Tehnologija veriženja blokov in kriptovalute so zadnja modna muha v dobi informacijske tehnologije. Zgodbe o finančnem uspehu, podpora znanih osebnosti, medijska vseprisotnost in hitri vstopi na globalne trge ... vse to so razlogi za vedno večje zanimanje razvijalcev projektov na eni strani in vedno večje število razočaranih uporabnikov na drugi strani.
Silicijeva dolina je veljala za svetlo pot v prihodnost, njeni glavni paradni konji (Google, Amazon, Apple in drugi) pa so dolgo uživali družbeni ugled, ki je izviral predvsem iz občutka napredka, odprtosti in dostopnosti. A časi se spreminjajo.
Afera Cambridge Analytica se odvija po predvidenih smernicah. Generalni direktor omrežja Facebook, Mark Zuckerberg, je sredi aprila sedel na vroči stol obeh domov ameriške politike in odgovarjal na bolj in manj posrečena vprašanja ameriških senatorjev in kongresnikov o poslovnih praksah svojega podjetja.
Po razkritjih afere Cambridge Analytica, kjer se je izkazalo, da je omrežje Facebook podatke o svojih uporabnikih delilo z več podjetji, ta pa so jih nato izkoriščala v oglaševalske namene, so svoj kos mesa poleg razburjenih uporabnikov in nevladnih organizacij zahtevali tudi ameriški politiki v senatu in kongresu.
Facebook je konec marca pretresla nova afera. Žvižgač iz britanskega podjetja Cambridge Analytica je novinarjem časopisa Guardian razkril zlorabe podatkov o uporabnikih tega omrežja, za katere je Zuckerbergova ekipa vedela, a jih ni preprečila. Cambridge Analytica je nato podatke uporabila za oblikovanje oglasnih sporočil, s katerimi so po mnenju nekaterih odločilno vplivali na razplet volilne tekme v ZDA, referenduma o »brexitu« v Veliki Britaniji in kar nekaj volitev v drugih državah po svetu.
Poleti 2017 so raziskovalci z ameriške univerze Washington v spletu objavili posnetek govora nekdanjega predsednika Baracka Obame. Govor je bil resničen, obraz Baracka Obame pa ne. Raziskovalci so namreč iz vsem dostopnih videoposnetkov njegovih govorov sestavili prepričljiv vizualni model njegove podobe in jo uporabili za reprodukcijo njegovih javnih nastopov.
Nekaj dni po novem letu se mladenič s prijateljema in kamero sprehaja po Aokigahari, »gozdu samomorov«, na Japonskem. Kraj je svetovno znan kot zadnje počivališče ljudi, ki se iz različnih razlogov odločijo, da ne marajo več živeti. Nenadoma kamera opazi na drevesu viseče truplo. »Smo ravnokar našli truplo, ki visi z drevesa?« se vpraša svetovno znani ameriški vloger, dvaindvajsetletni Paul Logan. Njegove vloge spremlja petnajst milijonov ljudi.
V času pisanja te kolumne je novica še neuradna, a po vseh napovedih bo ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu in predsedniku komisije za telekomunikacijska omrežja, Ajit Paiu, uspelo zabiti še en žebelj v krsto že tako pokopane nevtralnosti interneta.
Če se nam je še lani zdelo, da so razprave o kibernetskih napadih, varovanju kritične infrastrukture in drugih dejavnikih vojskovanja v kibernetskem prostoru, kjer namesto tankov preštevamo strežnike, namesto vojakov pa strokovnjake, usposobljene za vojskovanje v prostoru ničel in enic, nekako oddaljene, smo lahko letos skorajda na lastni koži občutili posledice kibernetskih napadov ter bili na svetovni ravni priča večkratnim kibernetskim bitkam med posamezniki, interesnimi skupinami in državami.
Izvolitev Donalda Trumpa in poslabšanje političnega ozračja v Združenih državah Amerike je bil očitno dovolj glasen signal, da se zdaj vedno več ljudi resno sprašuje – bi morala država z regulatornimi okviri poseči v dolino silicija?
