Na internetu resda obiskujemo različne spletne strani na različnih domenah, a v resnici nam življenje kroji peterica velikanov. Google, Microsoft, Facebook, Amazon in Apple obvladujejo več, kot smo pripravljeni priznati. Imamo jih na telefonu, večina uporablja njihove operacijske sisteme, internet brez dostopa do njihove infrastrukture je zgolj pogojno uporaben. Pogledali smo, kakšno bi bilo življenje brez njih. Za nestrpne: bistveno težje.
Ko govorimo o mobilnih omrežjih, umetni inteligenci in drugih novih tehnologijah, običajno pomislimo na Silicijevo dolino, toda tej pregovorno zibelki visoke tehnologije in inovacij za ovratnik diha najbolj poseljena država na svetu. Kitajska obvladuje proizvodnjo ključnih elementov, vlaga milijarde v infrastrukturo in vodi pri razvoju številnih novih tehnologij.
V zadnjih letih se vse več podjetij loteva gradnje omrežij več sto ali tisoč majhnih satelitov, ki bodo prinesla dostop do interneta na nov način. Namenjena so zlasti odročnim predelom, kamor žične povezave ne sežejo, hkrati pa ne potrebujejo fiksnih satelitskih krožnikov in podobne opreme pri uporabnikih. SpaceX, Iridium, Facebook in OneWeb so največji izmed potencialnih igralcev na novem področju.
Skoraj nemogoče je danes uporabljati internet, ne da bi ob tem uporabili vsaj kakšno Googlovo storitev ali aplikacijo. Tehnološki gigant ve, kaj iščemo, kod hodimo, kje živimo in kaj si želimo. Veliko informacij mu damo sami, še več pa jih zbere, ne da bi se tega sploh zavedali. Raziskava ameriške univerze Vanderbilt razkriva, da se telefon z Androidom več kot stokrat dnevno pogovarja z Googlovimi strežniki, četudi ga sploh ne uporabljamo.
Umetno inteligenco, strojno učenje ali digitalno evolucijo pogosto uporabimo, kadar iščemo rešitev problema, ki je z razmislekom in konvencionalnimi algoritmi ne moremo najti – bodisi je preveč spremenljivk bodisi sploh ne vemo, kako se lotiti problema. Tedaj ne poznamo poti do rešitve, poznamo le razmere, ki jim mora ustrezati. Umetna inteligenca bo vedno našla rešitve, ki pa so včasih hudo različne od tega, kar smo želeli. Tudi stroji znajo namreč »goljufati«, če je to v okviru razmer.
Vse spletne strani, vsi podatki »v oblakih«, vse računske zmogljivosti za najem imajo svoje mesto v podatkovnih centrih, ki stojijo po vsem svetu in poganjajo infrastrukturo, brez katere si danes ne predstavljamo več življenja. Postaviti en strežnik res ni huda znanost, povsem drugače pa je poskrbeti za usklajeno delovanje milijonov procesorjev in diskov, ki brnijo v več halah na različnih tektonskih ploščah.
Programi za računalniško podprto načrtovanje (CAD) so običajno obsežni in strašljivi kosi programske opreme, ki imajo visoko bariero pred začetkom uporabe, saj zahtevajo veliko izkušenj in znanja. Povrhu tega niso niti poceni. Zato smo si ogledali njihovo nasprotje – Autodeskov Tinkercad je brezplačen, deluje v brskalniku in je namenjen šolarjem.
Sodobni pametni telefoni niso le računalnik v žepu, temveč večnamenski merilniki. Lokacija, pospešek, magnetno polje, osvetljenost, glasnost in frekvenca zvoka so le nekatere izmed količin, ki so jih sposobni meriti. Zato jih lahko za številne fizikalne eksperimente uporabimo tudi v izobraževalne namene.
Dandanes nosimo po žepih precej več premoženja kot pred desetletjem, saj imamo skoraj vedno s seboj tudi pametni telefon. Vrednost nekaterih novejših modelov presega povprečno slovensko plačo, večina pa ima v žepu vsaj nekaj stotakov. Kaj lahko storimo, če tak telefon kje pozabimo ali nam ga kdo izmakne?
V navodilih za uporabo Applovih telefonov iPhone je zapisano, da jih lahko poškoduje izpostavljanje okolju z visoko koncentracijo industrijskih kemikalij ali pa večjim količinam utekočinjenih plinov, ki hitro hlapijo, na primer heliju. Opozorilo se ne nanaša zgolj na jedke kemikalije, saj telefone resnično onesposobijo že sorazmerno nizke koncentracije helija. Razlog so nove mikrostrukture, ki so nadomestile kvarčne kristale.
