Računalniki so že tako dolgo digitalni, da večina njihovih uporabnikov sploh ne ve, da so bili kdaj drugačni. A analogni računalniki, katerih zvezda je zašla v 70. letih preteklega stoletja, bi se lahko kot nišni produkt vrnili. Umetna inteligenca zahteva sposobnosti, ki so jim pisane na kožo, zato bi lahko predstavljali odlično dopolnitev silicijevim čipom.
S pojavom interneta se je slehernik verjetno prvič soočil z zavedanjem, da ni vse res, kar prebere. Čeravno so se neresnice širile in celo objavljale že prej, je z vzponom družbenih omrežij fenomen dobil neverjeten pospešek. Izkoriščajo ga vsi – od brezimnih posameznikov do najvišjih politikov. Na drugi strani so preverjevalci dejstev, neopevani in često prezrti junaki, ki skrbijo, da se javni prostor ne pogrezne v kakofonijo »alternativnih dejstev« – laži.
Na internetu smo dandanes izpostavljeni nepregledni množici »dejstev«, ki jim zaradi dvomljive provenience ne moremo vedno zaupati. Da se ne bi ujeli v pasti konzumiranja ali celo širjenja neresnic, obstajajo dobre prakse, pripravna orodja in koristne spletne strani različnih organizacij, s čimer lahko odberemo zrnje od plev.
Današnji superračunalniki imajo več milijonov jeder, že pisarniške delovne postaje pa več tisoč. Levji delež predstavljajo jedra v grafičnih čipih, ki že zdavnaj ne služijo več le izrisu slike, temveč so nujni sestavni del strojnega učenja. Izkazalo se je, da so ti čipi izjemno pripravni za izračune, ki ne potrebujejo visoke stopnje natančnosti, temveč predvsem ponavljanje in paralelizacijo. Najzmogljivejše grafične kartice ne le da nimajo več priklopa za monitor, temveč sploh niso več kartice, saj na plošče sedejo v podobna ležišča kot procesorji.
Prejšnji mesec se je končal večmilijonski konzorcijski projekt RSDO, ki je slovenskemu jeziku podaril orodja za njegovo polnopravno bivanje v digitalni družbi. Prevajalniki, razpoznavalniki govora, analizatorji in druga orodja namreč ne nastanejo v vakuumu, temveč zahtevajo urejene zbirke podatkov, analizo in obilico dela. Končni rezultat so orodja, ki po eni strani olajšajo življenje posamezniku, po drugi pa dajejo potrebno infrastrukturo za uporabo slovenščine v modernih tehnologijah in aplikacijah.
Dočakali smo še Googlov odgovor na pojav javno dostopnih velikih jezikovnih modelov. Po neuspeli predstavitvi februarja so konec marca predstavili Bard, ki je aprila postal dostopen širši množici, če smo se vpisali na čakalni seznam. Kljub omejenosti na ZDA in Veliko Britanijo obstaja način, da ga preizkusimo.
Ob prenašanju datotek z družinskega računalnika na novega sem ugotovil, da na njem že desetletje teče Linux, ne da bi kdorkoli resno protestiral ali naletel na hujše nezdružljvosti ali virusne preglavice. Še bolj pa me je presenetil komentar staršev, ko so dobili novega, na katerem so končno Okna.
Ni dolgo trajalo, da so velikani začeli odgovarjati na jezikovni model OpenAI. Microsoftov novi Chat Bing nudi vse prednosti ChatGPT in zaradi povezave z internetom odpravlja zamrznjenost v času, ki je njegova največja pomanjkljivost. Po dolgih letih je Bingu uspelo splezati iz brezna obskurnosti.
V Evropi smo navajeni, da nas zvonjenje telefonov ne stane nič. Desetletja smo učili, da dokler se ne oglasimo, ne stane nič. Prav tako nas ne more presenetiti noben strošek, dokler smo v domačem omrežju, pa če nas kličejo še s tako eksotične številke. V Severni Ameriki pa so pravila drugačna, kar lahko v denarnici občutimo med gostovanjem.
Čeprav potresov ne moremo napovedovati, mobilni telefoni sekunde pred uničujočim potresom v nekaterih državah zapiskajo. Za preprostim sporočilom, ki lahko reši življenje, pa stoji več milijonov dolarjev vreden sistem mreže opazovalnic. Podobne sisteme imajo v ZDA, na Japonskem, Kitajskem, v Mehiki in drugod. Evropa za zdaj še zaostaja.
