Teme - foto

Ricoh Caplio R1

Med žepnimi modeli najdemo rudi Ricohov model Caplio R1. Ta je zanimivi tudi zaradi dokaj dobre zmogljivosti, ki jo ponuja po razmeroma ugodni ceni. Ima namreč kar 4,8-kratno optično povečavo, kar je največ v tem razredu sploh, res pa je svetlobna jakost slabša in sega od 3,3 do 4,8. Zaradi tega tudi nekoliko slabše ostri v slabih svetlobnih razmerah. Ostrenje je zmerno hitro in dokaj natančno, deluje pa od 30 cm naprej, v makro načinu od vsega enega centimetra naprej. Ima pa zato dober, predvsem v tem razredu zelo redek široki kot, ki je ekvivalent 28 mm, tele položaj pa je v formatu leica enak 135 mm. Ohišje je oblikovano tako, da je prijem nekoliko slabši, saj je zelo gladko. Tudi tipke za upravljanje so nekoliko neodzivne in neprijetne za rabo. Zaslon ima veliko diagonalo 46 mm in ločljivost 110.000 pik, a je slika dokaj povprečna in se ne more primerjati z najboljšimi. Aparat deluje predvsem z avtomatiko, a je na voljo tudi nekaj ročnih nastavitev, kot so določanje temperature bele izmed petih prednastavitev (lahko pa jo tudi zajamemo s predloge). Med ISO 64 in 800 (kar je seveda zelo dober obseg) je mogoče izbrati občutljivost delovanja tipala, posnetke je mogoče delati tudi v intervalih in tako naprej. Menuji so pregledni, niso pa prosojni (tako da izreza med uporabo ne vidimo). Zaslonke sicer ni mogoče določiti, je pa mogoče ročno določiti daljše čase osvetljevanja (1, 2 in 4 sekunde). Tipalo ima efektivno ločljivost 3,98 milijona pik (diagonala je 1/1,8 palca), slike pa so lahko ločljivosti 2304 × 1728, 1600 × 1200, 1280 × 960 in 640 × 480 pik. Shranjujejo se v 12-megabajtni pomnilnik, kar je za seveda premalo, zato je potrebno dokupiti pomnilniško kartico vrste SD. Pri zajemanju fotografij se aparat obnese nekoliko bolj povprečno. Avtomatika je nagnjena k podosvetljevanju, zelo slabo je tudi samodejno prilagajanje bele, zato tudi barve niso najbolj pravilne. Lahko so celo videti nekoliko "sprano". Kljub temu za normalno rabo kakovost povsem zadostuje, še posebej pri tej zmogljivosti in ceni.

Digitalni fotoaparati

Objavljeno: 10.3.2005 18:15 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Januar 2005 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
Pentax Optio X

Tudi Optio X sodi med manjše žepne modele, po katerih se je Pentax proslavil že v preteklosti. Vendar je zasnovan malo drugače, saj je tanko kovinsko ohišje vrtljivo na sredini. Kljub temu objektiv ni v celoti vgrajen v ohišje kot pri podobnih modelih, temveč še vedno "pokuka" iz ohišja kot pri klasični zasnovi. Vrtljivost je tako namenjena izključno vrtenju objektiva navzgor in navzdol (oziroma okoli celotne osi). Goriščna razdalja sicer sega od 35,6 do 107 mm v formatu leica, svetlobna jakost pa je med 2,6 in 4,8. Ostriti zmore od 40 cm naprej v makro načinu od dokaj skromnih 18 cm. Ima pa aparat kar precejšnje težave pri pravilnem ostrenju, še posebej v makro načinu. Kadar ostrine ne zna "zakleniti", niti ni mogoče fotografirati. Povejmo tudi, da je ohišje oblikovano tako, da ga je precej težko dobro prijeti, saj lahko aparat ponavadi držimo le z dvema prstoma, to pa seveda zmanjša stabilnost roke.

Digitalni fotoaparati

Objavljeno: 10.3.2005 18:14 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Januar 2005 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
Pentax Optio 750Z

Med majhnimi in trdnimi zmogljivimi fotoaparati najdemo tudi Pentaxov Optio 750Z. Obliko kovinskega ohišja poudarja črna nedrseča prevleka na prednji strani ohišja, ki rabi tudi za boljši oprijem sicer kar precej drsečega ohišja. Na hrbtni strani je nameščen po obeh oseh vrtljiv barvni zaslon LCD z diagonalo 46 mm. Alternativa mu je majhno optično kukalo ob strani ohišja. Prek upravljalnega dela lahko upravljamo menuje, zumiramo (pri čemer aparatu zamerimo precejšnjo sunkovitost in majhno število vmesnih položajev), določamo način delovanja bliskavice, izberemo zakasnitev proženja ali hitre zaporedne posnetke ter določimo način ostrenja (makro, panorama, ročno). Zgoraj je okoli sprožilca nameščeno tudi krožno stikalo za izbiranje načina delovanja. Med temi je na voljo tako samodejni, polsamodejni in tudi ročni način določanja časa osvetljevanja in velikosti zaslonke. Na voljo je tudi 12 scenskih nastavitev, ki prilagodijo delovanje avtomatike (najdemo celo take programe, kot so "jesenske barve", "ognjemet" ali "hrana"), poleg tega pa lahko posnamemo panoramske posnetke z več slikami v vodoravni ali navpični vrsti ter celo "stereo slike" (iz dveh malo zamaknjenih slik), snemamo dokaj kakovosten video (640 × 480 pik, 30 slik na sekundo), eden bolj nenavadnih programov pa je zagotovo možnost, da napravo uporabljamo kot digitalni merilec za merjenje osvetlitve. V tem načinu lahko izmerimo čas in zaslonko, ki jo potrebujemo za določeno občutljivost filma glede na neko sceno. Druge nastavitve, kot so določanje občutljivosti zajemanja, izbor temperature bele itd., so na menujih, ki so pregledni, a žal niso prosojni (če torej kaj spreminjamo, izreza ne vidimo več).

