Nikonov P300 je bil odličen aparat, ki mu je za vrat dihalo kar nekaj konkurenčnih žepnih aparatov z zelo svetlimi objektivi, kot sta Canon Powershot S100 in Panasonic Lumix LX5. P310 je njegov naslednik v segmentu žepnih aparatov za sladokusce, ki na prvi pogled ne prinaša drastičnih sprememb in je le nekoliko izboljšana različica predhodnika. Vendar prvi pogled vara.
Nikon S30 je robusten aparat za začetnike in otroke s povsem novo zasnovanimi menuji, prilagojenimi enostavni rabi. Odporen je proti udarcem in vodi do globine treh metrov ter ima bliskavico postavljeno na sredino, da je nerodni otroški prsti med fotografiranjem ne pokrijejo.
Nikonova osnovna serija fotoaparatov Coolpix ima že nekaj časa označbo L (kot ,,Life" oziroma življenje), njen najnovejši predstavnik pa je L25. Gre za nadvse enostaven aparat, ki se mu že na prvi pogled vidi, da je nekoliko cenejši. Ohišje je lahko in plastično, v rabi pa sta dve bateriji AA. Tipke so povsem klasično razporejene, stekelce objektiva je zelo majhno.
Vsako večje fotografsko podjetje ponuja danes res velik razpon kompaktnih fotoaparatov, Nikonov Coolpix S3300 pa se po zmogljivostih in ceni uvršča nekako na sredino ponudbe žepnih modelov tega izdelovalca. Gre za prijeten mali aparat, ki se brez težav prilega še tako majhnemu žepu. Oblikovanje je klasično in enostavno, ohišje je iz kakovostne plastike zaobljenih linij. Tipke so postavljene povsem tipično, dodana je tudi samostojna tipka za snemanje videa.
Nikon Coolpix S6300 je povsem evolucijski naslednik modela S6200. Dodali so mu zajemanje videa v visoki ločljivosti in nekaj več programskih rešitev. Skratka, klasična današnja evolucija, nobene revolucije.
Olympusov SZ-14 je nekakšna srednja izbira na cenovni lestvici v njihovem razredu kompaktnih fotoaparatov z velikim razponom zumirnega območja. Ko govorimo o velikem razponu in kompaktnosti, pa je treba poudariti, da kamera ponuja v ohišju z zunanjimi merami le 106,5 x 68,7 x 39,5, skupaj z držalom, kar 24-kratno razmerje krajnih goriščnic. In to v odličnem široko uporabnem območju, med 25 in 600 mm.
Zanimivo je družinsko deblo Canonovih superzumirnih fotoaparatov. Vse skupaj se je začelo leta 2004, ko so predstavili model S1 IS, ki je takrat ponujal 12-kratno povečavo. Nato so serijo zelo razvejili na cenejše in dražje modele ter leta 2008 ponudili kar tri aparate v tem segmentu, med katerimi je model SX1 že omogočal video v polni HD ločljivosti, cenejši brat SX10 pa še ne. Serija SX1 ni dočakala naslednika, desetiški SX pa se še razvija. Vendar je SX40HS prvi Canonov zmogljivi zumirni aparat, predstavljen po letu 2008, ki ponuja zajemanje videa v visoki polni ločljivosti. Kar tri leta je bilo treba počakati (SX40 HS je bil predstavljen septembra lani), da modela SX1 dejansko ne pogrešamo več.
iPad je na prvi pogled odlično orodje za fotografe, saj ima zelo dober zaslon, na katerem pridejo fotografije še posebej do izraza. Na voljo je tudi kar nekaj različnih programov za urejanje fotografij, čeprav fotografi praviloma trzajo le na besedo Photoshop. In Adobe jim je ustregel.
Novi Nikon D800, ki združuje nekaj odličnih funkcij dražjega D4 in ergonomsko obliko predhodnega D700, smo nestrpno pričakovali. Ne nazadnje tudi njegovo novo tipalo visoke ločljivosti - zmore kar 36,3 megapike!
Olympusov SH-21 je še en aparat iz družine kompaktnih modelov s širokim razponom goriščnic. Za razliko od modela SZ-11 je nekoliko manjši, predvsem nižji in ožji, tako gre še nekoliko lažje v žep. Za manjše mere je zaslužen predvsem objektiv, ki ne seže v take daljave kot pri omenjenem SZ-11, a je pridobil en milimeter pri širokem kotu. Tako pokriva silno uporabne goriščnice od 24 pa do 300 mm (seveda v klasičnem formatu). Tu naj poudarimo, da se nam pri tele območju zdi teh 300 mm vrh glave dovolj, saj so daljši objektivi (torej tam okoli 500 mm in naprej) koristni res le v najboljših razmerah, drugače je slika prehitro stresena. Seveda lahko pri današnjih visokih ločljivostih sliko tudi izrežemo in tako dobimo še nekaj digitalnega zuma.
