Nokiin Communicator je bil pred leti eden prvih poizkusov kombiniranja telefona in ročnega računalnika, torej pametnega telefona. Sedaj, leta kasneje, ostaja posebnež, ki za razliko od večine konkurentov vztraja na dobri tipkovnici, velikem širokem zaslonu in žal tudi velikosti.
Ročni računalniki PocketPC se med seboj razlikujejo le v podrobnostih, saj večino strojne specifikacije nadzoruje in usmerja Microsoft. Vseeno pa se najdejo tudi podjetja, ki malčkom vdihnejo nekaj svoje inovativnosti. Na zadnjem preizkusu ročnih računalnikov je bil to Dell s svojim modelom X50v, ki premore Intelov pospeševalnik grafike 3D in videa, tokrat pa smo preizkusili odličen Fujitsu Siemensov model Pocket Loox 720.
Že na zadnjem preizkusu ročnih računalnikov in pametnih telefonov smo ugotovili, da se z novimi, hitrimi procesorji morda kaže možnost, da bo Microsoftu uspelo tudi pri pametnih telefonih. Operacijski sistem Microsoft Mobile za pametne telefone, ki so ga "sestavljali" kar nekaj časa, se namreč dovolj odzivno obnaša šele z ARMi frekvenc okoli 200 MHz. In tak procesor (Intel XScale PXA262) ima tudi Mitacov telefon Mio 8390, ki smo ga preizkusili.
Okna so znana po tem, da lahko uporabnik v njih postori prav vse z uporabo miške in bolj ali manj prijaznega in lepega uporabniškega vmesnika (iz istega razloga so Okna tudi tako zelo uspešna na trgu). Pa vendar je, predvsem naprednim uporabnikom, redno klikanje z miško tudi neprijetno in zamudno, saj je določena opravila veliko laže opraviti v ukazni vrstici ali kar v skripti. Microsoft se tega pospešeno zaveda in Oknom počasi dodaja tudi ukazne različice vgrajenih sistemskih orodij. Eno takih orodij je devcon.exe, ki lahko popolnoma nadomesti grafični Device Manager. Dobimo ga na http://support.microsoft.com/default.aspx?scid=kb;EN-US;Q311272 ali pa na namestitveni plošči Windows 2003 Server (pod Support Tools).
Ena izmed manj prijetnih lastnosti službe sistemskega upravitelja je gotovo odgovornost za nenehno delovanje strežnikov v podjetju. Strežniki, še posebej poštni in spletni, morajo delovati nepretrgoma, 24 ur na dan vseh sedem dni v tednu. Če ne delujejo, se na upravitelja vsuje plaz pritožb. Zato je gotovo v njegovem interesu, da je redno in hitro obveščen o vseh težavah, ki bi lahko povzročile izpad delovanja. Še posebej pa je v njegovem interesu to, da se vsaj manj zahtevne izmed težav, ki se občasno pojavljajo, rešijo same od sebe, avtomatsko. Poglejmo nekaj načinov za diagnosticiranje morebitnih težav, nato pa še njihovo odpravljanje.
Pred dvema letoma smo temeljito preizkusili večino takrat priljubljenih programov za obrambo pred nezaželeno pošto in ugotovili, da je za obrambo posameznih računalnikov (oz. poštnih programov Outlook ali Outlook Express) daleč najboljši program Spamnet podjetja Cloudmark (eden od ustanoviteljev Cloudmarka je tudi soustanovitelj pokojnega Napsterja). Ta (zdaj na voljo pod imenom Safetybar) deluje na podlagi sodelovanja vseh uporabnikov programa in skupnega odkrivanja in diagnosticiranja nezaželenih sporočil. Ko uporabnik v svoj poštni predal dobi nezaželeno sporočilo, ga kot takega tudi "prijavi" Cloudmarku (s klikom na gumb) in če je enako sporočilo "odkljukalo" dovolj uporabnikov, bo naslednjič avtomatsko romalo v poštno mapo "Spam". Program namreč ob vsakem prejetem sporočilu izračuna njegov "podpis" in ga prek interneta primerja z zbirko podpisov nezaželenih sporočil, ki jih hrani Cloudmark. Ker je uporabnikov že več kot milijon, se izkaže, da je tako "statistično" iskanje nezaželenih sporočil daleč najbolj učinkovito in da razne ročno izdelovane sezname "dobrih" in "slabih" sporočil (na katerih še vedno temelji večina protismetnih rešitev, tudi iz uglednih programerskih hiš!) pusti daleč za seboj. V praksi lahko potrdimo, da Safetybar zelo redko "izpusti" kakšno nezaželeno sporočilo, predvsem pa v mapo Spam skoraj nikoli ne zabriše sporočila, ki v resnici ni nezaželeno. In prav slednje je pri teh programih ključno - če moramo redno pregledovati tudi mapo Spam, si s programom nismo prav nič pomagali; nasprotno.
Najmočnejši Hewlett-Packardov brizgalnik, Deskjet 6540, je dobil še nekoliko nadgrajeno različico, namenjeno nekoliko zahtevnejšim poslovnim okoljem. Deskjet 6840 premore tudi omrežni in brezžični vmesnik, poleg tega je priložen tudi obračalnik za tiskanje na obe strani, ki ga je bilo treba pri modelu 6540 dokupiti.
Trg žepnih digitalnih fotoaparatov je postal nekakšen pokazatelj tega, kaj je danes mogoče postoriti z vse večjo miniaturizacijo. Sony je doslej na tem trgu sodeloval le z manj zmogljivimi (lahko bi rekli "igračkastimi") modeli DSC-U, šele model DSC-T1, ki smo ga preizkusili tokrat, pokaže, da ta japonski gigant tudi na tem področju zmore veliko, če le hoče.
Toshibina serija prenosnikov z imenom Tecra je namenjena zahtevnim uporabnikom, ki potrebujejo prenosnik, ki je hkrati dovolj lahek, da je tudi prenosen, hkrati pa kar najbolj zmogljiv in opremljen. Včasih je veljalo, da je to tudi prenosnik, ki je silno drag, toda časi se spreminjajo in sedanje Tecre so cenovno primerljive s podobno opremljeno konkurenco.
Čeprav Pentax izdeluje tudi večje in celo "resne" (zrcalno refleksne) fotoaparate, je med amaterskimi fotografi morda najbolj znan po svojih žepnih modelih Optio S, S3 in S4 (sedaj S4i). "Igračkami" torej, ki gredo res v vsak žep in so hkrati dovolj zmogljivi za povprečnega uporabnika. Pri Pentaxu so očitno ocenili, da je na tržišču prostor tudi za fotoaparate, ki so nekoliko večji (pa še vedno žepni in celo manjši od večine konkurenčnih žepnih), vendar veliko cenejši. Naredili so tri-milijonski model S30 (in prihajajoči štiri-milijonski S40).
