Proti koncu lanskega leta se je IBM okitil z rekordom za največji kvantni računalniški sistem s procesorjem s 433 kvantnimi biti oziroma kubiti, temeljnimi gradniki kvantnega obdelovanja podatkov. Podjetje pa se zdaj že spogleduje z veliko višjim ciljem: stotisočkubitno napravo, ki jo namerava sestaviti v desetih letih.
Moj ledeni čaj je padel z neba. V živahnem, urbanem predelu kitajskega Šenžena sem stisnjen med več nebotičnikov opazoval rumeno-črn dron, ki se je spustil na kiosk za prevzem hrane ob cesti, velik kot avtomat za prigrizke in napitke. Odprl se je, da je brezpilotnik lahko pristal in v njem odložil belo kartonasto škatlo z mojim napitkom. Ko sem pol ure prej po telefonu oddal naročilo, me je aplikacija opozorila, da bo prispelo z dronom tri minute čez 14. uro – in točno takrat je tudi pristalo.
Leta 1994 je ameriški resnobni telekomunikacijski velikan AT&T nekoliko protislovno začel prvo oglaševalsko kampanjo z digitalno pasico. Niti AT&T niti Wired, spletišče, ki je gostilo oglas, nista mogla pričakovati, kako se bo digitalno oglaševanje razmahnilo in da bo v komaj treh desetletjih postalo 700 milijard dolarjev vreden trg.
Superplastic je na čelu nove generacije osupljivih vplivnežev.
»Pozabljivost svetovnega spleta je izredno velika«
Samovozeča tehnologija že leta ostaja nekje na obzorju in nas draži. Kljub smelim napovedim v avtomobilskih salonih še ne vidimo popolnoma avtomatiziranih vozil. A tehnologija bo letos očitno naredila velik skok naprej.
O aplikaciji, s katero je policija zbirala podatke o novinarjih na protestih.
Ruski odklop od spletnih storitev Zahoda je bil nenaden in totalen, tako kot so državo odrezali od globalnih trgovinskih poti v resničnem svetu.
Matematik in računalničar Woodrow Bledsoe je leta 1964 prvič poskusil obraze osumljencev primerjati s policijskimi fotografijami. Izmeril je razdaljo med posameznimi obraznimi značilnostmi in na tiskanih fotografijah, podatke pa vnesel v računalniški program. Uspeh s to preprosto metodo je sprožil raziskave o tem, kako bi stroje naučili prepoznavati človeške
Vse demokratične države v vseh delih sveta so trenutno v takšni ali drugačni godlji, zato se ocene o njihovi čilosti ne obračajo v želeno smer. Številni enega od dejavnikov za takšno stanje vidijo v zatonu poročanja. Nič čudnega, da med pereča vprašanja sodi, kako plačevati novinarje, in nekatere države so v ta namen predstavile velikopotezne načrte.
V Karlsruheju v Nemčiji je od 29. aprila do 2. maja 2004 v Centru za umetnost in medijsko tehnologijo (ZKM) potekala druga konferenca razvijalcev in uporabnikov odprtokodne zvočne in glasbene programske opreme predvsem za operacijski sistem Linux. Po uspehu lanskega shoda, ki je bil namenjen razvijalcem, so letos organizatorji shod razširili na štiridnevno konferenco s 35 predavanji in okrog 60 udeleženci z vsega sveta.
Nekateri internetni usmerjevalniki, namenjeni rabi doma, v resnici zmorejo dosti več, kot navajajo izdelovalci. Skrivnost je v izboljšani strojni programski opremi (firmware), napisani s strani računalniških zanesenjakov.
Potem ko je Mozilla dobivala nove in nove možnosti, je postajala tudi vedno bolj nabrekla, zato je kmalu postalo jasno, da bo nekje počilo. Najprej se je iz debla programske zbirke odcepil spletni brskalnik, Mozilla Firefox. In ker ni trajalo prav dolgo, da so uporabniki z njim množično nadomeščali svoje dotedanje brskalnike, celo Mozillo, se je izvalil nov ptič.
Gentoo Linux je precej nenavadna zadevščina in nameščati Gentoo je nekaj takega, kot bi sestavljali svoj avtomobil, če ne kar izdelovali dele, ki bodo pozneje sestavljali naš avto. Kaj sploh je Gentoo? Daniel Robbins, oče Gentooja, ni bil zadovoljen s ponudbo GNU/Linuxa. Distribucije, ki so bile na voljo, so se mu zdele preveč zapletene, neprimerne, orodja, ki so bila na voljo, pa niso počela tega, kar si je želel. Tako sta se rodila Gentoo in portage, koncept in orodja za vzdrževanje, prevajanje in nadgradnjo paketov distribucije. Uporabniki BSD se bodo najbrž nasmehnili in pomislili na sistem ports, ki počne prav to.
