Nenehen napredek tehnologije je povzročil, da nas danes obdaja cel kup računalniških in iz računalniških tehnologij izpeljanih naprav. Ob vseh prednostih in koristih, ki jih prinašajo, pa se le redko zavedamo, kakšen vpliv imajo na naše okolje in življenje nasploh. Natančnejša analiza razkrije, da imajo na prvi pogled nedolžne naprave zelo veliko vlogo, zlasti na področju porabe energije.
Najbolj vroča novica zadnjega meseca je izjalovljena združitev. Čeprav se je kasneje zvedelo, da so se dogovarjali o njej že mesece ali morda celo kako leto, je javnost šele nedavno izvedela za možnost, da bi Microsoft kupil drugega največjega ponudnika internetnih storitev, podjetje Yahoo. Z njim naj bi omilili grozečo nevarnost z imenom Google, obenem pa razrešili dileme in težave, ki nastajajo pri dokaj počasni izvedbi strategije Microsoft Live, pod katero nastajajo spletne storitve. Po nekaterih podatkih naj bi bil tak prevzem vreden skoraj 50 milijard dolarjev, rekord na tem področju in hkrati največje tveganje, v katero bi se kdaj podal Microsoft. V preteklosti je namreč kupoval predvsem manjše družbe, ki jih je laže integriral v svojo kulturo. Analitiki pa menijo, da zadnja beseda še ni izrečena, saj "nevarnost" Google še naprej grozi in se veča. Težava je le v tem, da na trgu ni ostalo prav dosti zanimivih internetnih ponudnikov, ki bi lahko nadomestili Yahoo.
Le kak mesec po uradnem začetku prodaje Windows Viste je, kot kaže, hekerjem uspelo prelisičiti aktivacijsko zaščito, ki so jo razvili v Microsoftu in trdili, da je Vista precej bolj zaščitena kot dosedanji izdelki. Pravzaprav gre za dve različni metodi, od katerih se je pojavila najprej na prvi pogled povsem legalna sprememba v registru, s katero naj bi se "preizkusno" obdobje pred aktivacijo nadaljevalo v neskončnost. Žal se je izkazalo, da ta postopek ne deluje, zato pa so tudi v Microsoftu potrdili, da je hekerjem s programčkom, ki simulira računalnikov BIOS, uspelo pretentati algoritem, ki bi sicer ob aktivaciji zaklenil računalnik s prednaloženo (OEM) različico okolja Vista. Zanimiva je predvsem diplomatska izjava enega od seniorjev med Microsoftovimi razvijalci, da se Microsoft na koncu koncev z avtorizacijami bori predvsem proti zlorabam, ki lahko škodujejo izdelku, strankam ter partnerjem in jih hekerji, ki zgolj razvijajo zaščite, niti ne zanimajo. Težko verjeti.
Po Microsoftu in Intelu je Evropska unija začela preiskovati tudi početje družbe Apple, ki ji očitajo, da omejuje pravice uporabnikom z odločitvijo, da lahko kupci glasbe iz spletne storitve iTunes gradivo poslušajo le na prenosnih predvajalnikih iPod. Apple je naletel na številne kritike organizacij za zaščito potrošnikov v Nemčiji, na Finskem, v Franciji, predvsem pa na Norveškem, kjer bodo s sankcijami počakali le do oktobra. Kot kaže, je trg digitalnih vsebin postal že tako zanimiv, da se z njim ukvarja celo EU.
Človeštvo bo leta 2010 v svojo že tako obsežno zbirko digitalno hranjenih podatkov dodalo novih 988 milijard gigabajtov vsebin. Šestkrat več kakor leta 2006. Število elektronskih sporočil narašča trikrat hitreje kot število uporabnikov elektronske pošte. Konvergenca večpredstavnih vsebin v digitalni svet, zlasti video posnetkov, obeta rekordno rast prenosa podatkov po internetnih povezavah. Toda ali bomo zaradi tega leta 2010 bolje živeli?
Svetla leta računalništva so bila vselej tesno povezana s hitrim razvojem polprevodniških elementov, predvsem procesorjev. Tekma za vse večjo zmogljivost napaja in navdihuje razvoj vsega drugega, kar nastaja na podlagi teh gradnikov. Toda kljub temu da Moorov zakon o številu tranzistorjev, ki se podvojijo v čipih vsakih 18 mesecev, še vedno velja in je v resnici redno zlahka presežen, razmere danes še zdaleč niso tako bleščeče, kot se zdi.
Ob poplavi brezžičnih vmesnikov v najrazličnejših napravah je bilo najbrž le vprašanje časa, kdaj se bo tak prenos podatkov dotaknil tudi zabavne elektronike, predvsem videa. Novo združenje WirelessHD (ali, krajše, WiHD), v katerem so Samsung, LG, Panasonic, NEC, Toshiba in Sony, napoveduje novo vrsto brezžičnega vmesnika, ki bo omogočal prenašanje video posnetkov v visoki ločljivosti brez uporabe kablov. Predlog predvideva uporabo precej višjega frekvenčnega območja kot današnje tehnologije (60 GHz), obeti pa so izjemni - na razdalji do deset metrov naj bi vmesnik prenašal podatke s hitrostjo kar 5 Gb/s, v prihodnosti pa menda kar tja do 20 Gb/s.
V senci nadvse odmevne predstavitve telefona Apple iPhone se začenja odvijati pravcata mala bitka, ki lahko preraste v še večjo vojno. Mnoge je presenetila izbira imena iPhone, za katero je pred meseci postalo jasno, da ga ima kot blagovno znamko v lasti Cisco. V času predstavitve sta obe strani povedali, da se o imenu še pogajata, le nekaj dni zatem pa je očitno vse skupaj padlo v vodo in je Cisco vložil tožbo proti Applu. Toda ali ima Cisco res v lasti ime iPhone? Iz javnih podatkov ameriškega patentnega urada je razvidno, da so ime sicer zaščitili leta 1999, vendar konec leta 2005, ko bi morali registracijo podaljšati, tega niso storili. Nekaj dni zatem se je tudi razvedelo, da Cisco krši licenco GPL, saj za svoje Wi-Fi telefone iPhone, ki temeljijo na Linuxu, ni razkril nekaterih delov kode. Vsekakor neprijetno za Cisco, a to še ni konec. Cisco se namreč zelo trudi uspeti tudi na področju zabavne elektronike, Apple pa je tu z nedavnimi napovedmi in brezhibno javno podobo vse večja ovira.
Filmski studii in glasbene založbe ga sovražijo. Uporabniki ga obožujejo. Ponudniki interneta so tiho, v ozadju pa se zadovoljno smehljajo. Govorimo o omrežju BitTorrent, prek katerega je moč dobiti domala vse vsebine, od najnovejših filmov, glasbe do programov. Večinoma piratiziranih, brez dovoljenj avtorjev ali založnikov. Toda ali je BitTorrent poguba ali prihodnost interneta?
Pisarniške zbirke, še posebej pa Microsoft Office, so in bodo tudi v prihodnje predmet neizčrpnih polemik v najrazličnejših smereh. Najbrž zato, ker so za večino uporabnikov eno poglavitnih, če že ne poglavitno orodje za delo z informacijami. Zanimivo, da smo do teh orodij pogosto precej kritični. Toda upam si trditi, da ne zato, ker bi bila slabo napisana, temveč zato, ker jih intenzivno uporabljamo in iz svojega dela črpamo izkušnje in mnenja. Prepričan sem, da za večino drugih programov to ne velja - preprosto zato, ker jih premalo uporabljamo in poznamo, da bi imeli kvalificirano mnenje.
