Microsoft💗Linux.
Zamislite si zagrizenega sistemskega inženirja v okolju Microsoft, ki je leta 2005 doživel prometno nesrečo in se pogreznil v globoko komo, iz katere se ni zbudil do …
Zamislite si zagrizenega sistemskega inženirja v okolju Microsoft, ki je leta 2005 doživel prometno nesrečo in se pogreznil v globoko komo, iz katere se ni zbudil do …
Facebookova obsedenost z goloto je že legendarna in te dni se je dotaknila tudi mene. Ravno v dnevih, ko se je na podjetje ponovno zgrnilo zgražanje splošne javnosti, tokrat zaradi pričevanja žvižgačice.
Zadnje leto je bilo vsekakor izredno turbulentno – zame po vsej verjetnosti še malo bolj kot za večino, saj se nama je spomladi rodila hčerka. A imeti dojenčka je pravzaprav zelo podobno delu, ki ga imamo računalniki, ko skrbimo za končne uporabnike in jim pomagamo. Gre za reševanje težav, en tak troubleshooting, kjer uporabniki večinoma ne znajo povedati kaj dosti koristnega.
Računalništvo se seli v splet, v »oblak«. Poleg pisarniških programov v paketu Microsoft 365, so sedaj na voljo še oblačna Okna, Windows 365…
Sliši se kot problem prvega sveta, predvsem pa kot problem, ki je kot nalašč za računalnike in trivialno rešljiv …
Nekaj časa že uporabljam novi Samsungov »preklopnik« Galaxy Z Fold3 in se poskušam prepričati, da je to tisto, kar nam prikazujejo kot »prihodnost« v znanstvenofantastičnih filmih. Za zsaj mi ne gre najbolje.
So novi pregibni/zložljivi/preklopni ali karkoli že telefoni res prihodnost? Bomo v kratkem v žepih nosili telefone, ki postanejo tablice, ali telefone, ki postanejo, hm, zloženi telefoni?
Zadnja leta smo v računalništvu zaznali polno pretresov, največji pa je seveda prišel kot posledica svetovne pandemije koronavirusa. O dogajanju smo sicer že veliko pisali, a vseeno na hitro obnovimo. Proizvajalci elektronike in računalnikov so s prihodom epidemije računali, da se bo prodaja teh naprav zmanjšala, tako so tudi zmanjšali naročila novih elektronskih komponent (procesorjev). A po nekaj mesecih se je izkazalo nasprotno – uporabniki so ugotovili, da se svet še ne bo ustavil.
Staršem res ni lahko. Če nas ob pamet ne spravljajo ocene in šola, nas skrbi za zdravje mladine ob pretirani rabi naprav, potem nas doleti še virus, ki je kot ustvarjen, da bodo mladi še več za računalniki ter manj na svežem zraku in z vrstniki. Zdaj pa se zdi, da bi vsi radi še trgovali.
Ste vedeli, da nas sateliti GPS redno obsipajo s frekvencami med 500 in 1.200 MHz, Starlinkov internet pa s 12 in 40 GHz, kar je precej več od 3,5 GHz, ki jih v naših mestih trenutno zmore 5G?
V računalništvu in sodobni zabavni elektroniki smo priče nenehnemu razvoju in predstavitvi novih izdelkov in zmogljivosti. Velika večina novopredstavljenih idej pa enostavno ne zaživi. Razlogov je mnogo, včasih je težava v ceni, drugič gre za nekaj, kar premalo uporabnikov zares potrebuje, pogosto pa pridemo tudi do tega, da podjetje enostavno obupa. Pri tem gre velikokrat za polovičarski poskus nečesa – neko podjetje ima sicer dobro idejo, a je izvedba površna, rezultat pa klavrn.
Vsak izdelek je mogoče izboljšati. To seveda velja za vse vrste izdelkov, a je še posebej značilno za računalniško industrijo. Težko najdemo drugo področje, kjer se spremembe in izboljšave dogajajo tako pogosto kot v računalništvu.
Mobilna omrežja pete generacije, 5G, so končno vzpostavljena tudi v Sloveniji. Bo to kdo sploh opazil? Za zdaj ne, toda počakajmo nekaj let.
V spletu je vedno manj t.i. zastonjskih kosil - oglasov je vedno več. Bolj kot se borimo proti njim, bolj se ti branijo. Naj odneham?
