Pred enajstimi leti sem v svojem prvem članku za Monitor pisal o namiznih grafičnih okoljih za Linux – KDE, Gnome, XFCE itd. Takrat sem namreč že nekaj časa uporabljal Linux, zanj sem se ogrel že v začetku študentskih let. Začel sem s Suse, pot me je vodila čez različne distribucije, ki so temeljile na Debianu (takrat je ravno dobival zagon Ubuntu), bilo je celo obdobje, ko sem distribucijo iz čiste zabave menjaval vsak teden.
Virusi so bili včasih moteči (ko so v DOSu »padale črke«), nato zlobni (ko so pokvarili zagonski sektor na disku), danes pa so enostavno – posel. Zelo dober posel, če je soditi po poročilih, ki jih izdajajo protivirusna podjetja in nacionalne organizacije za boj proti njim.
V tokratni številki smo po nekoliko daljšem času spet preizkusili nekaj novih laserskih tiskalnikov. Te sicer preizkušamo nekoliko manj pogosto, kot smo jih v preteklosti, pri novih modelih se spet lepo vidi, zakaj. Laserski tiskalniki se že več let skorajda ne spreminjajo – vsaj kar se osnovne tehnologije tiče. Gre za enega izmed rešenih problemov računalništva.
Ko sem se minuli mesec udeležil enega izmed koncertov, se mi je posvetilo, kaj je dandanes drugače kot pred petimi leti. Ves čas je bilo visoko v zraku na desetine mobilnih telefonov, ki so snemali in fotografirali, nekateri so bili live na Facebooku, deževali so instagrami. Pred petimi leti smo prav tako imeli pametne telefone, Facebook in Instagram, pa so bili koncerti večidel brez njih. Zakaj?
Svetovni internet temelji na optiki. Sateliti so predaleč, zato je hrbtenica omrežja narejena iz »ožičenih« povezav, ki danes zmorejo skorajda neomejene hitrosti prenosov. Kako pa je s povezljivostjo na zadnjem kilometru?
Odkar je Apple pri svojem novem iPhonu opustil vtičnice za slušalke in napovedal brezžične modele, se zdi, da so ožičenim slušalkam šteti dnevi. Pa so res?
Ko preizkušam določene naprave, se vsaj na začetku trudim, da napravo obravnavam kot nekaj povsem samostojnega. Na prvo žogo torej ne gledam, kaj počnejo konkurenti v enakem cenovnem in zmogljivostnem segmentu, trudim se odmisliti predhodnike, cenejše in dražje različice. Razmišljam o tem, komu je naprava namenjena, kakšni rabi in kako se pri tem obnese.
Globalizacija je kriva, da se z Mercedezov lušči barva, da Milka nima takega okusa kot v otroštvu in da kavbojke menjamo pogosteje kot nekdaj. Zdi se, da ni nič več sveto. Nekdaj zanesljiv nakup je danes loterija, to dokazuje tudi zadnji fiasko največjega izdelovalca naprav z Googlovim operacijskim sistemom Android. Samsung si je z eksplozivnim telefonom Galaxy Note7 privoščil hud spodrsljaj, a pri delanju kardinalnih napak še zdaleč ni osamljen.
V tokratni temi številke smo preizkušali mobilne aplikacije, ki postajajo dodatna vrata do naših bank, še pomembneje pa je, da smo preizkusili tudi dve mobilni denarnici. Kajti čas, ko bo mobilni telefon nadomestil tudi plačilne kartice (in gotovino), ni daleč.
Vedno več je naprav, ki ponujajo navidezno in obogateno resničnost, vedno več je kamer, ki snemajo ves, 360-stopinjski prostor. Menite, da je v tem prihodnost?
O težavah Samsunga sem na teh straneh že pisal, predvsem v zvezi z napravo Galaxy Note7. V zadnjih tednih pa so pri Samsungu objavili še poslovne podatke, ki razkrijejo, kako velike težave jim je dejansko povzročil eksplodirajoči telefon.
V žepu nosimo računalnik, ki je še veliko zmogljivejši od tistega, ki ga imamo na mizi, saj premore vsaj še sprejemnik GPS in kopico tipal. Ali nas sploh še preseneča, da njegova zmogljivost mika marsikoga, od podjetij do držav?
Z zanimanjem sem prebral članek, pravzaprav intervju »Na elektriko? Zakaj že?«, objavljen v zadnjem Monitorju, v katerem je intervjuvanec, gospod David Mrvar, pričakovano zagovarjal uporabo električnih avtomobilov in s tem posredno e-mobilnost.
Imam prenosni računalnik, ki se bliža desetemu rojstnemu dnevu in v zadnjem času postaja zelo počasen, kljub naknadno vgrajenemu pogonu SSD. Naj kupim novega ali mu je mogoče še kaj programsko pomagati?
So znamke, ki doživijo prav astronomsko priljubljenost po svetu in marsikdaj celo presežejo podjetje, ki jih je ustvarilo. Tudi v naši branži jih je kar nekaj, nekoliko starejši bržkone prepoznajo ime Thinkpad, mlajšim pa najhitreje pade na pamet iPhone. Presenetljivo veliko ljudi za slednjega niti ne ve, da ga izdelujejo v Applu, postal je malone kulturni fenomen. Kdo izdeluje Thinkpade? Verjetno to ve še manj uporabnikov, morebitni odgovori pa se gibljejo med IBM in Lenovo.
