C-170 je eden najmanj zmogljivih digitalnih fotoaparatov, ki jih izdelujejo pri podjetju Olympus. S svojo preprosto zasnovo je namenjen manj zahtevnim uporabnikom, ki ne potrebujejo večjih zmogljivosti in jim zadostuje že osnovna fotografija.
Kljub temu da je Ricoh bolj znan po pisarniških izdelkih, je že vrsto let navzoč tudi na trgu digitalnih fotoaparatov. Za razliko od nekaterih drugih modelov tega podjetja je Caplio RZ1 oblikovan kot "klasični" predstavnik nižjega cenovnega razreda kompaktnih digitalnih fotoaparatov. Ima trdno kovinsko ohišje, ki niti ni preveliko, moti le, da je prijem ohišja razmeroma slab. Upravni del je na hrbtni strani desno od barvnega zaslona LCD (diagonala 46 mm), zasnovan pa je dokaj pregledno. Moti le to, da je na zadnji strani ohišja le malo prostora za prste. Menuji so pregledno zasnovani, tako da je upravljanje nasploh enostavno. Goriščna razdalja objektiva je enaka od 35 do 105 mm v formatu leica, optična povečava je torej trikratna, svetlobna jakost pa je dobra le pri širokem kotu (2,8), slabša pa v tele položaju (5). Zato aparatu hitro poide sapa v slabših svetlobnih razmerah, če uporabljamo povečavo, vendar pa si je mogoče precej dobro pomagati s povečevanjem občutljivosti delovanja tipala, seveda na račun šuma. Na voljo je tudi vgrajena bliskavica, ki seže do največ 2,7 m, zunanje bliskavice niso podprte. Ostrenje (izvedeno je hibridno - s kombinacijo tipala in ocenjevanja kontrasta skozi objektiv) pri slabši svetlobi deluje manj natančno in tudi počasneje (medtem ko pri normalni svetlobi deluje zelo hitro).
Pentax je z aparatom Optio SV v primerjavi z drugimi modeli iz družine Optio S naredil velik korak naprej. V ohišje, ki je po velikosti primerljivo z modelom S50, mu je uspelo vgraditi za ta razred zelo zmogljiv objektiv, ki ponuja kar petkratno optično povečavo (pri 35-milimetrskih fotoaparatih razpon ustreza goriščni razdalji od 36 do 180 mm). Pri Pentaxu se radi pohvalijo tudi z novim procesorjem ASIC, ki naj bi poskrbel za dobro odzivnost aparata.
Olympusov C-470 Zoom je digitalni fotoaparat nižjega cenovnega in zmogljivostnega razreda, ki spada v razred 4 MP modelov. Tipalo CCD namreč zajema slike z največjo ločljivostjo 2272 × 1704 pik, kar pomeni izkoriščenost 3,87 milijona svetlobnih elementov tipala CCD, katerega diagonala je 1/2,5 palca. Poleg največje ponuja še praktično vse standardne "vmesne" ločljivosti, do ločljivosti VGA.
V spodnjem cenovnem in zmogljivostnem razredu Olympus danes ponuja kar precej širok izbor modelov in eden izmed teh je tudi model C-370 Zoom. Ponuja objektiv s trikratnim zumom, ki ima goriščno razdaljo enako med 38 in 114 milimetrov v formatu leica, s svetlobno jakostjo med 2,9 pri širokem kotu in slabših 5 v tele položaju (kar je verjetno tudi eden od razlogov, da ima kar nekaj težav z natančnim ostrenjem ob slabši svetlobi). Tega lahko uporabljamo od pol metra naprej, v makro načinu od 20 centimetrov naprej, v super makro načinu pa se lahko objektom približamo na vsega 2 centimetra. Tipalo ima diagonalo 1/2,7 palca in v slike JPEG zajame 3,14 milijonov pik, kar ustreza ločljivosti 2048 × 1536 (dodatni ločljivosti sta 1600 × 1200 in 640 × 480 pik). Tudi pri tem poceni Olympusu pa se je izdelovalec odpovedal serijski kartici xD. To je treba dokupiti posebej, v osnovi pa ima fotoaparat le 12 MB notranjega pomnilnika, kar zadostuje le za pet slik ob uporabi najboljše kakovosti.
Coolpix 8400 je posodobljena različica modela Nikon Coolpix 5400, ki tudi v razred zmogljivih kompaktnih digitalnih fotoaparatov prinaša tipalo razreda 8 MP. Uporabljeno tipalo je Sonyjevo, ki izkorišča 7,99 milijona svetlobnih elementov in diagonalo 11 milimetrov, največja ločljivost pa je 3264 × 2448 pik (doslej so ga uporabljali zgolj v razredu zelo zmogljivih kompaktnih modelov). Kot alternativa so na voljo tudi nižje ločljivosti, ki ustrezajo razredu tipal 5 MP, 3 MP in 2 MP, ki še vedno zadostujejo za razvijanje na papir, za popolnoma "računalniško" rabo (torej za splet, digitalne albume ipd.) pa so na voljo tudi ločljivosti 1280 × 1024, 1024 × 768 in 640 × 480 pik. Aparat podpira tudi manj stisnjene slike JPEG, na voljo pa sta tudi nestisnjena zapisa RAW ali TIFF. Fotografije se shranjujejo na kartice Compact Flash I ali II, žal pa k aparatu v osnovni izvedbi kartica sploh ni priložena.