Na Facebooku sem v skupini Pozabljen računalnik, kjer se ukvarjajo s staaaaarimi računalniškimi časi, zasledil tole objavo:
»Nikoli se ne umakni, nikoli ne predaj«
Z nekajletnimi izkušnjami v namiznem založništvu sem se ekipi Monitorja pridružil leta 1993, da bi nadomestil tedanjega oblikovalca Marka Pentka. Med razgovorom o službi je bilo najpomembnejše vprašanje, »ali znaš pripraviti PostScript«, in ker sem odvrnil, »da to pa res ne bo tak problem«, dobil priložnost za postavljanje revije. Še večji plus sem dobil zato, ker sem že od samega začetka delal z računalniki PC. In ne z maci. PC so bili v primerjavi z maci pač cenejši in lažje dobavljivi oziroma sestavljivi po meri. Prostora v uredništvu ni bilo, zato sem gostoval kar v podjetju Medija, ki je bilo zastopnik podjetij za programe DTP in velikodušno pomagalo z demo različicami programov. Namestitve programov so bile na številnih disketah, zaščita je bila urejena le s serijsko številko programa, registracija prek spleta pa seveda sploh še ni obstajala. Kot tudi splet ne.
Jubilejna številka Monitorja! – že 30 let je namreč od takrat, kar so 19. 9. 1991 Monitor z znamenito »boom« ilustracijo dobili v roke prvi naročniki.
Ob priložnostih, kot je tole obujanje spominov, mi je vedno malce žal, da ne pišem dnevnika. Ker je že tako, da marsikaj zanimivega pozabim ali pa se čez četrt stoletja stvari spominjam drugače, kot so se v resnici zgodile. No, nekaterih dogodkov seveda zlepa ne pozabim in eden takšnih je bil moj prvi stik z revijo Monitor ali, pravilneje rečeno, z njenim glavnim urednikom. Takole je bilo.
Če ne bi izbrskal malce zaprašenega kupa prvih letnikov Monitorja in jih po dolgih letih ponovno prelistal, bi o tem, kakšno je že bilo računalništvo in poslovanje v tistih časih, moral zelo resno razmisliti …
Če bi mi kdo v 80-ih rekel, da bom naslednjih 30 let pisal članke, bi se verjetno samo nasmejal in odvrnil: »Pa kaj še …« Moje ambicije so bile usmerjene povsem drugam, pisanje (verjetno spomini na šolo) mi pravzaprav ni bilo všeč. Kot ničkolikokrat v življenju pa se je zgodilo prav nasprotno od pričakovanj.
Kako samozavestno in neustrašno se je nekaj nevednih amaterjev pred 30 leti lotilo projekta revije Monitor, sem na željo odgovornega urednika zapisal ob podobni priliki, ob 20-letnici revije. Malo prej sem ta zapis, da se ne bi preveč ponavljal, še enkrat prebral in tu, kot uvod, povzemam njegovo bistvo: če bi vedel(i), do kakšne mere o izdajanju časopisa nimam(o) pojma, zadeve najbolj verjetno sploh ne bi zagnali. Ampak tega na srečo nismo vedeli.
Če se poskušam vživeti v stanje, kakršno je prevladovalo v informacijskih tehnologijah pred 30 leti ali še malo več in zaradi katerega je pravzaprav vzniknila nova strokovna revija Monitor, se mi izlušči občutek, ki mu ne morem reči drugače kot »navdušenje«.
Moja zgodba o tem, kako sem sem zapletel z Monitorjem, je verjetno podobna zgodbi marsikaterega Monitorjevega avtorja. Le da sem jaz to naredil tako, da je »zaplet« postal trajen. Pri Monitorju sem že od leta 1993, le še kolega Vladimir Djurdjič in Primož Gabrijelčič sta tukaj dlje.
Kot je videti, bo Slovenija še letos vstopila med države, kjer bo zaživel 5G, tisti pravi, ki naj bi nadomestil tudi fiksne internetne povezave. Pa jih bo res?
Pogosto z začudenjem opažam, kako različni smo uporabniki in kako različna so naša pričakovanja – tako do naprav, ki jih uporabljamo, kot do storitev, programov in funkcij. Sam sem, vsaj kar se tiče računalnika, presenetljivo nezahteven.
Obljubili so nam aplikacijo za prijavo na cepljenje, ki bo rešila vse težave s tem. V času pričakovanja sem si pripravil prazen prostor za ikono na prvem zaslonu telefona, dobili pa smo le spletni obrazec. Res ne zaslužimo nič več?
No, je, vendar se vsaj potrošniški del družbe ponovno obnaša kot pred letom in pol, ko ga ni bilo. Telefoni, denimo, so spet tista elektronika, ki gre odlično v prodajo.
Pred kratkim je v naši sferi odjeknila novica, da se korejski LG umika s tržišča pametnih telefonov. Moram priznati, da me to niti malo ne preseneča, saj se že leta bori s slabimi rezultati na tem področju. Vsekakor pa bom pogrešal njihove pametne telefone, saj so prinesli kar veliko inovacij in zanimivih idej – četudi je bilo veliko takih, ki so hitro izginile.
Vedno pogosteje berem o prenosnikih Chromebook, ki so menda čez lužo zelo priljubljeni in jih marsikdo uporablja kot cenejšo alternativo »pravim« prenosnikom z Windows ali MacOS. Kakšno je vaše mnenje o njih?
Arhiv
Po avtorjih