Vse prevečkrat se nam zdi, da je izboljšanje varnosti povezano s tako velikimi stroški, da si v domačem okolju preprosto ne moremo privoščiti varnih rešitev. A nekatere odprtokodne rešitve nas znajo prepričati tudi o nasprotnem. Smoothwall Express je odprtokodni požarni zid na podlagi Linuxa, ki je brezplačen. Pa je zato kaj manj učinkovit?
Šifriranje vsebine diskov ni v datotečnih sistemih nobena posebna novost. Podpirajo jo skoraj vsi sodobni sistemi in neredko z njo nimamo posebnih težav. Po tem, ko jo enkrat omogočimo, je za ustrezno prijavljenega uporabnika nevidna. Fizično so podatki na nosilcu zapisani šifrirano, a se med branjem odšifrirajo, uporabijo v programih in pred zapisom znova šifrirajo. Takemu šifriranju pravimo tudi sprotno (on-the-fly encryption). Ima pa tak pristop, kadar je del operacijskega sistema, dve težavi: prva je, da smo odvisni od operacijskega in datotečnega sistema, ki ga uporabljamo. Pogosto pa si želimo zaupne podatke, ki so pravzaprav vredni šifriranja, prenašati med različnimi napravami. Šifrirani podatki na drugi napravi verjetno ne bodo dostopni, saj se bo skoraj gotovo razlikoval naš enolični uporabniški ključ (oznaka uporabnika, ki jo pozna sistem in je temelj šifriranja, ker pa ni neposredno povezana z uporabniškim imenom, je pogosto na različnih napravah povsem drugačna) ali pa bomo naleteli na nekoliko drugačno različico operacijskega ali datotečnega sistema, ki naših šifriranih podatkov ne bo prepoznal. Druga težava je povezana z zaupanjem. Algoritem šifriranja, ki je v rabi pri nekaterih operacijskih sistemih, ni nujno razkrit v obliki izvirne kode. Zanašati se zgolj na zagotovila izdelovalca, pa za tiste bolj paranoične nikakor ni dovolj dobro jamstvo za zadostno šifriranje.
Po več kot letu dni je izšla nova različica priljubljenega odprtokodnega brskalnika, ki je nastal na zapuščini Mozille. Najpomembnejša pridobitev Firefoxa 1.5 je sistem za samodejno posodabljanje, ki omogoča precej hitrejšo nadgradnjo brskalnika, brez vnovičnega prenosa celotne namestitve, ki je bil potreben doslej. S tem sistemom se je povečala predvsem varnost Firefoxa, saj bodo uporabniki imeli pogosteje nameščeno najnovejšo različico, izboljšano pa je tudi posodabljanje razširitev.
Po odmevnem sprejemu odprtega zapisa dokumentov v ameriški zvezni državi Massachussetts, so se razširile govorice, da zna Microsoft kljub vsemu vgraditi podporo omenjenemu zapisu tudi v svežo različico svoje Pisarne (Office 12). Ta namreč pozna svoje narečje XML, ki rabi kot privzeta oblika zapisa dokumentov. Narava označevalnega jezika, kot je XML, omogoča razmeroma preprosto prevajanje med oblikami zapisa, seveda pa Microsoft ne bi bil zvest sam sebi, če ne bi svojega zapisa XML "obogatil" še z različnimi dvojiško zapisanimi segmenti, ki naj bi omogočili popolno združljivost zapisane vsebine z vsemi zmožnostmi, ki jih ponujajo napredne funkcije Pisarne.
Xen ali, daljše, Xen virtual machine monitor je nastal kot del projekta XenoServers na angleški univerzi Cambridge. Pri projektu XenoServe je Xen osnovni gradnik za izgradnjo distribuiranega računskega omrežja. Je eden izmed delov tega projekta, ki so resnično zaživeli in dobili dobršen del podpore odprtokodne skupnosti, zelo pa ga podpira tudi bolj komercialna sfera.
Posledica širjenja trga, na katerem nastopa neki ponudnik, je vedno tudi stopnjevanje zahtev uporabnikov ponujenih izdelkov oz. storitev. Na trgu zbirk podatkov to pomeni vse večje zahteve po varnosti podatkov, enostavnem upravljanju in vzdrževanju, možnostih širjenja v skladu s potrebami naloge, ki jo zbirka opravlja, ipd. Tudi PostgreSQL se kot najnaprednejša odprtokodna zbirka podatkov sooča z vse večjim povpraševanjem po omenjenih odlikah in glede na ciljno skupino uporabnikov PostgreSQLa sta popolnoma legitimno na prvih mestih vprašanji replikacije in porazdelitve bremena.
Konec septembra je v portoroških hotelih Morje potekala že četrta mednarodna poslovna konferenca, posvečena uporabi Linuxa in odprte ter proste kode, tokrat pod novim imenom: IBLOC. Konferenco je zaznamovala mednarodna udeležba, žal pa tudi nekoliko manjše zanimanje, ki ga je nedvomno mogoče pripisati tudi hkratnemu odvijanju mednarodne konference OpenOffice.org, ki je potekala le lučaj stran, v Kopru.
