Apple pod Jobsovo taktirko doživlja novo zlato dobo. Domala vsi izdelki, ki jih v zadnjem času predstavijo, gredo za med. Z njimi dosegajo rezultate, ki jih lahko na specifičnih področjih tekmeci zgolj gledajo in se čudijo. Toda uspeh se lahko hitro spremeni v aroganco. Nedavno dogajanje v zvezi z zaklepanjem/odklepanjem telefonov iPhone kaže na to, da Apple s pridom izkorišča pridobljeni položaj.
Danes se vse vrti okrog reklam. Denimo praktično ves finančni uspeh družbe Google. Zato je nedavna namera podjetja, da kupi najbližjega tekmeca, DoubleClick, med preostalimi spletnimi ponudniki povzročila nemalo protestov. Najbolj glasen je Microsoft, ki je vse skupaj spravil pred komisijo ameriškega senata, ki skrbi, da ne pride do monopolov. Ocenjujejo namreč, da bi Google s tem prevzel kar 80 % trga, to pa seveda ni sprejemljivo. Tokrat se z Microsoftom strinjajo tudi drugi, tako da bo razplet tega dogajanja še zanimivo spremljati. Zlasti, ker je bil (in je še vedno) Microsoft predmet podobnih preiskav, a na drugih področjih.
Življenje je za marsikoga naporno, polno težav. Za druge spet dolgočasno, že videno. Kaj torej pravite na pobeg v navidezni svet, kot je Second Life, v katerem lahko začnete tako rekoč znova, brez spon, ki bi vas vezale na preteklost in sedanjost resničnega življenja? Sliši se kot scenarij za znanstvenofantastični film v slogu Matrice, vendar je resnično, število prebivalcev navideznih svetov pa se naglo povečuje.
V časih, ko je internetni prenos tv programov nekaj že povsem običajnega, se marsikomu zdi, da najbrž ni več nobenih ovir, da bi bili posamezni programi prosto dostopni in tudi ponujeni prek običajnih internetnih povezav. Toda v ozadju so še vedno ovire in celo spori, ki vsaj kratkoročno ne obetajo nič dobrega. Lep primer je denimo BBC, ki je sicer storitve spremljanja tv programov ponudil prebivalcem Velike Britanije brezplačno, vendar zaščitil dostop za druge z Microsoftovo tehnologijo DRM. To je seveda povzročilo kup protestov, zlasti zato, ker so s tem odrezali uporabnike Macov in Linuxa, zaradi nesrečne izbire pa celo uporabnike Windows Viste (deluje namreč samo z okoljem XP). Še bolj zaskrbljujoč pa je podatek, da so se na BBCjevo (pohvalno) pobudo zelo slabo odzvali v telekomunikacijskih podjetjih.
Če bi sodili zgolj po nekaterih, očitno preveč optimističnih napovedih in predvsem hitrem tempu razvoja spletnih storitev, bi morale danes slednje že povsem prevladovati na področju ponudbe programskih rešitev za osebne računalnike. Toda v resnici je povsem drugače, saj v absolutnem deležu tradicionalni programi, recimo temu debeli odjemalci, še vedno daleč prevladujejo kot oblika dostave in način izvajanja rešitev pri uporabnikih. Celo tako zelo, da lahko mirno rečemo, da so spletne storitve in spletni programi danes še vedno zgolj dopolnilo tradicionalnih programov, ki se izvajajo v osebnih računalnikih.
Nero je bil nekoč skoraj edini program, ki je znal zapisati podatke na nosilce CD brez napak. Zato je bil tudi deležen široke priljubljenosti. Odtlej se je marsikaj spremenilo, zapisovanje na optične nosilce pa danes predstavlja manj kot desetino zmožnosti paketa. Osma različica, ki bo pravkar naprodaj, ni nobena izjema, za povrh pa tudi ne prinaša nič revolucionarnega.
Računalniško podprti konferenčni sistemi danes nedvomno niso več kaka posebna tehnološka novost, kljub očitnim prednostim pri sodelovanju na daljavo pa jih uporablja le malo ljudi, še posebej v podjetjih, kjer tako ali drugačno sestankovanje pogosto sestavlja dobršen del delovnega dne. Kje so torej razlogi za neuporabo rešitev, ki lahko dokaj razvidno prihrani čas in denar?
Tokratno Tehnomanijo je težko začeti brez komentarja, kaj se je zgodilo ob predstavitvi in pozneje dogajalo vse poletje v povezavi s telefonom Apple iPhone. Marsikdo se po spektakularnem prvem dnevu prodaje, ko so množice stale v vrsti za prve kose, lahko zgolj smeji, zlasti zato, ker po začetnem navalu iPhonov ni zmanjkalo, kot se ponavadi v zadnjih letih dogaja z izdelki, ki so "vroči". Le kak dan potrpljenja bi marsikomu prihranil dolge ure čakanja v vrsti.
Konec maja se je, kot kaže, zgodil prvi meddržavni internetni napad, v katerem je bilo motenje delovanja računalniških sistemov uporabljeno v politične namene. Žrtve napada DDOS so bili strežnik v državnih in javnih ustanovah Estonije, kjer so sicer v zadnjih mesecih velike napetosti med estonsko večino in rusko manjšino. Čeprav ni neposrednih dokazov o napadalcih, nekateri podatki kažejo na to, da prihajajo iz Rusije. Nekateri celo menijo, da so bili povezani z rusko oblastjo, čeprav naj bi to poznejše analize ovrgle. Mednarodni sistem ATLAS, ki spremlja okrog 80 % celotnega internetnega prometa, je potrdil, da je bilo okrog 128 sistemov v Estoniji žrtev napada, vendar virov ne morejo natančno določiti, saj so napadalci skrbno prikrili sledove, uporabili porazdeljeni napad, krmilnik napada pa se je premikal po omrežju. Vsekakor gre za skrb vzbujajoč pojav, za katerega v internetnem omrežju ne bi smelo biti prostora.
V računalništvu je vedno mrgolelo konfrontacij med različnimi ponudniki izdelkov ali večjimi tabori, ki branijo svoj interes pred drugo stranjo. Vedno je bilo vse polno tehnološke politike. Lahko bi rekli, da je to del folklore te branže, pa tudi svojevrsten način promocije, saj je bilo dosti sporov, od katerih so mnogi končali kot sodni procesi, tudi nadvse odmevni. Toda če potegnemo analogijo z običajno politično kuhinjo, lahko tudi tu ugotovimo, da so spori pogosto zgolj sredstvo za odvračanje pozornosti od drugih področij, ki so morda za javni interes pomembnejša.
