Ko govorimo o nadgrajevanju računalnika, nam takoj pridejo na misel večji disk, zmogljivejša grafična kartica, nov procesor. Pogosto pa se zgodi, da zanemarimo "mehkejši" del računalnika - programsko opremo. Tudi pri nadgrajevanju slednje lahko prihranimo marsikateri megahertz, ki bi sicer šel v nič.
ARP (Address Resolution Protocol) je eden izmed osnovnih protokolov v mrežni plasti (network layer) TCP/IP referenčnega modela OSI. Zastrupljanje predpomnilnika ARP (ARP cache poisoning) oziroma prikrivanje ARP (ARP spoofing) je metoda, ki hekerjem omogoča, da v krajevnih omrežjih povzročijo pravo razdejanje.
Zagon programov lahko v vseh inačicah Windows preprečite s posegom v urejevalnik registra. Izberite Start|Zaženi/Start|Run in v vnosno polje pod Odpri/Open vtipkajte regedit, nato pritisnite V redu/OK. V urejevalniku registra poiščite vejo HKEY_CURRENT_USER\Software\Microsoft\Windows\CurrentVersion\Policies\Explorer. Pred tem se morate seveda prijaviti pod uporabniškim imenom uporabnika, za katerega naj bi bile nastavitve veljavne. V desnem delu okna urejevalnika registra izdelajte spremenljivko DWORD z imenom RestrictRun in ji priredite vrednost 1.
Ali zaupate protivirusnim programom? Večina uporabnikov jim zaupa. Brezpogojno. Dajejo jim (lažen) občutek varnosti in neranljivosti. Vendar danes ni prav nobena umetnost napisati trojanca, ki se jim bo izmaknil ali jih vsaj delno prelisičil.
Alternate Data Stream (ADS) je splošno znana funkcionalnost datotečnega sistema NTFS. Microsoft je alternativne podatkovne tokove v NTFS uvedel predvsem zaradi združljivosti z datotečnim sistemom Apple Hierarchical File System (HFS), ki uporablja t. i. vilice (forks) za shranjevanje metapodatkov (pomanjšane slike, ikone...). V Windows XP SP2 je Microsoft začel ADS tudi dejansko aktivneje uporabljati. Predvsem v povezavi z Attachment Execution Service (AES), ki shranjuje informacije o prenosu datotek iz medmrežja v alternativni tok. Koncept dodatnih podatkovnih tokov ni nov, uporabljajo ga namreč številni datotečni sistemi (Novell NNS/NWFS, Solaris ZFS, Veritas VxFS...). Iznajdljivi hekerji so seveda hitro odkrili, kako lahko uporabijo funkcionalnost ADS, da bi se izognili odkrivanju s strani protivirusnih programov in za skrivanje podatkov.
Hekerji imajo le en cilj: popoln nadzor nad računalnikom. To pa lahko dosežejo le s skrbniškimi privilegiji na napadenem računalniku. Hekerski napad je v svojem bistvu vedno zreduciran na en sam preprost namen: dostop do skrbniške ravni Administrator, SYSTEM ali root. Napadalec najpogosteje doseže to raven z uporabo programa, t. i. "exploita", ki z izkoriščanjem specifične varnostne pomanjkljivosti v programski opremi dodeli napadalcu privilegije root (Unix/Linux) ali NT AUTHORITY\SYSTEM (Windows). Kadar imajo napadalci do računalnika dostop le prek računa, ki ima omejene pravice, uporabljajo metodo, imenovano dvigovanje (eskalacija) privilegijev. Namen eskalacije je privzdigovanje poverilnic (credentials) omejenega računa v sistemske oz. neomejene. V članku bodo opisani nekateri primeri eskalacij v okolju Windows, ki ne zahtevajo uporabe "hekerskih" aplikacij ali "exploitov". Najprej pa osnove...
Minilo je že več kot dve leti, odkar je bila slovenski javnosti predstavljena storitev, imenovana IP TV. Torej televizijski signal, ki to v resnici ni, saj gre le za tok MPEG-2, ki ga internetni ponudnik svojim uporabnikom pošilja prek omrežja xDSL oz. po telefonski žici. Tak tok MPEG pa poleg namenskih naprav za spremljanje programov (pri nas dobro znani izdelki Amino) prav lepo razumejo tudi računalniki.