Canonova aparata A75 in A85 sta uporabnikom v spodnjem cenovnem razredu ponudila kakovostne fotografije po ugodni ceni, aparata pa sta omogočala tudi dober ročni nadzor nad slikanjem in možnost dokupa raznih dodatkov (predleč, podvodnih ohišij ipd.). Sama zasnova obeh aparatov pa je bila podedovana že od modela A60 in je tako imela že kar dolgo brado, zato so se v Canonu odločili za vizualno in tehnično prenovo obeh digitalcev.
Nikon se med "resnejšimi" uporabniki digitalne fotografije že lep čas pojavlja tudi z zmogljivejšimi kompaktnimi modeli, ki so zanimivi tudi za tiste, ki zahtevajo nekoliko večjo kakovost in tehnično zmogljivost. Model Coolpix 8800 je naslednik modela Coolpix 8700 (predstavili smo ga maja 2004) in glede na predhodnika prinaša kar nekaj izboljšav, začenši s prenovljenim objektivom Nikkor ED VR, ki zdaj ponuja kar desetkratno optično povečavo. Velika povečava seveda zahteva zelo mirno roko, zato ne preseneča, da so objektiv opremili tudi z dodatnim stabilizatorjem, ki preprečuje, da bi ob daljših časih osvetljevanja morebitno tresenje preveč vplivalo na kakovost slike. Stabilizator slike sicer za kompenzacijo gibov uporablja tako imenovano enoto VR (vibration reduction), kar je v bistvu v poseben mehanizem vpeta leča v sredini objektiva, ki s pomočjo senzorjev prilagodi pot svetlobe na tipalo CCD.
Pentax je s svojimi aparati Optio S postavil nove meje pri miniaturizaciji ohišja, obenem pa aparati iz te družine po zmožnostih ne zaostajajo za večjimi konkurenti. Modela S4i in S40 sta dobila naslednika, ki se od njiju razlikujeta pravzaprav le po ločljivosti tipala: tako S5i kot S50 omogočata slikanje z ločljivostjo največ 2560 × 1920 pik, se pravi s petimi milijoni pikami.
Med žepnimi modeli najdemo rudi Ricohov model Caplio R1. Ta je zanimivi tudi zaradi dokaj dobre zmogljivosti, ki jo ponuja po razmeroma ugodni ceni. Ima namreč kar 4,8-kratno optično povečavo, kar je največ v tem razredu sploh, res pa je svetlobna jakost slabša in sega od 3,3 do 4,8. Zaradi tega tudi nekoliko slabše ostri v slabih svetlobnih razmerah. Ostrenje je zmerno hitro in dokaj natančno, deluje pa od 30 cm naprej, v makro načinu od vsega enega centimetra naprej. Ima pa zato dober, predvsem v tem razredu zelo redek široki kot, ki je ekvivalent 28 mm, tele položaj pa je v formatu leica enak 135 mm. Ohišje je oblikovano tako, da je prijem nekoliko slabši, saj je zelo gladko. Tudi tipke za upravljanje so nekoliko neodzivne in neprijetne za rabo. Zaslon ima veliko diagonalo 46 mm in ločljivost 110.000 pik, a je slika dokaj povprečna in se ne more primerjati z najboljšimi. Aparat deluje predvsem z avtomatiko, a je na voljo tudi nekaj ročnih nastavitev, kot so določanje temperature bele izmed petih prednastavitev (lahko pa jo tudi zajamemo s predloge). Med ISO 64 in 800 (kar je seveda zelo dober obseg) je mogoče izbrati občutljivost delovanja tipala, posnetke je mogoče delati tudi v intervalih in tako naprej. Menuji so pregledni, niso pa prosojni (tako da izreza med uporabo ne vidimo). Zaslonke sicer ni mogoče določiti, je pa mogoče ročno določiti daljše čase osvetljevanja (1, 2 in 4 sekunde). Tipalo ima efektivno ločljivost 3,98 milijona pik (diagonala je 1/1,8 palca), slike pa so lahko ločljivosti 2304 × 1728, 1600 × 1200, 1280 × 960 in 640 × 480 pik. Shranjujejo se v 12-megabajtni pomnilnik, kar je za seveda premalo, zato je potrebno dokupiti pomnilniško kartico vrste SD. Pri zajemanju fotografij se aparat obnese nekoliko bolj povprečno. Avtomatika je nagnjena k podosvetljevanju, zelo slabo je tudi samodejno prilagajanje bele, zato tudi barve niso najbolj pravilne. Lahko so celo videti nekoliko "sprano". Kljub temu za normalno rabo kakovost povsem zadostuje, še posebej pri tej zmogljivosti in ceni.
