Letos poleti bo vroče. Ne samo v naravi, tudi na področju regulacije zasebnosti v spletu, saj bo Informacijski pooblaščenec sredi junija začel izvajati nadzor nad novo zakonodajo o pravicah zasebnosti pri serviranju sledilnih piškotkov, s katerimi upravljavci spletišč in oglaševalci profilirajo uporabnike in za serviranje katerih jih bodo morali od 15. junija naprej transparentno prositi za dovoljenje.
Vsem dobro znan hollywoodski scenarij: iz bunkerja na neznanem kraju nepridipravi z maskami na obrazu in rokavicami z odrezanimi konci prstov na rokah besno tipkajo po majhnem prenosniku. Na zaslonu se izpisujejo podatki zaupnih zbirk, iz katerih nabirajo osebne in finančne podatke nič hudega slutečih posameznikov in jih izkoristijo za svojo korist. Na koncu izginejo v meglo oziroma, če je film uspešen, v drugi del.
O priljubljenosti omrežja Facebook nima smisla razpravljati, velja pa opozoriti na pasti in nevarnosti, ki zaradi nepazljivih uporabnikov in zlonamernih nepridipravov prežijo v tem omrežju.
Ponujamo nekaj zgledov dobrih praks upravljanja Facebooka za posameznike in podjetja. Pri prvih smo se posvetili predvsem spletni zasebnosti in nadzoru nad podatki, ki jih uporabniki objavljajo in delijo v tem omrežju. Za podjetnike in druge poslovne uporabnike pa smo se osredotočili predvsem na dobre prakse komuniciranja in upravljanja blagovne znamke v tem omrežju, ki dvigujejo kakovost komunikacije in dolgoročno prinašajo boljše rezultate.
Twitterju bi naredili krivico, če bi ga predstavljali kot novost, ki si v slovenski digitalni pokrajini še utira pot. Spletni komunikacijski kanal se je v Sloveniji prijel med posamezniki, podjetji, javnimi osebnostmi in politiki, zaradi enostavne uporabe pa je uporabnikov vedno več.
Facebook, Google+, Pinterest ... število družabnih in družbenih omrežij, ki vsako zase obljubljajo nekaj novega in drugačnega, se veča iz dneva v dan. Omrežja so si med seboj po funkcijah zelo podobna, vsako nagovarja uporabniške potrebe po komunikaciji, izpostavljenosti in izmenjavi mnenj. Vsa omrežja računajo na aktivne uporabnike, ki prispevajo vsebino, okrog katere se potem uporabniki združujejo, pogovarjajo, jo delijo in ocenjujejo. Brez vsebine so vsa omrežja le ogrodje, ki ne služi ničemur.
Spletna solata je s popularizacijo spletnih dnevnikov, ki so s preprostim vmesnikom in spodobno obliko navdušili več deset milijonov ljudi po vsem svetu, postala bogatejša še za nekaj glav radiča. Ljudje so se morali iz pasivnih klikerjev po spletnih mestih, na katerih se je vsebina spreminjala nekajkrat na leto, preleviti v spletne lovce, ki so vsak dan spreminjajoče se spletne vsebine konzumirali hitro in sproti. Na pomoč jim je prišla tehnologija, ki je zelo olajšala urejanje in prebiranje blogov.
Ko blogerji spečejo torto, računalnik pa jo oblije s čokolado in potrese z mrvicami. Vsaj taka je osnovna zamisel spletnega vtičnika Zemanta.
Ustvarjanje spletne identitete je fenomen, s katerim se ukvarja vedno več posameznikov. Spletna mesta ponujajo jasno in razumljivo ustvarjanje spletnih samopredstavitev, ki imajo več namenov.
Če so govorice o skupnem mediju blogov, ki se mu reče blogosfera, večino časa neutemeljene, saj si posamezni blogerji bolj prizadevajo za lastno prepoznavnost, pa blogerje ob posebnih dogodkih kljub vsemu ovije skupinski duh spleta in poročanje o enem dogodku se pojavi po vsem svetu, blogerji pa praviloma v svoje zapise vstavljajo še povezave do zanje najbolj vročega vira te novice.
