Canon je pred približno enim letom tudi manj zahtevnim kupcem pokazal, da jim lahko ponudi aparat, ki ima dovolj velik razpon goriščnic z odlično optično stabilizacijo vred, ter tretjino nižjo ceno kot zmogljivejši aparati takratne serije S. Takrat je Canon predstavil svoj prvi model SX100 IS, letos pa je takšno oznako nadel celotni seriji. In model SX110 IS je naslednik prav tega prvega in cenovno ugodnega člana družine z velikim razponom goriščnic.
Neverjetno vendar resnično - Canon ponuja model, ki so ga izdelali posebej s tem namenom, da bi izdelek približali predstavnicam nežnejšega spola. Zaradi tega so ga zavili v dekliško oblikovano in zaobljeno ohišje in ga odeli v eno izmed nežnih in blagih barv. To je aparat, pri katerem bodo uporabniki (ki bodo večinoma ženskega spola) bolj gledali na videz kot na tehnične značilnosti. Pri njem bolj kot o megapikah govorimo o treh barvah, v katerih je na voljo. To so rožnata, svetlo modra in bela, ki bi se imenitno podala tudi h kakemu simpatičnemu izdelku podjetja Apple. Da pa lahko pri aparatu pozabimo na tehnične značilnosti, morajo biti te kljub vsemu toliko dobre, da nam o njih ni treba razmišljati. In Canonov izdelek je prav tak.
Zmogljivejši Canonovi kompaktni fotoaparati iz serije Powershot A so praviloma sorazmerno plastični, a kljub temu zmogljivi in po kakovosti fotografij med boljšimi digitalnimi aparati. Novi A2000 IS pa je vsaj pri ohišju naredil opazen korak naprej. Če ga primerjamo s predhodnikom A720 IS takoj vidimo boljšo kakovost izdelave, v roki deluje trše in bolj kompaktno. Kot pri drugih modelih te serije uporablja navadne baterije AA - to bo všeč predvsem popotnikom, saj take baterija najdemo tako rekoč povsod.
Fotografije in zemljevidi gredo prav lepo skupaj. Večina sodobnih programov in fotografskih spletišč povezavo med tem dvojim pozna. Ker povprečen fotografski navdušenec posname zelo veliko fotografij, urejanje teh posnetkov in postavljanje na zemljevid pa je lahko sila zamudno, si velja ogledati načine, kako fotografije samodejno opremimo s podatkom o lokaciji posnetka. S pravo kombinacijo strojne opreme in programske opreme je to lahko nadvse preprosto opravilo.
V preteklih letih se je na trgu fotoaparatov dogajala prava revolucija, predvsem z vedno bolj dostopnimi in vedno boljšimi digitalnimi fotoaparati. Že kmalu po razmahu digitalne fotografije so, večinoma neznani azijski izdelovalci, ponudili kupcem tudi elektronske različice okvirjev za slike. A šele v zadnjem letu ali dveh so na ta trg vstopili velikani računalniške in zabavne industrije, s čimer je segment doživel pravi razcvet. Prav zaradi tega smo se odločili za prvi večji preizkus elektronskih slikovnih okvirjev.
Najcenejši digitalni aparati SLR marsikoga vpeljejo v svet zahtevnejše fotografije, kjer pa se največ denarja porabi predvsem za dodatno opremo. Marsikdaj se tako ne pogovarjamo o konkretnih aparatih, temveč o celotnem sistemu neke znamke, torej o različnih objektivih in bliskavicah. Ko si uporabnik nabere nekaj kosov (razmeroma drage) opreme, bo le stežka presedlal h konkurenci. Tako pa bijejo izdelovalci v najnižjem razredu pravo cenovno vojno za nove kupce. Začel jo je Nikon z zelo ugodnim aparatom D40, kasneje pa nadaljeval še z D40x in D60. Canonov edini odgovor je bil model EOS 400D oziroma njegov naslednik 450D, a sta oba dražja od omenjenih Nikonovih modelov. Čas je torej pravšnji za naslednji korak, ki se imenuje EOS 1000D.
Lani in letos sta pri Nikonu prav gotovo prelomni leti v ponudbi digitalnih SLRjev. Predstavili so digitalna fotoaparata s polnim formatom 24 × 36 mm, posodobili profesionalno in amatersko linijo izdelkov, dodali v ponudbo nove objektive in novo vrhunsko bliskavico. Zadnji kamenček v mozaiku novosti je ostal le še naslednik modela D80, fotoaparata, namenjenega naprednejšim amaterskim uporabnikom. Konec letošnjega avgusta so predstavili model D90 ter tako najbolje izkoristili čas pred največjim fotografskim sejmom Photokino, posodobili celotno ponudbo in na svojo stran pritegnili marsikaterega fotografa.
Novi Sony serije W si veliko sestavnih delov deli z manj zmogljivim bratom, modelom DSC-W150. Ta ima enako, kakovostno in aluminijasto ohišje, pa tudi skupina leč pred senzorjem je enaka. Razlika je v tem, da je senzor pri modelu DSC-W170 nekoliko večji, zato je tudi najširši kot zajema večji, v telefoto delu pa ga model DSC-W150 premaga.
Sony je pri prihodu modela H-50 nekoliko prilagodil oznake v svojem razredu "H", v katerega uvršča modele z veliko povečavo (zumom), nove oznake pa bi znale marsikoga malce zmesti. Naslednik znanega modela H-9 tako ni H-10 (ta je cenejši in manj zmogljiv aparat), temveč model H-50. Na prvi pogled je podoben svojemu predhodniku, ko pa primerjamo oba, vidimo, da je H-50 opazno tanjši in lažji. Tudi oblikovno se je malce spremenil, zdaj je elektronsko iskalo na sredini zaslona LCD, torej poravnano s središčem objektiva. Tako je aparat na videz bolj podoben manjšim DSLRjem.
Včasih smo najpreprostejšim fotoaparatom rekli pogovorno "trotlzihr", tako lahko na hitro opišemo tudi nova Nikonova aparata serije Coolpix, modela L16 in L18. Dejansko gre za enak aparata, le da ima številčno višja naprava malce zmogljivejše tipalo in (to je pomembneje) večji zaslon. Vse druge lastnosti so povsem enake, na videz ju je skoraj nemogoče ločiti. Aparata sta kompaktna žepna modela, namenjena pa sta nezahtevnim uporabnikom, ki jih tehnične podrobnosti ne zanimajo.
