Zagovorniki kriptovalut pogosto poudarjajo, da je ena izmed glavnih prednosti odsotnost centralne avtoritete, kar prinaša neizpodbojnost transakcij. Najočitneje to opazimo pri vdorih in krajah, ko lahko ves svet spremlja, kam so odpotovali denarci, a jih nihče ne more vzeti in vrniti. In doslej je bilo takih incidentov res veliko.
V zadnjih treh letih je postala javna ponudba kriptožetonov priljubljen in donosen način financiranja novih projektov, ki imajo potencial razrasti se v uspešna podjetja. Dandanes lahko vsakdo izda svoje kriptožetone, ki jih ponudi željnim investitorjem. V minutah lahko zbere milijone. Z zbrano uveljavljeno kriptovaluto potem financira svoj projekt, vlagatelji pa pričakujejo donos zaradi uspeha ideje in s tem povezane rasti vrednosti kriptožetonov.
Kriptovalute so mnogim prinesle znatno premoženje, zato je čedalje pogostejše vprašanje, kolikšen delež si bo odrezal Furs. Ker je področje novo, ni nejasna le višina obdavčitve, temveč tudi čisto tehnično vprašanje – kako pravilno napovedati te prihodke. Obrnili smo se na Furs, kjer so nam prijazno in obširno razložili, kako dati cesarju, kar je cesarjevega. Za nestrpne: cesar ne zahteva veliko.
V zgodovini ne manjka primerov, ko je vrednost kakšne dobrine tako hitro zrasla, da so jo ljudje začeli kupovati samo zato, da bi jo dražje prodali naprej. Najsi gre za čebulice tulipanov, delnice, nepremičnine ali kriptovalute, vzorec je vedno podoben. Eksplozivni rasti, ki jo spremljajo zgodbe o novopečenih bogataših, sledita nenadna sprememba in agonija dolgega upadanja. Se v zadnjih stoletjih res nismo ničesar naučili?
Medtem ko je identiteta izumitelja bitcoina zavita v tančico skrivnosti, so izvori številnih drugih kriptovalut precej jasnejši. Nekatere so postavili posamezniki, druge organizacije, tretje so nastale kot parodije. Precej novodobnih bogatašev najdemo med temi izumitelji, pridružujejo pa se jim še najzgodnejši uporabniki, ki so svojčas za drobiž nakupili ali narudarili danes milijone vredne količine kriptovalut.
Vse od izida slavnega članka, v katerem je opisan ustroj bitcoina, zlasti pa od prve večje rasti tečaja, se ljudje sprašujejo, kdo je Satoši Nakamoto. Identiteta skrivnostnega izumitelja bitcoina je uganka, ki po zanimanju prekaša skrivnost roparja D. B. Cooperja ali Jacka Razparača. Do zdaj so še vsi poizkusi vodili v slepe ulice in v resnici sploh ne vemo, ali je Satoši Nakamoto en človek.
Računalniki so danes nepogrešljiv sestavni del Formule 1. Pomembnega dela ne opravljajo le v dirkalniku, kjer spremljajo podatke iz stotin senzorjev, da se avto v hipu odziva na spremembe v okolici, temveč zlasti v raziskovanih laboratorijih. Moderni dirkalniki so rezultat petabajtov podatkov in milijonov ur procesorskega časa. Toda začelo se je na pisalnih mizah.
Verjetno ste že prebrali kakšno športno novico na Twitterju, ki jo je napisala umetna inteligenca, pa tega niste opazili. Če bi morali ugotoviti, katero sliko je narisal kakšen postmodernist in katero računalnik, bi bili v hudi zadregi. Računalniško generirane glasbe v krajših videoposnetkih na YouTubu pa tako ali tako ne opazimo več. Umetna inteligenca je začela snemati tudi – resda odbite – filme, prevajati pa tako ali tako zna že zelo solidno. Kaj ljudem sploh še ostane?
Evolucija je problem zapisa velike količine podatkov na majhen prostor že zelo učinkovito rešila. V skoraj vsaki človeški celici, ki meri do nekaj stotink milimetra, je zapisan celoten genski material, ki ga je za tri milijarde baznih parov ali kakšnih 750 megabajtov. Zakaj torej vztrajamo pri magnetnem zapisu ali siliciju? Biotehnologija že intenzivno raziskuje, kako bi enako shranjevali tudi računalniške podatke.
Indeks ameriških nefinančnih delnic NASDAQ je v petek, 10. marca 2000, dosegel zgodovinski rekord, 5132,53 točke. V preteklih 12 mesecih je zrasel za 117 odstotkov, prostora za rast pa je bilo še precej. Splet je postal velika zgodba o uspehu, internetna podjetja so rasla kot gobe po dežju in nabirala investitorski kapital.
