Dejan Ornig je tisti računalnikar, ki je policiji odgovorno razkril, da so njihove komunikacije varnostno prerešetane. Odgovorno, na način, da o tem ni obveščal javnosti. Pa je skupil hišno preiskavo, kazenski postopek in javno blatenje. Le nekaj dni po intervjuju mu je eno od zasebnih slovenskih telekomunikacijskih podjetij ponudilo službo. Končno nekdo s kančkom pameti.
Ko smo v začetku leta za sestrsko revijo MonitorPro intervjuvali glasnika digitalnih tehnologij in zagonskega podjetnika Aleša Špetiča, je bil pred našim mikrofonom nekoliko utrujen in naveličan. Kot podjetnika so ga zafrkavali na banki, pa na davkariji, pri čemer je podobne zgodbe vsak dan poslušal tudi od kolegov.
Luka Zebec že dobri dve leti vodi medijski center MMC, ki ponuja storitve in vsebine RTV Slovenija za nove medije, med drugim tudi spletni portal www.rtvslo.si. Ker te dveri počasi postajajo pomemben vir informacij za velik del gledalcev, smo se z njim pogovarjali o zasnovi takega medija, pa o juriših, kot so bile minule olimpijske igre, ki so pomenile nekakšen stresni test za malo redakcijo. Ta je doslej – kljub lepim dosežkom – v lastni hiši veljala za bolj »trinajsto prase«.
Nazadnje smo se z zabavnimi elektronskimi igračkami pozabavali v prednovoletnem času kaka štiri leta nazaj. Takimi, ki v običajnih rubrikah naše revije morda ne najdejo mesta, ker so namenjene predvsem zabavi. V tem času se je marsikaj spremenilo, marsikaj pa je ostalo enako. Predvsem so se namnožili dodatki za mobilne telefone in tablice, še vedno pa lahko za nekaj evrov – in brez poštnine – dobimo zanimiv kos plastike z nekaj azijske elektronike, ki nam bo popestril popoldne ali dve.
Letošnji osrednji domači IT dogodek, Microsoftova NT konferenca, je že pred začetkom dvignil oblak prahu. V svoji 18. inkarnaciji so ga organizatorji sklenili prestaviti na april in – to je bilo po mnenju mnogih še huje – iz Portoroža na Bled.
Prekrasen večer, zunaj naletava sneg, radiatorji puhtijo značilen zimski vonj domačnosti, vi pa medtem za delovno mizo nostalgično urejate stare fotografije, ljubezenske e-maile in tisto svojo zares mini xxx zbirko. Nenadoma pa, cvrrc, stroj, ki je že leta poslušno povezoval konice vaših prstov z odzivanjem programske opreme, nenadoma zmrzne. Ne pomagajo ne prošnje, ne obredni plesi, še več, celo vsemogočno zdravilo, imenovano vnovični zagon, je brez moči. Vaš zvesti služabnik potrebuje pomoč, vi pa rešitev iz zadrege, kje jo poiskati.
Spremljanje slovenskih in tujih medijev pri posamezniku zlahka povzroči blažjo zmedenost. Ker po spletu krožijo različne različice besedila ACTE, svoje pa dodajajo tudi dežurni paranoiki, smo se odločili za hiter pregled najpomembnejših strahov, ki so zaokrožili minule tedne. Koliko so realni in koliko niso.
Zadnje dni januarja je tehnološko in demokratično ozaveščeno javnost presenetila novica, da je naša veleposlanica na Japonskem v našem imenu podpisala pobudo o sporazumu ACTA. Presenetila zato, ker smo sicer vedeli - po zaslugi Wikileaksa - da se sporazum pripravlja, nismo pa vedeli, da se naša država v našem imenu pogaja s svetilko pod odejo. Če je to še razumljivo pri nakupih kakih oklepnikov, pa zagotovo ni pri sporazumu, ki naj bi urejal kršenje avtorskih pravic, preprečeval ponarejanje blagovnih znamk in omogočal nadzor nad proizvodnjo in prodajo generičnih zdravil. Nova vlada je še malce vztrajala, nato pa so najverjetneje prispela merjenja javnega mnenja in ratifikacijo sporazuma smo - kot so pred nami storile že nekatere druge države - zamrznili.
Čeprav bo trezna glava takoj opazila, da so prometne novosti k nam pricapljale z dolgoletno zamudo, smo prvih korakov v informatizacijo javnega prometa v glavnem mestu lahko veseli. Včasih je veljalo, da je hitrost prihoda avtobusa obratno sorazmerna s ceno cigarete, ki si jo ravno prižgal. Danes ugibanja ni več.
Protivirusni program v računalniku je že dolgo nekakšna obvezna mantra. Vendar pa zadnja leta računalnik nosimo tudi v žepu - pametne telefone in druge mobilne naprave namreč. Na njih hranimo pin kode za kartice, službeno pošto in, ne nazadnje, najde se tudi kakšna žgečkljiva slika, pa smo varnostno vendarle povsem brezbrižni. Zakaj ta brezbrižnost, kaj vse se nam lahko pripeti in kako se tega obvarovati, smo šli povprašat strokovnjaka za varnost, Daliborja Cerarja.