V prvem delu tega prispevka, v prejšnji številki, smo preleteli ozadje gnezdenja Linuxa in opisali izbrano strojno opremo brez gibljivih delov ter eno od možnih programskih oprem za ta amaterski projekt. Mini distribucijo Linuxa LEAF/Bering smo opremili s primernimi gonilniki za izbrano strojno opremo. Pregledali smo sredstva za postavljanje gonilnikov in zaganjanje storitev ter delovanje iz RAM diska, ki je primerno za gnezdenje.
V zadnjem času je namestitev Linuxa v osebni računalnik postala prijazna in nezahtevna, nameščanje v prenosnik pa še vedno povzroča sive lase, neprespane noči in grizenje nohtov. Da bi bilo te samouničevalnosti čim manj, ponujamo nekaj nasvetov, kako izbrati prenosnik in ga kar najbolj obuditi v življenje.
Gentoo Linux je precej nenavadna zadevščina in nameščati Gentoo je nekaj takega, kot bi sestavljali svoj avtomobil, če ne kar izdelovali dele, ki bodo pozneje sestavljali naš avto. Kaj sploh je Gentoo? Daniel Robbins, oče Gentooja, ni bil zadovoljen s ponudbo GNU/Linuxa. Distribucije, ki so bile na voljo, so se mu zdele preveč zapletene, neprimerne, orodja, ki so bila na voljo, pa niso počela tega, kar si je želel. Tako sta se rodila Gentoo in portage, koncept in orodja za vzdrževanje, prevajanje in nadgradnjo paketov distribucije. Uporabniki BSD se bodo najbrž nasmehnili in pomislili na sistem ports, ki počne prav to.
Zamisel je preprosta, naloga pa težka. Kako približati Linux uporabnikom, ki so doslej videli le Microsoftov svet? Kako zagotoviti ohranitev vložka v znanje, potrebno za uporabo računalnika (v Windows)? Kako zagotoviti združljivost, po možnosti celo s programi za Windows? Xandros Dekstop 2.0 je doslej morda najbliže temu, da pokaže pot do zastavljenih ciljev.
Usmerjevalnik, ki je v zadnjih letih postal standardni del postavitev računalniških omrežij, je mogoče izdelati tudi lastnoročno - iz razmeroma preprostih sestavnih delov. Kar je najslajše, tak usmerjevalnik je lahko nadpovprečno zmogljiv. Medtem ko so komercialni usmerjevalniki procesno bistveno "podhranjeni" (med 2 in 4 Mb/s), bo naš izdelek - namenjen uporabi v manjšem krajevnem omrežju, na primer doma ali v manjšem podjetju, za varno širokopasovno povezavo v internet, na primer prek kabelskega modema ali modema ADSL - vsaj desetkrat zmogljivejši in bo kos tudi povezavam na 100 Mb/s ethernetu.
Ni kaj, čas hitro teče. Debelo bi se zlagal, če bi uporabil prežvečeni kliše in zapisal, da se mi zdi, kakor bi bilo včeraj, vsekakor pa nimam občutka, da je minilo že leto dni, odkar sem v svoj domači računalnik prvič vtaknil namestitveno ploščo z Linuxom. Prav tako bi se debelo zlagal, če bi rekel, da sem v tem letu spoznal Linux do obisti ali celo postal mojster.
Projekt Mozilla.org je ob predstavitvi različice brskalnika 1.0 pred poldrugim letom požel številne pohvale, predvsem glede namestitve. K njegovi večji prepoznavnosti v Sloveniji je pripomogla lokalizacija, Mozilla pa je postala pomembna tudi v okolju Windows, ne le v Linuxu. A kmalu po prvih pohvalah so prišle tudi prve kritike, ki so letele predvsem na počasnost delovanja programov. To je vzpodbudilo del razvijalcev k pripravi nove, hitrejše različice brskalnika pod razvojnim imenom Phoenix. Ti razvijalci so Mozillo (in Internet Explorer) označili za t. i. bloatware, kar bi lahko razložili kot s preveč funkcijami napihnjeno programsko opremo, njihovo delo pa se zdaj že približuje različici 1.0.
Na osebni računalnik lahko priključimo marsikatero zunanjo napravo, od žepnega računalnika in zunanjega pomnilnika do fotoaparata in videokamere. Seveda se nisem lotil preizkušanja vseh mogočih naprav, saj to ne bi imelo nobenega pravega smisla, pa še veliko preveč časa (in prostora v reviji) bi za to porabil. Na računalnik z Linuxom sem priklopil le tiste, ki jih bolj ali manj redno uporabljam, in poskušal ugotoviti, ali bi lahko pogrešal Microsoftova Okna.
Ko skoraj vsak mesec beremo, kako podjetja, državne uprave in druge velike skupine uporabnikov uvajajo Linux na namizja, se lahko odkrito vprašamo, ali je brezplačen operacijski sistem zares že dovolj zrel za vsako namizje ali pa so omenjene skupine le preveč specifične, da bi lahko tako sklepali.
Arhiv
Po kategorijah