Pri vsakdanjem delu z Outlookom pogosto pošiljate sporočila z enakimi priponkami, da bi kolege ali stranke informirali o najnovejših cenah vaših izdelkov ali jih kako drugače seznanili z najnovejšimi podatki. Pri pošiljanju teh sporočil morate vedno znova ročno poiskati določeno priponko in jo prek menuja Insert|File pripeti k sporočilu elektronske pošte. Tu vam bomo predstavili makro programček, ki vam omogoča, da boste to v prihodnje postorili z enim samim klikom ikone v orodni vrstici. Preden začnete tipkati makro program, bomo razložili nekaj osnovnih stvari. Sporočilo s stališča Outlooka predstavlja Objekt vrste MailItem, ki med drugim razpolaga s seznamom Attachments, prek katerega lahko vstavljate priponke. Kot je znano, k sporočilu elektronske pošte lahko pripnete poljubno število priponk. Seznam Attachments je zaradi tega sestavljen iz večjega števila objektov Attachment, pri čemer vsak izmed objektov predstavlja posamezno priponko. Število trenutno dodeljenih priponk k posameznem sporočilu elektronske pošte lahko izveste s pomočjo lastnosti Attachments.Count. Z metodo Add in Delete lahko na seznam Attachments dodaste, oziroma z njega odstranite priponko. Pri metodi Add morate kot parameter navesti celotno pot z imenom datoteke. Drugi parametri določajo zvrst in položaj priponke. Z ukazom naslednje zvrsti lahko enostavno dodaste priponko:
Včasih se v resnici zgodi, da uporabniki izgubijo ali pozabijo geslo, ki ga potrebujejo za vstop v operacijski sistem. Dogaja se tudi, da stranke računalniškemu servisu dostavijo sistem v popravilo, obenem pa serviserju pozabijo povedati vstopno geslo. Kako se rešiti iz te zagate?
Po novi namestitvi Windows XP sistem še zdaleč ne zadostuje vašim potrebam. Namizje je prazno, nadležni balončki vas vabijo na ogled novosti sistema, okno Windows Explorerja ni takšno, kot ste vajeni, skratka čaka vas prilagoditev sistema vašim osebnim potrebam. Tu bomo navedli nekaj temeljnih nastavitev, ki bi jih morali opraviti po vsaki novi namestitvi sistema.
V aprilskem Monitorju smo si ogledali, kako zavarovati sistem, nastavitve in naše delo. Poleg klasičnih treh varovalnih metod (varnostna kopija sistema, podatkov in revizijsko shranjevanje) pa je na trgu še več zanimivih načinov varovanja razdelkov.
Časi, ko smo za spodobno poganjanje najosnovnejše programske opreme potrebovali računalnik višjega cenovnega razreda, so že zdavnaj mimo. Dandanes programska oprema redko do konca izkoristi računsko moč, ki ji je na voljo. Za večino opravil tako zadošča že zelo poceni računalnik.
V Monitorju vsak mesec preizkusimo veliko najrazličnejših naprav, a najsi bodo ti preizkusi še tako natančni in temeljiti, večina ima tudi pomanjkljivost, ki se je seveda dobro zavedamo. Naprav namreč ne moremo izpostaviti vsem razmeram, v katerih bi se utegnile znajti v resničnem življenju, zlasti ne tistim ekstremnejšim. Žepnega računalnika ne moremo (oziroma ne smemo, ker bi verjetno kmalu nobenega več ne dobili na preizkus) vreči na tla ali fotoaparata postaviti na dež. Tu in tam pa se nam vendarle ponudi tudi takšna priložnost.
Nekatere igre in starejši programi zahtevajo nastavitev zaslona na 256 barv, da bi delovali pravilno. Večina izmed njih samodejno nastavi potrebne barvne nastavitve zaslona ob zagonu, pri drugih pa morate to storiti ročno. Torej, kliknite z desno tipko miške ikono igre na menuju start ali na namizju in s priročnega menuja izberite možnost Lastnosti/Properties. V pogovornem oknu Lastnosti/Properties kliknite jeziček Združljivost/Compatibility in v rubriki pod Nastavitve zaslona/Display Settings označite kvadratek pred možnostjo Zaženi v 256 barvah/Run In 256 Colors ter kliknite Uporabi/Apply in V redu/OK. Ko naslednjič uporabite to ikono za zagon programa, se bo program zagnal v zaslonskem načinu z 256 barvami.
Do nedavna sem imel zapisovalnik TEAC CD-RW 540E, a sem ga pred štirimi meseci nadomestil s PLEXTOR PX-708A. Ker več zapisujem na CDje kakor DVDje, me zanima, ali drži, da je razlika med kakovostjo zapisa DVD in CD zapisovalnika.
