Strah ima velike oči
Živimo v čudnih časih. Znane osebnosti javno razlagajo, da jim politika prisluškuje, manj znane osebnosti sprašujejo računalniške strokovnjake, ali so določeni znaki dovolj trdno jamstvo, da so nadzorovani.
Živimo v čudnih časih. Znane osebnosti javno razlagajo, da jim politika prisluškuje, manj znane osebnosti sprašujejo računalniške strokovnjake, ali so določeni znaki dovolj trdno jamstvo, da so nadzorovani.
V rokah držite zdaj že tradicionalno posebno številko Monitorja, ki jo naredimo za poletje, ko je nekoliko več časa za poglobljeno branje kot čez leto. Tokrat smo se posvetili "računalnikom v dnevni sobi" oz. napravam, ki so v resnici vse bolj računalniki, čeprav niso videti tako, in jih lahko vedno enostavneje povežemo s "pravimi" računalniki.
Ideja za ta uvodnik se mi je porodila ob Microsoftovi splavitvi beta različice novega Office 2010 in branju komentarja na arstechnica.org. Res - ali tale Office, pardon, Word, res še pije vodo?
Leto je naokoli in spet se moram spotakniti ob SiOL, pardon, TeleSiOL ("TeleSiol" je izraz, ki ga je skoval Tomaž Kalin, nekoč predsednik in zdaj podpredsednik nadzornega sveta Telekoma Slovenije, ko je pred dobrimi petimi leti ostro kritiziral namero takratne uprave Telekoma Slovenije, da se SIOL spet vključi v matično družbo).
Te dni se v podjetju odločamo za nakup novega strežnika. Predvsem zato, da bo na njem bolj udobno tekel poštni strežnik, konkretno Microsoftov Exchange. Cene seveda niso nizke in med debatiranjem o različnih možnostih je nekdo (pa naj ostane anonimen) navrgel - "Nov strežnik za elektronsko pošto? Zakaj ne bi raje prešli na Goole Apps?" Saj veste, "Gmail za podjetja", kjer je elektronska pošta lahko vezana na poljubno domeno in ne le na gmail.com.
Nedavno sem se zavedel, da v računalniku oz. računalnikih večinoma uporabljam le spletni brskalnik, Word, Excel in video predvajalnik, ki mi vrti filme po televiziji. Ampak večinoma pa res le brskalnik. Je torej sploh še pomembno, kateri operacijski sistem imam?
Najprej naj spomnim, da sama prodaja strojne opreme danes nikakor ni več zlata jama. To, da so marže prenizke, da bi se dalo preživeti brez res visokih prodajnih številk, je jasno že nekaj let, zato je tudi vedno manjših tovrstnih podjetij. No, "novost", najverjetneje zaradi krize, ki vse bolj pljuska tudi k nam, pa so vse pogostejši primeri opuščanja prodajnih programov, na katere večkrat naletimo v našem laboratoriju. Podjetja, ki so že dalj časa uvažala in distribuirala določeno strojno opremo, to zdaj opuščajo, očitno zaradi prenizkih prodajnih številk in nekoliko previdnejšega obnašanja. Oz. prodajne programe, ki so jih zagnale npr. konec lanskega leta, letos "držijo na čakanju". Tisti, ki ostajajo, pa prodajne programe omejujejo in se zadovoljujejo le z naročanjem po naročilu (ali pa jih širijo na programe z večjo maržo - npr. na "fancy" torbice za prenosnike, za katere so nekateri pripravljeni kar precej plačati). Slovenski splet je namreč poln spletnih trgovin in cenikov z izdelki, ki jih v resnici ni na voljo, temveč jih lahko dobimo šele po plačilu, kar smo ta mesec zelo jasno videli med zbiranjem pogonov SSD za tokratni preizkus. Računalniki (za doma) pa se tako ali tako prodajajo le še po supermarketih in redkih specializiranih trgovinah, med katerimi so po novem tudi veliki tujci (Technomarket), a to je že druga zgodba.
Obeta se nam nov, slovenski razpored tipkovnice. Niste vedeli, da do zdaj niste uporabljali "prave" slovenske tipkovnice? Jaz tudi ne.
(Spet?) bom načel res že zelo staro temo o tem, kako so nas razvijalci programske opreme navadili, da njihovi izdelki pravzaprav nikoli ne delujejo tako, kot bi morali. Novost? Iz PCjev se tako nategovanje seli povsod, ta trenutek me najbolj motijo telefoni.
Sredi devetdesetih prejšnjega stoletja je bilo, ko sta moj predhodnik na mestu odgovornega urednika in tedanji (in sedanji) strokovni urednik sklenila stavo, da bodo v desetih letih optični nosilci odmrli in jih bodo nadomestili alternativni načini izmenjave podatkov.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih