Poceni digitalni fotoaparati se prodajajo vedno slabše, saj so jih bolj ali manj nadomestili zmogljivi pametni telefoni. So pa zato vedno bolj priljubljeni zmogljivejši modeli v različnih segmentih. Ena izmed najbolj zanimivih skupin so majhni žepni aparati, ki se hvalijo s svetlobno nadvse zmogljivimi objektivi. Začetnik teh modelov je bil pred leti Panasonicov Lumix LX-3, zdaj pa smo preizkusili njegovega potomca, model LX-7.
Pred časom smo preizkusili Olympusov najzmogljivejši aparat iz serije Micro4/3, model E-M5, in ga zelo pohvalili predvsem zaradi odličnega tipala. Ker pa gre za zelo zmogljiv aparat, namenjen zahtevnejšim uporabnikom, je seveda zelo visoka tudi cena. Olympus pa je že poslal na trg več cenejših aparatov, ki uporabljajo enako tipalo, eden izmed njih je tudi mali E-PM2.
Panasonic je skupaj z Olympusom največji na trgu digitalnih brezzrcalnih aparatov z izmenljivimi objektivi. Vrh zmogljivostne lestvice načeloma predstavljajo modeli iz serije GH, to velja tudi za tokrat preizkušeni GH3, ki je bržkone najboljši Panasonicov digitalni fotoaparat doslej.
Canonov DSLR s tipalom polne velikosti (se pravi velikosti klasičnega 35 mm filma), model 5D, je bil med najzahtevnejšimi amaterji in nekaterimi profesionalnimi uporabniki prava uspešnica. Sledil je še močno izboljšan Mark 2, ravno pred kratkim smo preizkusili že tretjo generacijo, Mark 3. V tem času so se tudi pri Nikonu močno potrudili pri aparatih s tipalom take velikosti, po zmogljivem modelu D800 so tako pred kratkim splavili še nekoliko enostavnejši (in seveda cenejši) model D600.
Druga Kyocerina naprava, ki smo jo tokrat preizkusili, je malenkost zmogljivejši model FS-4100DN. Na prvi pogled jo je praktično nemogoče ločiti od cenejšega modela FS-2100D, a je med njima kar nekaj razlik. Sicer gre za podobno dolgočasno oblikovano škatlo, spet je na desni strani zaslon stanja, pod njim pa nekaj tipk, tudi številčnica (namenjena vpisu kod, če ima vsak uporabnik različne pravice tiskanja).
Tokrat smo preizkusili dve Kyocerini napravi, ki sta si na bežen pogled zelo podobni, FS-2100D je cenejša in malenkost manj zmogljiva. Gre za razmeroma enostaven črno-beli laserski tiskalnik, kakršne najdemo po pisarnah. Razmeroma preprosto oblikovana srednje velika škatlasta naprava ima spredaj manjši zaslon stanja, pod njim pa nekaj funkcijskih tipk.
O digitalnih aparatih z izmenljivimi objektivi, a brez zrcal, smo v Monitorju že res veliko pisali, tudi preizkusili smo že kup različnih takih modelov. Prednosti teh sistemov so bile doslej praktično le v velikosti aparatov in objektivov, kljub temu pa so se nam zdeli ti aparati razmeroma nišni. Povedano drugače, na splošno smo vsem, ki so nas spraševali po tem, raje priporočili katerega izmed navadnih digitalnih zrcalno-refleksnih aparatov, praviloma nižjega cenovnega ranga, tam do vključno tisoč evrov.
Akcijske oz. športne kamere poznamo že nekaj časa, prvo podjetje, ki je to področje zares populariziralo, pa je GoPro. Njihova mala kamera ni bila pravzaprav nič posebnega, je pa združila vse zahtevane lastnosti. A čas teče, na trg pa je v tem času prišlo že kar nekaj konkurentov - nekaj izmed njih smo preizkusili tudi sami.
V zadnjih nekaj letih so majhni, a zmogljivi (in obenem tudi razmeroma dragi) žepni fotoaparati postajali vse pomembnejši in vedno bolj priljubljeni. Po ceni se resda lahko primerjajo s cenejšimi DSLRji, a imajo veliko prednost pri prenosljivosti, saj so bistveno manjši in lažji. Pri kakovosti fotografije so še razlike, a so majhne, sploh če upoštevamo, da večino fotografij tako ali tako gledamo prek spleta.
Okijeve tiskalnike dokaj redno preizkušamo, največkrat gre za laserske tiskalnike, namenjene večjim pisarnam. Model MB471W pa je večopravilni laser, ki poleg tiskanja obvlada še optično branje in kopiranje, vgrajen ima tudi faks.