Celotno brisanje začasnih internetnih datotek, zgodovine in piškotkov v trenutno dejavni seji Windows ni mogoče, čeprav se na prvi pogled zdi, da so mape prazne, potem ko smo njihovo vsebino zbrisali v pogovornem oknu Internet Properties. Datoteka index.dat se pri tem ne izbriše. V Windows 2000 in profesionalni različici XP lahko ob vsakem zagonu računalnika ob pomoči skripta samodejno zbrišete začasne internetne datoteke, zgodovino in piškotke. Pri tem bo izbrisana tudi datoteka index.dat. Zaženite Beležnico in vanjo vpišite naslednje vrstice:
Če želite postaviti ikono Run na namizje tako, da bi z dvojnim klikom zagnali pogovorno okno Run, izberite Start in ikono Run povlecite na namizje. Z desno tipko miške kliknite ikono &Run in jo preimenujte v Run. Če želite ikono Run postaviti v vrstico za hitri zagon, tako da bi pogovorno okno Run zagnali z enojnim klikom ikone v vrstici za hitri zagon, pa z desno tipko miške kliknite opravilno vrstico in s priročnega menuja odstranite kljukico pred možnostjo Lock the Taskbar. Potem izberite Start in ikono Run povlecite v vrstico za hitri zagon. Z desno tipko kliknite ikono &Run in jo preimenujte v Run. Zdaj z desno tipko miške kliknite opravilno vrstico in na priročnem menuju aktivirajte možnost Lock the Taskbar.
O varnostnih kopijah je bilo že toliko napisanega, da je težko povedati kaj novega. Po drugi strani pa še vedno prihaja do izgub podatkov, saj uporabniki odlašamo z varovanjem, dokler ni prepozno. Varovanje podatkov zahteva kar nekaj dela, lahko tudi denarja za ustrezno opremo, rezultata pa načeloma ni videti. Prvi vtis je torej, da ničesar ne pridobimo, vsaj ne takoj.
V času, ko vladajo "empetriji", dobre stare vinilne plošče sicer uporabljajo samo še didžeji in najbolj zagrizeni avdiofili, a marsikdo ima doma večjo ali manjšo zbirko plošč, kaset ali celo magnetofonskih trakov, ki jih lahko rešimo pred pozabo z digitalizacijo.
Še pred nekaj leti si je bilo kar težko zamisliti, da bodo računalniki tako hitro zastarevali in se nam kopičili v skladiščih in po kleteh. Hiter razvoj je prispeval svoje in danes ima marsikdo kje v kotu kakšno "škatlo", ki ničemur več ne služi.
Ko po elektronski pošti dobite priponko in jo odprete v Outlooku, jo ta najprej shrani v začasno mapo na disku. Te začasne datoteke se sicer pozneje zbrišejo, vendar je včasih to mapo koristno premakniti kam drugam (še posebej, če po pošti prejemate velike datoteke). Za to opravilo boste potrebovali urejevalnik registra. Zaprite Outlook in izberite Start|Run ter v vnosno polje pod Open vtipkajte regedit. V oknu urejevalnika registra poiščite v veji HKEY_CURRENT_USER\Software\Microsoft mapo Office\10.0\Outlook\Security. Številka 10 pomeni inačico paketa Office in se v našem primeru nanaša na Office 2002. V desnem delu okna urejevalnika registra boste našli ključ z imenom OutlookSecureTempFolder, v katerem je pot do mape za začasno shranjevanje vsebine priponk. Dvakrat kliknite z miško ta ključ in za vrednost spremenljivke vpišite polno pot do nove mape. Pri tem pazite, da je ta mapa res že ustvarjena. Potrdite spremembo mape s klikom OK in zapustite urejevalnik registra. Ko boste znova zagnali Outlook, odprli prejeto sporočilo in dvakrat kliknili priponko, bo program za začasno shranjevanje priponk uporabil novo mapo.
Tega, da lahko z digitalnim fotoaparatom na enostaven način počnemo stvari, ki jih s klasičnimi nismo mogli ali pa so bile neprimerno bolj zapletene, verjetno ni treba posebej razlagati, a marsikatere zvijače mnogi uporabniki sploh ne poznajo ali pa se ne zavedajo, kako preprosta je, zato je tudi ne uporabljajo. Ena takih je panoramska fotografija.
Priznajmo, večina uporabnikov je gotovo že izklopila nadležne sistemske zvoke. No, po namestitvi servisnega paketa 2 se nekateri novi zvoki Internet Explorerja spet oglasijo. Če jih želite znova izklopiti, morate na Nadzorni plošči poiskati Zvoki in avdio naprave/Sounds and Audio Devices. Servisni paket 2 je dodal zvoke za Blocked Pop-up Window in za Information Bar. Novo dodane zvoke boste najlaže izklopili tako, da na listu Zvoki/Sounds v rubriki pod Zvočna shema/Sound scheme s spustnega seznama izberete možnost No Sounds.
