Dandanes je samoumevno, da lahko z računalniki brez težav zapisujemo besedila v vseh jezikih in pisavah, najsi gre za slovenske šumnike ali kitajske pismenke. Sistem, ki danes kodira več kot sto tisoč različnih simbolov, je zanimiva kombinacija domiselnosti s preudarnim načrtovanjem na eni strani in zgodovinske navlake na drugi. To so tudi razlogi, da med znaki najdemo kakec, lebdečega moža in nerazvozlano pisavo Minojcev.
Malokdo pomisli, da za proizvodnjo čipov potrebujemo močne laserje, ki kljub imenu argon-fluorovi in kripton-fluorovi uporabljajo v glavnem – neon. Večino svetovne proizvodnje neona ustrezne čistosti za te laserje so proizvajali v Ukrajini, kjer je vojna ustavila delovanj tovarn. Se nam obeta še dodatno zaostrovanje krize na trgu čipov, ki se vleče vse od začetka epidemije?
Mineva 60 let od začetka razvoja prvega računalnika za uporabo v vesolju. Danes niso več le samoumevni na plovilih in vesoljskih postajah, temveč jih astronavti uporabljajo tudi za razvedrilo. Lani pa so začeli v vesolju uporabljati tudi prvi superračunalnik, da surovih podatkov ni treba več pošiljati v obdelavo na Zemljo. Gre lahko razvoj še dlje? Bomo kdaj superračunalnike z Zemlje selili v vesolje?
Decembra in januarja je pregovarjanje ameriških regulatorjev letalskega prometa in telekomunikacijskih omrežij poskrbelo za nemalo začudenja, na koncu pa tudi odpovedi poletov in dolge zamude. Medtem ko so prvi svarili pred uvedbo 5G, ki da bo vplivala na varnost v letalskem prometu, so drugi kazali na desetine države po svetu, kjer težav ni. Ameriški primer je v resnici specifičen, zaradi česar so bile posledice povsem realne.
Nenadoma vsepovsod molímo črno-bele kvadrate, ki so še najbolj podobni igralni plošči za go. S kratkim piskom in z zeleno kljukico na mobilnem telefonu nam odprejo pot do storitev, ki jih varuje mogočni pogoj PCT. Svet je začel še bolj množično uporabljati kode QR, mi pa bomo pogledali, kako delujejo. Kaj v njih piše, kako poteka zagotavljanje verodostojnosti in zakaj za uporabo ne potrebujemo dostopa do interneta.
Prav nobene potrebe ni, da računalniki uporabljajo tranzistorje za krmiljenje elektronov. Dolgo pred pojavom elektronskih računalnikov so analogni uporabljali mehaniko, hidravliko ali tlačne pojave. Tudi digitalni računalniki so bili spočetka elektromehanični, nato z elektronkami in šele nazadnje na integriranih vezjih. Zdaj na vrata trka silicijeva fotonika, kjer podatke predstavljajo fotoni in se tudi obdelujejo v obliki svetlobnih curkov. Nevronske mreže so s takimi čipi nekajkrat hitrejše.
Nad naročnino na pretočne glasbene storitve se nihče ne čudi. Pri programih za grafično oblikovanje že nekoliko privzdignemo obrvi, medtem ko v naročnino za funkcionalnosti v avtomobilih zremo z nejevero. A čedalje več proizvajalcev v zadnjem času poskuša zagristi v ta kolač. Jim bo uspelo prepričati kupce, da vsak mesec razprejo denarnice za nenujne, a udobne funkcionalnosti?
Letos so v ARM izdelali delujoč univerzalni procesor, ki je potreboval zgolj nekaj deset milivatov energije, hkrati pa je bil upogljiv. Nekaj mesecev pozneje so na Stanfordu pokazali upogljiv pomnilnik. Zamenjava kristaliničnega silicija s plastičnimi substrati iz polimerov v prihodnosti obljublja čipe tudi tam, kjer danes niso praktični. Pametna embalaža in pametna oblačila ne bodo več znanstvena fantastika.
Ko sem pred slabimi 30 leti bral – kaj bral, požiral – Nevromanta, si nisem znal prav dobro predstavljati, kaj je kibernetska virtualna resničnost, v katero se je lahko tako rekoč od koderkoli povezal glavni junak. Vsadki v možgane in digitalne kopije zavesti so se mi zdeli razumljivejši, čeprav tehnično še bolj neverjetni.
Letos ne bomo več lepili novih vinjet na vetrobranska stekla, temveč bomo z njih zgolj postrgali stare. Nove bomo lahko kupili prek interneta, staromodnejši pa se bodo še vedno lahko oglasili na prodajnih mestih, a tudi tam ne bo nalepk. O vzpostavitvi sistema e-vinjet je bilo prelitega že veliko črnila, zato si raje oglejmo, kako sistem deluje.
