Še nedavno so žepni fotoaparati po tehnični plati le stežka dohitevali večje modele. Nova generacija žepnih aparatov se je očitno lotila tudi te ločnice in tako so veliki zasloni LCD ter tipala z veliko ločljivostjo zakorakali tudi v ta nadvse zanimiv razred digitalnih fotoaparatov.
Tako kakor Camedia C-100 (opisana je v januarskem Monitorju in je še vedno naprodaj) ima tudi naslednik tega modela zelo preprosto zasnovo in je namenjen manj zahtevnim uporabnikom, ki potrebujejo aparat za izdelovanje preprostih slik, brez dodatkov, kot so ročno nastavljanje ali optična povečava. Največja izboljšava je gotovo večja ločljivost tipala CCD, ki zdaj znaša efektivnih 1,92 milijona pik (prej 1,2), kar je že dovolj za razvijanje slik manjših velikosti (do 10 × 15 cm). Sicer sprememb skoraj ni, nekoliko je izboljšan najmanjši čas odprtja zaslonke (1/2000 s, prej 1/1000 s). Objektiv ima fiksno izostritev, enak pa je klasičnemu širokokotnemu objektivu z goriščno razdaljo 35 milimetrov in je precej počasen (svetlobna jakost 4). Uporabljamo ga lahko od razdalje 40 centimetrov naprej, oziroma 25 centimetrov v makro načinu. Sicer je delo z Oympusom na moč enostavno, le plastično ohišje deluje nekoliko krho, zato previdnost ne bo odveč (kakih hujših padcev verjetno ne bi prenesel). Kakovost slik je dobra (sicer ne odlična) in bo zadovoljila manj kritične uporabnike, le barve so precej netočne, a vseeno lepe. Kvečjemu moti manjša ostrina, a to je za take objektive brez spremenljive goriščne razdalje tudi značilno, na zahtevnejših vzorcih se naredi barvni šum. V vsakem primeru C-120 opravlja svojo nezahtevno nalogo dovolj dobro.
Nikonov Coolpix 5000 je zastavljen kot majhen digitalni fotoaparat, ki pa ponuja hiter in učinkovit dostop do lepega števila nastavitev, ki omogočajo dober ročni nadzor nad fotografijo, ob tem pa tudi visoko ločljivost slikanja (tipalo CCD izkorišča 5 milijonov svetlobnih elementov), zelo širok kot pri najmanjši goriščni razdalji objektiva (enaka 28 milimetrom v klasičnem formatu) ter nekoliko majhno povečavo (ustrezno klasičnemu 85-milimetrskemu objektivu), ki pa jo je mogoče povečati z dodatnimi nastavki. Skromnejša je hitrost objektiva, saj je svetlobna jakost med 2,8 in le 4,8, to pa je pri digitalnih fotoaparatih že kar malo.
Pentaxov malček Optio S5i, ki smo ga opisali letos marca, je sicer eden zmogljivejših žepnih digitalnih fotoaparatov, vendar pa ima nekaj pomanjkljivosti. Največja hiba aparata je ostrenje v slabših svetlobnih razmerah ter nizka ločljivost zajemanja videoposnetkov. Model S5n pa ponuja prav to, kar je manjkalo modelu i: izboljšano ostrenje (vgrajeno ima pomožno lučko) in večjo ločljivost zajemanja videa.
Panasonic je po modelu DMC-FZ20, ki je eden najzmogljivejših fotoaparatov z veliko optično povečavo in smo ga opisali letos februarja, predstavil tudi nekoliko okrnjen model DMC-FZ5, ki skupaj s štirimilijonskim DMC-FZ4 nadomešča že nekoliko ostareli aparat FZ3. FZ5 ima v primerjavi z dvajsetico nekoliko bolj plastično ohišje (pri FZ20 je to deloma kovinsko), objektiv ima nekoliko slabše optične lastnosti, a isto povečavo, nima tudi vmesnika za zunanjo bliskavico. Po drugih lastnostih pa sta si aparata podobna kot jajce jajcu, deloma pa na to kaže že oblika obeh Panasonicov, saj sta si tudi po zunanjosti zelo sorodna.
Olympusov novi aparat z nekoliko neobičajno oznako FE-5500 (kar ne gre zamešati s posebnežem iz Olympusove kolekcije Ferrari) je prvi zares žepni aparat tega izdelovalca. Kljub temu da ima v prodajnem programu tudi nekatere druge razmeroma majhne fotoaparate (npr. Mju in Mju mini), je za "žepnost" v veliki meri pomembna debelina oz. tankost aparata. FE-5500 meri slaba 2 cm in pol, kar pomeni, da se lahko skrije v praktično vsak žep.
Konica Minolta je bila z modelom Dimage Z1 eden prvih izdelovalcev, ki je po dokaj ugodni ceni ponudil digitalni fotoaparat z veliko optično ločljivostjo. Omenjeni aparat so vmes že večkrat nadgradili, zadnja različica, Dimage Z5, pa po lastnostih sodi med zmogljivejše aparate v razredu digitalcev z veliko optično povečavo. Gre za aparat s petmilijonskim tipalom, 12-kratno optično povečavo in optičnim stabilizatorjem slike. V primerjavi s predhodnikom, Dimage Z3, ponuja večjo ločljivost tipala in večji zaslon LCD (ta ima sedaj diagonalo dva palca), po preostalih lastnostih pa se od predhodnika ne razlikuje.
Canon je pred kratkim prenovil najšibkejša aparata iz družine Digital Ixus, sedaj pa je prišel na vrsto tudi najzmogljivejši, petmilijonski model Ixus 500, ki ga nadomešča Digital Ixus 50, prvič pa so pri Canonu predstavili tudi Ixusa s sedemmilijonskim tipalom - Digital Ixus 700.
Na lanskoletni Photokini je bil poleg drugih zanimivih izdelkov predstavljen zelo pomemben digitalni fotoaparat za podjetje Nikon. Dve kratki, a za digitalne fotoaparate zelo dolgi leti je podjetje le stežka tekmovalo s Canonom. Marsikateri profesionalni fotograf, zvest Nikonovi tehniki, je že razmišljal o zamenjavi celotne opreme, saj je močno pogrešal vrhunski model, ki bi zadovoljil njegove potrebe. Nikon je tako v zadnjem hipu izdelal dva odlična fotoaparata: D2H, ki pa ima, žal, prenizko ločljivost, in D2X, tako dolgo pričakovani vrhunski fotoaparat.
Med žepnimi modeli ponujajo pri Olympusu že kar nekaj časa vremensko odporne modele Mju digital. Model 500 ima tipalo CCD razreda 5 MP, nekoliko posodobljeno ohišje in predvsem očitno večji barvni zaslon LCD. S svojimi 63,5 milimetra diagonale, veliko ločljivostjo (215.000 pik) in zelo kakovostno sliko sodi med boljše zaslone LCD sploh, še posebej v tem razredu digitalnih fotoaparatov. Res je sicer, da velik zaslon precej zmanjša površino, ki ostane za upravljalni del, predvsem pa za to, da bi lahko aparat optimalno držali v roki. Palec desne roke zelo rad "zaide" na zaslon LCD. Čeprav Mju Digital 500 na prvi pogled deluje celo večji od svojih predhodnikov, pa je to le optična prevara, saj je po merah celo nekoliko manjši, res pa je nekoliko manj zavitih linij.