V Windows XP Professional je tudi program za izdelavo varnostnih kopij. Program Backup je pod Start|Vsi programi|Pripomočki|Sistemska orodja|Varnostna kopija/Start|All Programs|Accessories|SystemTools|Backup. V Windows XP Home pa privzeto ni nameščen, a ga lahko naložite naknadno. V pogon CD-ROM vstavite namestitveni CD Windows XP Home in na njem poiščite mapo Valueadd\Msft\Ntbackup ter zaženite datoteko Ntbackup.msi.
Dolgo časa je veljalo, da je digitalni zum na fotoaparatu najbolje kar takoj izklopiti, da bi fotografa ne spravljal v nepotrebno skušnjavo. A časi se spreminjajo in odkar imajo tudi fotoaparati, namenjeni manj zahtevnim ljubiteljem, tipala s sedmimi ali osmimi megapikami, se marsikdo sprašuje, ali digitalni zum morda vendarle ni tako zelo odveč.
Ljubitelji Netscape Communicatorja, ne obupajte. Dvojec Firefox/Thunderbird ni vaša edina izbira. Spomin na dobre stare časa ohranja projekt Mozilla SeaMonkey, ki še vedno razvija verjetno najboljši skupek programov za internet, ki temeljijo na kodni osnovi Mozille.
Gotovo ste se že kdaj jezili nad okenskim samodejnim predvajanjem oz. dolgim preverjanjem, ki se izvaja vsakič, ko na računalnik priključite USB napravo ali vstavite CD ali DVD. Preverjanje vsebine večjega zunanjega diska, ki ste ga priključili prek USB, vzame kar nekaj časa, šele potem se prikaže pogovorno okno s priporočenimi opravili, ki ga ponavadi zapremo s klikom gumba Prekliči/Cancel. Tem nevšečnostim se izognete, če samodejno predvajanje izklopite ali ga prilagodite svojim potrebam. Za vsako izmenljivo diskovno enoto lahko določite opravilo, ki se bo izvedlo, ko jo priključite na računalnik ali ko nosilec vstavite v pogon CD oziroma DVD. Samodejni zagon je na razpolago za vse diskovne enote; kje je dejansko "vklopljen", pa določa vrednost spremenljivke NoDriveTypeAutorun v registru. Spremenljivko boste našli v veji:
V prejšnji številki smo se prebili do delujočega strežnika Apache, ki gostuje kar v našem okenskem osebnem računalniku, v svet pa je povezan po stalni kabelski ali ADSL povezavi. Vse lepo in prav, vendar nas bo sčasoma gotovo začelo zanimati, kdo in predvsem koliko neznancev (ali pač znancev, če smo splet zaklenili za zaprt krog prijateljev) se sprehaja po njem. Nič lažjega, boste rekli, saj prav vsak spletni strežnik zapisuje dostope v katero izmed datotek .LOG in seveda tudi Apache ni izjema. Težava je v tem, da so te datoteke prirejene strojnim bralnikom in razlagalnikom prebranega in nikakor ne povprečnim smrtnikom, to pa pomeni, da se bo treba spet pomuditi pri nameščanju in nastavljanju nekaj programov.
Profesionalni programi za DTP omogočajo postavljanje stalnih elementov - denimo logotipa firme ali krajšega besedila - na tako imenovano osnovno stran. Tako je določen element na vsaki strani vedno na istem mestu, in ga ni treba vedno znova ročno postavljati. Word standardno nima take osnovne strani, poznamo pa zvijačo, ki pomaga želene elemente postaviti na stalno določeno mesto na straneh. Temelj zanjo je glava dokumenta, ki je del vsake strani dokumenta. Na prvi strani dokumenta morate izdelati tekstovno polje z določenim stalnim elementom, ki naj bi se prikazal na vsaki strani dokumenta. Pazite, da bo okvir elementa povezan z odstavkom v glavi dokumenta. Najprej morate torej prikazati pogovorno okno za urejanje videza strani z izbiro Datoteka|Priprava strani/File|Page Steup in določiti robove strani, da bo v glavi dovolj prostora za stalni element, ki naj bi bil viden na vsaki strani dokumenta. Ko to uredite, se postavite s kazalcem na odstavek v glavi dokumenta in z menuja izberite Vstavljanje|Polje z besedilom. Postavite polje z besedilom na določeno mesto in vanj vstavite stalni element. Vstavite lahko tudi besedilo, izdelano z WordArtom. Med pregledovanjem dokumenta boste ugotovili, da se ta stalni element ponavlja na vsaki strani besedila.
V Windows 2000 je v privzetem uporabniškem profilu tipka Num Lock izklopljena, tako da morate ob vsakem prijavljanju v računalnik znova pritisniti nanjo, da aktivirate številčni del tipkovnice. Če želite spremeniti to stanje za vsakega uporabnika, ki se prijavi, morate spremeniti privzeti uporabniški profil v registru.
Arhiv
Po avtorjih