V sodobnem informacijskem svetu naj bi življenje potekalo tekoče, brez nepotrebnih ovir. Žal se prevečkrat izkaže, da računalniki niso vsemogočni in je človek tisti, ki po nepotrebnem oteži stvari. Med drugim se zaplete pri nakupu stanovanja in tako preprosti stvari, kot je selitev.
Ogledal sem si film Snowden. Tako kot me je zanimal oni prvi, me je tudi ta drugi, režiserja Oliverja Stona. Vendar je bil tudi tokrat (še) bolj kot film zanimiv odziv tistih, ki so si film ogledali z menoj.
Na glasbi so bolj ali manj nastale (nelegalne) spletne strani za izmenjavo datotek, danes je videti, da so jih izpodrinile zakonite storitve. Ali res?
Pred mesecem dni sem na teh straneh pisal o Samsungovih uspehih na področju pametnih telefonov, v zadnjih tednih pa je prišlo do zanimivega preobrata. Korejski gigant je sredi zmagoslavnega jahanja vala grdo pogrnil – prihajajoči telefon Galaxy Note 7 ima, kot kaže, težavo z akumulatorjem, zato so umaknili iz prodaje celo serijo telefonov, konkretno bodo vpoklicali dva in pol milijona naprav.
Nedvomno ste se že kdaj znašli v umetnostni galeriji, če ne drugega, ste šli tja na WC. Nedvomno ste kdaj prelistali časopis ali dva. Skoraj gotovo ste pri obeh opazili slike. In morda ste opazili, da so različnih formatov. Od majhnih do velikih, od ležečih do pokončnih in kvadratastih. Slike so ozke in stisnjene med vrstice članka, ali pa prostaško velike in zasedajo pol galerije.
Pred leti sem doživel enega najbolj hecnih izbruhov mojih intervjuvancev, ko je tedanji predsednik uprave Telekoma Austrie, Hannes Ametsreiter (zdaj je šef nemškega Vodafona), kriknil: »Vas res zanima samo roaming?!«
Občasno me (še) kdo vpraša za nasvet, katero tablico kupiti. Razen logičnega odgovora, iPad, mu težko svetujem karkoli drugega. Ker so tablice z Androidom pač že klinično mrtve.
To, da je vsakodnevno tekanje, celo med službo, postalo nekaj vsakdanjega, sem se že navadil, toda ali je res koristno ob tem vleči s seboj tudi kupe elektronike, od navigacijskih naprav do predvajalnikov glasbe?
Na področju mobilne telefonije (no, raje kar telefonije) imamo pogosto občutek, kot bi šlo za pokvarjeno ploščo, ko pišemo, kako so v Applu zopet podrli prodajne rekorde in kako vsi množično kupujejo njihove iPhone. Hkrati pa so novice iz sveta Androida že dalj časa razmeroma negativne – podjetjem, ki izdelujejo te naprave, naj bi šlo slabo, vzpenjajo se edino kitajska podjetja (Xiaomi, Huawei, Lenovo), pa še ta bolj zaradi nizkih cen.
Ko je Prešeren leta 1844 napisal Zdravljico, ni mogel vedeti, ali jo bo sploh lahko priobčil svetu. Odobriti jo je moral cenzor, zato je kar sam izločil tretjo kitico, četrto pa mu je prečrtal Miklošič. Ker pesnik pohabljene pesmi ni maral izdati, je v celoti izšla šele po marčni revoluciji. Če bi jo napisal danes, bi jo lahko takoj objavil po internetu, kjer bi jo lahko prebral kdorkoli. Ali pa nihče, če bi tako hoteli bogovi.
Za Monitor se stara »sezona« konča s poletjem, nova pa začne septembra, ko začnemo v uredništvu mozgati o tematikah, ki jih bomo pokrili v naslednjem letu. Tako kot vedno, je ta razmislek tudi letos naplavil kar nekaj tehnologij, ki so že ali pa bodo počasi izpadle iz revije.
Vedno več televizorjev se pohvali z ločljivostjo 4K, obenem pa nekatere naše televizijske postaje še vedno oddajajo v prastari ločljivosti PAL. Je nakup modela s 4K res smiseln?
Pišem še zadnjih nekaj člankov za naslednjo številko revije, urednik je že rahlo živčen, sam pa počasi tudi postajam, žal po krivdi tehnike. In to tiste, ki naj bi bila najboljša.
Bliža se čas dopustov. Najprej v službi norimo, da bo vse pripravljeno za teden ali dva miru in popolnega odklopa, nato nas podobna bitka čaka še doma. Pakiranje mi ni bilo nikoli pri srcu, v zadnjih letih, ko se je nabralo nepregledno število tehnoloških dobrin, pa je postalo kar prava muka.
Microsoft je za 26,2 milijarde (!) dolarjev kupil LinkedIn, nekakšen »poslovni Facebook«. Se zdi le meni ali te multinacionalke z milijardami res ravnajo kot svinja z mehom?
Arhiv
Po avtorjih
