Sony poskuša, podobno kot drugi veliki izdelovalci, svoje kompaktne digitalne fotoaparate običajnim kupcem približati tako, da jih razvršča v skupine, ki jih opredeljuje neka bistvena značilnost. V razredu H so tako zbrane naprave z velikimi optičnimi povečavami.
Sonyjev najnovejši digitalni SLR je bil eden najteže pričakovanih fotoaparatov v zadnjem letu in pol. Prvi prototip so predstavili že marca na lanskoletnem ameriškem sejmu PMA, marsikdo pa je mislil, da se bo pri prototipu zgodba tudi končala. In zakaj je bilo pravzaprav dvignjenega toliko prahu? Sony je bilo četrto podjetje, ki je predstavilo digitalni SLR s polnim (Leica) formatom 24 × 36 mm. Pred njim so tako tipalo imeli že Kodak, Contax in Canon. Prva dva sta neslavno končala, Canonu in Sonyju pa se je nazadnje pridružil še Nikon. Od vseh naštetih so morali ravno v Sonyju v razvoj vložiti največ. Pred časom so kupili podjetje Minolta, prevzeli njihove blagovne znamke in razvili popolnoma novo serijo digitalnih SLRjev, za nameček pa kot partnerja pridobili vrhunsko podjetje Carl Zeiss, ki jim izdeluje objektive za najzahtevnjše kupce. To linijo objektivov so s prihodom najzmogljivejšega člana družine še dodatno popestrili z zumoma 16-35 mm f/2,8 in 70-400 mm f/4-5,6. Na preizkusu smo uporabljali zum objektiv 24-70 mm f/2,8, ki se je odlično izkazal tudi pri f/2,8, kjer smo nekaj težav zaznali le v kotih (kromatska aberacija, popačenje).
Novi Optio, M50, ne prinaša občutnih sprememb pri obliki in tega izdelovalcu pravzaprav ne moremo zameriti, saj je ohišje zelo ergonomično in elegantno, vsi gumbi za upravljanje pa so na pravih mestih. Aparat je na voljo v šestih barvah, od nevpadljive črne do v zadnjem času priljubljene kričeče roza.
Res, podvodno fotografiranje je tisto "nekaj več", kar bo po mojem mnenju sčasoma ločilo odlične kompaktne fotoaparate od tistih, ki bodo samo dobri. Aha, prav ste prebrali, ne govorim o podvodnih ohišjih, ki podvodne operacije približajo vsakemu fotoaparatu (no, če je dovolj ugledne blagovne znamke seveda, da je zanj na voljo tudi ta dodatna oprema). Govorim o fotoaparatih, ki jih lahko vržemo tudi v morje, pa bodo preživeli. Še več, lahko bodo tudi kaj posneli. Saj veste, nad čem se bom navduševal, navsezadnje so o takih modelih pisali tudi na straneh te revije.
Danes je na voljo veliko število programov za obdelavo datotek RAW, vendar pa se te med seboj razlikujejo glede na model in znamko fotoaparata. Poleg takšnih programov, ki so namenjeni obdelavi vseh ali vsaj večine datotek RAW, ima vsak izdelovalec fotoaparatov na voljo tudi "hišni" program, ki pa razen svojih datotek RAW drugih ne prepozna. Prednost teh programov je seveda boljši nadzor nad vsemi parametri, ki jih fotoaparat ponuja, slaba plat pa je omejenost na določeno znamko fotoaparata in posledično kakovost programa. S slednjo pri Nikonu očitno niso varčevali.
Praktica je še iz analognih časov dobro poznano podjetje, ki se poskuša v digitalni dobi spet prebiti na trg. Praktica DCZ 8.1 je cenovno ugoden aparat, katerega ohišje je sestavljeno iz lakirane plastike, ki sicer na otip ne daje občutka dragocenosti, vendar je natančno in dovolj močno sestavljena v celoto.
Ohišje elegantnega izdelka tega nemškega izdelovalca se baha s kričeče oranžno barvo, pa tudi s tem, da je v celoti izdelano iz aluminija, zaradi česar je trdno in prijetno za otip. Oprijemljivost aparata je pri enoročnem fotografiranju sicer slaba, prostor, kjer naj bi takrat počival palec, pa je tudi glede na sprožilec pomaknjen preveč na rob ohišja.
H gneči v cenejšem razredu digitalnih zrcalnorefleksnih fotoaparatov so prispevali tudi v Olympusu, od koder smo dobili na preizkus model E-520, ki je naslednik lani predstavljenega modela E-510. Gre za cenovno ugoden aparat, ki predstavlja zlato sredino v Olympusovi ponudbi. Korak nad njim je profesionalni aparat E-3, pod njim pa model E-420, katerega bistvene prednosti sta nizka teža in ugodne mere, ima pa zato E-520 boljšo ergonomijo ter vgrajen sistem za stabilizacijo slike. Vsi aparati sodijo v Olympusov tako imenovani sistem štirih tretjin, ki ima malo manjše tipalo kot pri aparatih DSLR drugih izdelovalcev in zato višji faktor povečave goriščnice - te se pri Olympusu podvojijo.
Nikonov malček, ki vstopa v razred elegance, imenovane S, je majhnih mer in zaprt v prijetno aluminijasto ohišje, ki deluje dovolj trdno.
Kar dolgo smo čakali na prihod Nikonovega aparata z velikim razponom zum, ko je konkurenca v tem razredu že slavila številne prodajne uspehe. Ali je veljalo čakati ali ne, pa bomo zapisali v nadaljevanju.
