dovolj za velike povečave, dovoljuje pa tudi več rezanja. Objektiv zmore osemkratno optično povečavo, ki ustreza goriščni razdalji med 35 in 280 milimetrov leica formata. Objektiv krmilimo elektronsko - z dvema tipkama in motorčkom, zumiranje pa je hitro in ne preveč sunkovito. Svetlobna jakost pri širokem kotu znaša dobrih 2,8, v tele položaju pa pade na bolj povprečnih 4,2. Ostriti je mogoče od pol metra naprej, v makro načinu (oziroma pri ročnem ostrenju) pa od 3 cm naprej. Čas lahko nastavljamo od 1/4000 do osem sekund, ročno pa je mogoče zaslonko pustiti odprto do pet minut. Za dodatno osvetljevanje predmetov lahko uporabljamo vgrajeno bliskavico (ki ima največji domet 4 m) ali primerno zunanjo. Omenimo tudi, da ima Nikon kljub veliki ločljivosti sposobnost, da zajema slike s hitrostjo 5 slik na sekundo - žal pa lahko tako posnamemo le tri slike naenkrat. Drugi način omogoča zajemanje do 12 slik s hitrostjo 1,2 slike na sekundo.

    Objavljeno: 10.3.2005 11:52 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Maj 2004 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Nikon Coolpix 5400

    Več kot leto je že minilo, odkar smo opisali digitalni fotoaparat Nikon Coolpix 5000, ki je bil tedaj zelo dobro ocenjen. Seveda pa konkurenca ni počivala, tako da ne preseneča, da so v Nikonu pred kratkim predstavili tudi naslednika tega modela, ki glede na predhodnika prinaša nekaj predvsem manjših sprememb. Že model 5000 je namreč premogel "petmilijonsko" tipalo, nič drugače ni pri novincu (čeprav je tipalo drugačno, celo manjše, in uporablja namesto filtra CYMK "standardni" filter GRBG). Se pa je spremenil objektiv - "4x" postaja v srednjem razredu digitalne fotografije očitno standard, saj je po modelu Canon Powershot G3 vse več modelov s takim zumom. Je pa res, da se Nikon razlikuje predvsem po tem, da so njegov razpon večali v širino, torej pri najmanjši goriščni razdalji, ki zajame čim večji kot. Razpon objektiva tako ustreza goriščni razdalji med 28 in 116 milimetri, kar je še kako dobrodošlo, saj je široki kot pri nekaterih vrstah posnetkov (panoramski, bližinski ipd.) nepogrešljiv, ob tem pa je spreminjanje zuma silno hitro. No ja, je pa res, da je svetlobna jakost objektiva dokaj povprečna, saj sega od solidnih 2,8 pri širokem kotu, ki pa pade na 4,6 ob uporabi največje povečave.

    Objavljeno: 10.3.2005 11:52 | Avtor: Arnold Marko | Monitor November 2003 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Nikon Coolpix 3700

    Dolgo smo čakali na to, da tudi s strani tako priznanega izdelovalca fotoaparatov, kot je Nikon, dobimo kak model digitalnega fotoaparata, ki bi si zares zaslužil oznako žepni. Model Coolpix SQ se je temu resda precej približal, a vrtljivo ohišje ob uporabi hitro postane precej veliko, tako da se "žepnost" izgubi. Coolpix 3700 je tudi po zasnovi pravi žepni model, pa čeprav sodi z merami 90 × 60 × 31 mm in težo 162 gramov med povprečno majhne modele (najmanjši modeli tega razreda imajo tudi za več kot polovico manjši volumen in težo) in je za normalno rabo dovolj majhen, ob tem pa ima trdno ohišje, ki bo zdržalo tudi kakšno večjo obremenitev.

    Objavljeno: 10.3.2005 11:52 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Marec 2004 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Minolta Dimage A2

    Stabilizator slike je izveden precej drugače kot sicer. Namesto da bi imel posebno gibljivo lečo, deluje kar s premikanjem samega tipala CCD (pri analognih fotoaparatih bi bilo seveda nemogoče izvesti kaj podobnega). To je nameščeno na posebnem nastavku, ki je vpet v vodoravno in navpično vodilo. Naprava s pomočjo gibalnih senzorjev zaznava premike in jih ustrezno kompenzira s premikanjem tipala v nasprotno smer.

    Objavljeno: 10.3.2005 11:52 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Julij 2004 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Minolta Dimage 323

    Minolta E323 je eden tistih digitalnih fotoaparatov, ki se ponašajo predvsem z enostavno rabo, ne pa tudi s kakimi velikim možnostmi vplivanja na videz fotografije. Ohišje aparata je solidno majhno in dokaj trdno ter nenavadne, a lične oblike, ki pa ne omogoča najboljšega prijema. Aparat ima tipalo, ki izkorišča 3,14 milijona pik. To pomeni ločljivost 2048 × 1536 pik in omogoča tudi nekoliko večje povečave na papir, kot alternativa pa je voljo tudi še ločljivost 1600 × 1200 pik, ki zadostuje za razvijanje slik 10 × 15 centimetrov, 640 × 480 pik ali VGA. Slednja je primerna za pošiljanje po elektronski pošti ali spletno rabo, ponuja pa tudi programsko ustvarjeno ločljivost 2880 × 2160, katere raba pa je skoraj nesmiselna, saj so na voljo boljše programske rešitve za osebne računalnike. Objektiv ponuja ekvivalent od 36 do 108 milimetrov ob svetlobni jakosti od 2,8 do 4,9, ostri pa lahko od pol metra naprej, v makro načinu pa le od 11 centimetrov naprej.

    Objavljeno: 10.3.2005 11:51 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Januar 2004 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
 
  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji