Na trgu najcenejših digitalnih fotoaparatov največkrat najdemo izdelke brezimnih izdelovalcev z Daljnega vzhoda. Taki aparati so zaradi slabe kakovosti sestavnih delov uporabni le za najmanj zahtevno fotografijo. Zato je Photosmart 435 podjetja HP, ki digitalne fotoaparate sicer izdeluje že vrsto let, manjše presenečenje.
Epson je pri povprečnem uporabniku računalniške opreme znan predvsem kot izdelovalec brizgalnih tiskalnikov, podjetje pa ima v repertoarju izdelkov tudi digitalne fotoaparate. Ti so navadno namenjeni manj zahtevnim kupcem. Najnovejša fotoaparata v Epsonovi prodajni paleti sta modela PhotoPC L-300 in PhotoPC L400. Med sabo se, razen po nekaterih lepotnih razlikah na ohišju, razlikujeta le po zmogljivosti tipala. To je pri modelu L-300 trimilijonsko, medtem ko L-400 zajema fotografije s tipalom s štirimi milijoni svetlobnih elementov. Fotografije shranjujeta na kartice SD ali MMC (priložena je kartica Secure Digital z zmogljivostjo 16 MB). Za napajanje poskrbijo štiri baterije ali akumulatorji velikosti AA.
Ixusi so precej priljubljeni in trdno izdelani žepni modeli, ki jih izdeluje Canon in so postali znani po svoji velikosti, ki približno ustreza velikosti škatlice cigaret, pa kljub temu ponujajo dokaj dobro zmogljivost in optične povečave. Svojo ponudbo je Canon pred kratkim dopolnil tudi z nekoliko manj zmogljivim Ixusom i. Za razliko od drugih modelov "i" namreč nima objektiva z optično povečavo, temveč je uporabljen objektiv s fiksno goriščno razdaljo, ki je nekoliko manj širokokotna, kot bi si morda želeli, saj ustreza goriščni razdalji 39 milimetrov v formatu leica. Kljub temu objektiv ob vklopu še vedno nekoliko izstopi iz ohišja (a zares hitro). Objektiv lahko ostri na razdalji od le 3 centimetre naprej, zato ne preseneča, da aparat niti nima posebnega makro načina. Zasnova seveda omogoča, da je Ixus i najmanjši med Ixusi, ni pa tudi najmanjši med žepnimi modeli, saj so recimo Pentaxi kljub optični povečavi manjši. Tipalo je enako kot pri modelu Ixus 400; gre za CCD z diagonalo 1/2,5 palca, ki izkorišča od 3,9 od 4,1 milijona svetlobnih elementov. To je dovolj za slike ločljivosti 2272 × 1704, kot alternativa pa so na voljo še ločljivosti 1600 × 1200, 1024 × 768 in 640 × 480 pik. Ročnih nastavitev je zelo malo, lahko določimo občutljivost delovanja tipala (ISO 50, 100, 200 ali 400), kompenziramo osvetlitev (-2EV do +2EV), določimo način merjenja osvetlitve (lahko "oceni" celotno sliko, upošteva le osrednje območje ali le središčno točko)) in izbiramo področje samodejnega ostrenja (tudi ta Canon lahko sam išče objekte v ospredju na petih področjih, lahko pa za ostrenje določimo tudi središčno področje). Z Ixusom i je mogoče tudi posneti do tri minute dolge filme v ločljivosti 320 × 240 pik.
Ricohov aparat Caplio R2 po tehničnih značilnostih nekako odstopa od povprečnih aparatov spodnjega cenovnega razreda. Poglavitna posebnost je objektiv, ki ponuja 4,8-kratno optično povečavo, njegova goriščna razdalja pa bi v svetu 35-milimetrskega filma ustrezala razponu od 28 do 135 mm. Aparat tako ponuja slikanje s precej širšim kotom kakor večina kompaktnih aparatov, katerih objektivi v skrajno širokem položaju navadno ponujajo goriščnico 35 mm.
Caplio GX8 je namenjen nekoliko zahtevnejšim kupcem, tako po tehničnih zmogljivostih kot po ceni. Ponuja veliko ločljivost posnetkov, saj ima tipalo kar osem milijonov pik. Objektiv ima samo trikratno optično povečavo. V dobro mu lahko štejemo, da je v skrajno širokokotnem položaju goriščna razdalja ekvivalentna 28 mm in ne običajnim 35 mm. Ricoh za doplačilo ponuja tudi širokokotno predlečo, ki kot slikanja še nekoliko razširi, na 22 mm.
Na lanskoletni Photokini smo bili priča predstavitvi Pentaxovega *istDs, ki nas je navdušil z majhno težo, dobrim posnetkom in ugodno ceno. Namenjen je predvsem manj zahtevnim fotografom, a to ne pomeni, da smo tudi pri zahtevnejšem fotografiranju za kaj prikrajšani. Slabo leto po tem pa so nas zopet presenetili in izdelali še cenejšo različico modela *istD z oznako L. Ta se od predhodnika po velikosti ne razlikuje in sledi že utečeni prepoznavi teh modelov. Še vedno velja za najmanjšega med digitalnimi SLRji in s še manjšo težo, okrog 590 gramov, za najlažjega. Težo so zmanjšali na rovaš prizme, namesto katere je v fotoaparat vgrajen lažji sistem ogledalc. Aparat kljub majhnosti dobro leži v roki, za kar ima največ zaslug dober gumijast oprijem, vendar pa lahko po daljšem držanju roko vseeno utrudi. Najopaznejša sprememba na ohišju je prav gotovo povečan LCD pregledovalnik, ki zdaj po diagonali meri slabih 13 milimetrov več kot tisti pri *istDs, a je ločljivost ostala enaka, 210.000 pik. Priloženi objektiv se je izkazal odlično, malce deformacije je bilo zaslediti pri širokem kotu, vendar pa je kotna ostrina pri vseh položajih zuma zelo dobra, svetlobna prepustnost s 3,5-5,6 pa je za ta razred povsem običajna. Tudi tokrat je fotoaparat združljiv s starejšimi Pentaxovimi objektivi, pa tudi z objektivi za srednjeformatne klasične modele 67 in 645 ter navojem 42 prek adapterja. Fotoaparat tudi tokrat poganjajo štiri baterije velikosti AA, ki omogočajo dolgotrajno fotografiranje.
C-7070WZ nadaljuje tradicijo Olympusovih modelov zmogljivega razreda kompaktnih digitalnih fotoaparatov. Tipalo sodi v razred 7 MP, tako da je največja ločljivost snemanja kar 3072 × 2304 pik, na voljo pa so praktično vse vmesne ločljivosti do velikosti VGA (640 × 480 pik). Slike zna zapisovati v zapisu JPEG, TIFF ali kot neobdelane "surove" (RAW) podatke. Kot pomnilniški nosilec uporablja kartice xD ali Compact Flash II, torej podpira tudi mikrodiske. Ohišje je že kar konkretno veliko, predvsem je zelo visoko, je črne barve in omogoča zelo dober prijem, saj ima precej odebeljen rob in ob strani nedrsečo prevleko.
C300 je namenjen manj zahtevnim fotografom, saj je zasnovan skrajno preprosto. V plastično ohišje, ki precej drsi in ne omogoča dobrega oprijema, je vgrajen objektiv s fiksno goriščno razdaljo, ki je enaka 37 mm v formatu leica. Svetlobna jakost je skromnih 4,5, ostri pa od 80 cm naprej. Makro načina ne pozna. Tipalo zajema slike s 3,2 milijona svetlobnih elementov, pozna pa le eno ločljivost, 2096 × 1560 pik. Slike se zapisujejo v 16 MB notranjega pomnilnika, uporabiti je mogoče tudi kartice SD/MMC. Ročnih nastavitev praktično ni, lahko le kompenziramo delovanje osvetlitvene avtomatike med -2EV in +2EV v korakih po 0,5EV. Ni niti ročnega določanja temperature bele niti česa drugega.
Eden zmogljivejših Kodakov je model Easyshare DX7630. Ohišje je izdelano iz kombinacije temno in svetlo sive umetne mase, ob strani pa ima odebeljen rob za boljši prijem. Blizu držala je postavljena bliskavica, tako da jo je mogoče ob neprevidni rabi hitro prekriti s kazalcem. Na vrhnjem delu je stikalo za zumiranje, ki ima na sredini tudi sprožilec, blizu pa so še tipke za vklop hitrega zaporednega slikanja, makra ali slikanje panoram ter način delovanja bliskavice. Zumiranje je zelo počasno in poteka v korakih.
Kodak EasyShare Z730 je po videzu in zmožnostih zelo podoben modelu DX7630. Prenesetljivo pa ima Z730 celo manj megapik kot starejši brat. Z730 je tako dokaz več, da ločljivost digitalnih aparatov še zdaleč ni najpomembnejši podatek.
