Nenadoma vsepovsod molímo črno-bele kvadrate, ki so še najbolj podobni igralni plošči za go. S kratkim piskom in z zeleno kljukico na mobilnem telefonu nam odprejo pot do storitev, ki jih varuje mogočni pogoj PCT. Svet je začel še bolj množično uporabljati kode QR, mi pa bomo pogledali, kako delujejo. Kaj v njih piše, kako poteka zagotavljanje verodostojnosti in zakaj za uporabo ne potrebujemo dostopa do interneta.
Prav nobene potrebe ni, da računalniki uporabljajo tranzistorje za krmiljenje elektronov. Dolgo pred pojavom elektronskih računalnikov so analogni uporabljali mehaniko, hidravliko ali tlačne pojave. Tudi digitalni računalniki so bili spočetka elektromehanični, nato z elektronkami in šele nazadnje na integriranih vezjih. Zdaj na vrata trka silicijeva fotonika, kjer podatke predstavljajo fotoni in se tudi obdelujejo v obliki svetlobnih curkov. Nevronske mreže so s takimi čipi nekajkrat hitrejše.
Nad naročnino na pretočne glasbene storitve se nihče ne čudi. Pri programih za grafično oblikovanje že nekoliko privzdignemo obrvi, medtem ko v naročnino za funkcionalnosti v avtomobilih zremo z nejevero. A čedalje več proizvajalcev v zadnjem času poskuša zagristi v ta kolač. Jim bo uspelo prepričati kupce, da vsak mesec razprejo denarnice za nenujne, a udobne funkcionalnosti?
Letos so v ARM izdelali delujoč univerzalni procesor, ki je potreboval zgolj nekaj deset milivatov energije, hkrati pa je bil upogljiv. Nekaj mesecev pozneje so na Stanfordu pokazali upogljiv pomnilnik. Zamenjava kristaliničnega silicija s plastičnimi substrati iz polimerov v prihodnosti obljublja čipe tudi tam, kjer danes niso praktični. Pametna embalaža in pametna oblačila ne bodo več znanstvena fantastika.
Ko sem pred slabimi 30 leti bral – kaj bral, požiral – Nevromanta, si nisem znal prav dobro predstavljati, kaj je kibernetska virtualna resničnost, v katero se je lahko tako rekoč od koderkoli povezal glavni junak. Vsadki v možgane in digitalne kopije zavesti so se mi zdeli razumljivejši, čeprav tehnično še bolj neverjetni.
Letos ne bomo več lepili novih vinjet na vetrobranska stekla, temveč bomo z njih zgolj postrgali stare. Nove bomo lahko kupili prek interneta, staromodnejši pa se bodo še vedno lahko oglasili na prodajnih mestih, a tudi tam ne bo nalepk. O vzpostavitvi sistema e-vinjet je bilo prelitega že veliko črnila, zato si raje oglejmo, kako sistem deluje.
Indijski in brazilski vplivnež na Youtubu sta istočasno sedla pred kamere in svoje sledilce, ki so navajeni lahkotnih tem – od avtomobilov in zmenkov do skritih kamer in potegavščin – nagovorila z resnim obrazom. »Nekaj pomembnega vam moram povedati o cepivih proti covidu.« Sledili sta zgodbi, ki sta imeli druga z drugo veliko skupnega, z resničnostjo pa precej manj.
Pametni telefoni vedo veliko o nas, tudi o naši lokaciji. Večkrat se obregnemo ob Google in Apple kot ponudnika ekosistema, češ da vesta vse o nas. Četudi to ni daleč od resnice, v njuni senci delujejo podjetja, katerih glavni poslovni model sta zbiranje in preprodaja lokacijskih informacij, ne da bi zanje sploh vedeli. Od njih jih kupujejo tako borzni analitiki kakor obveščevalne agencije.
Sanjarjenju o počitnicah na eksotični destinaciji še isti dan sledi reklama za tamkajšnji hotel, ki nam jo iznenada postreže Facebook. Pogovor o novih pnevmatikah se še ne konča dobro, ko na mobilnem telefonu ugledamo reklamo zanje. In čeprav nismo nikoli uporabljali ali iskali zobne kreme, ki jo uporablja tašča, se nenadoma pojavijo oglasi zanjo. Ali telefoni res poslušajo, kaj govorimo? Ali pa jim morda sploh ni treba?
Sliši se kot zgodba iz kakšne kriminalke ali znanstvene fantastike: sedem ljudi ima sedem ključev, brez katerih po katastrofi ne bi bilo mogoče obnoviti interneta, z njimi pa se ga lahko kadarkoli polastijo. Vsake toliko časa se zberejo v sobi brez dnevne svetlobe in ob nenavadnem ritualu zagotovijo, da internet še naprej deluje. V zgodbi je malce več kot ščepec resnice, saj izbrani posamezniki resnično varujejo zelo specifičen del internetne infrastrukture in se srečujejo štirikrat letno.