Digitalni fotoaparati

Objavljeno: 10.3.2005 18:14 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Januar 2005 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
Olmypus C-70 Zoom

Olympus že dolgo ponuja med zmogljivimi modeli tudi ugodno majhne in trdne modele. Tak je tudi digitalni fotoaparat s 7 MP tipalom C-70 Zoom. Kljub majhnim meram magnezijevega ohišja omogoča dober prijem, k čemur pripomore tudi nedrseča prevleka na prednji strani ohišja. Na hrbtni strani je sicer bolj nagneteno, saj je tam velik barvni zaslon, ki ima diagonalo 51 mm in ločljivost kar 206.000 pik. Kakovost zaslona je zelo dobra, slika je svetla in kontrastna, tudi odzivnost je med boljšimi. Pri gledanju prizorov imamo na voljo tudi hologram, ob prikazovanju katerega na sliki kot črne utripajoče površine vidimo podosvetljene dele, kot rdeče pa nadosvetljene. To zna biti zelo uporabno, če nismo prepričani o tem, na katerem delu meriti osvetlitev. Način merjenja osvetlitve in področje ostrenja sicer določamo prek tipk na hrbtni strani ohišja, tu vklopimo tudi zakasnitev proženja ali vklopimo daljinski upravljalnik ter določimo način delovanja bliskavice (to moramo sicer ob uporabi ročno odpreti). Tipke desno od zaslona so namenjene upravljanju menujev, razen tipke AEL, ki je namenjena "zaklenitvi" osvetlitve. Z vrtljivim kolesom za način delovanja, ki je prav tako na hrbtni strani ohišja, lahko izberemo avtomatiko, polavtomatiko (z ročno določitvijo časa ali zaslonke), ročni način delovanja, eno izmed petih scenskih prednastavitev, ki prilagodijo način delovanja avtomatike določenim situacijam, ali izberemo snemanje dokaj kakovostnega videa ločljivosti 640 × 480 s hitrostjo 30 slik na sekundo. Večina nastavitev tako poteka po menujih. Ti so oblikovani po vzoru drugih Olympusov in so pregledni in uporabni. Med različnimi možnostmi so tudi možnost določanja zasičenosti in ostrine, med pregledovanjem pa lahko tudi uporabimo algoritem za samodejno odpravljanje rdečih oči, ki deluje solidno. Samodejno določanje temperature bele je med boljšimi, na voljo pa je tudi pet prednastavitev, zajem bele s predloge in tudi ročno popravljanje bele. Na vrhu ohišja je tipka za vklop, sprožilec, okoli tega pa pomikač za zumiranje.

Digitalni fotoaparati

Objavljeno: 10.3.2005 18:12 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Januar 2005 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
Konica Minolta Dimage Z10

V poplavi fotoaparatov z veliko optično povečavo redko najdemo izdelek, ki stane občutno manj kot 100.000 tolarjev, tako da se tisti, ki za fotoaparat niso pripravljeni odšteti nekoliko več denarja, večinoma odločajo za nakup fotoaparata s trikratno optično povečavo. Konica Minolta pa je hkrati z modelom Dimage Z3 predstavila tudi njegovo okleščeno različico, Z10, s katero naj bi pritegnili prav te. Fotoaparat, ki je po zunanjosti skoraj enak zmogljivejšemu modelu, je namreč na voljo že za dobrih 70 tisočakov, za to pa ponuja tipalo s tremi milijoni pik in objektiv z malo več kot osemkratno optično povečavo. Prva razlika v primerjavi z zmogljivejšimi modeli je pri vgrajeni bliskavici. Ta je pri Z10 nameščena precej niže kot pri Z3, fotoaparat pa tudi nima priključka za zunanjo bliskavico, ki je bila sestavni del vseh Dimageov družine Z.

Digitalni fotoaparati

Objavljeno: 10.3.2005 18:12 | Avtor: Peter Šepetavc | Monitor December 2004 | Teme: preizkus, foto, laser, tiskalnik, nenehni testi
HP Photosmart R507

Med 4 MP digitalnimi fotoaparati je tudi HPjev žepni model Photosmart R507. Gre za ugodno majhen fotoaparat, katerega ohišje je narejeno iz kombinacije kovine in plastike, zato ne sodi med najtrdneje zasnovane modele. Ima objektiv s trikratno optično povečavo, goriščna razdalja pa sega v formatu leica od 35 do 105 milimetrov. Svetlobna jakost meri od dokaj dobrih 2,6 do nekoliko slabših 4,8. Izostriti zmore objekte na razdalji od 50 cm naprej, v makro načinu pa od 14 cm naprej. Tipalo izkorišča 4,05 milijona svetlobnih elementov, žal pa ima le eno ločljivost, ki je ustrezna za razvijanje na papir - to je največja ločljivost 2320 × 1744 pik. Poleg te ima namreč le še ločljivosti 1280 × 960 in 640 × 480. Slike se sicer shranjujejo na kartice SD, priložena je taka zmogljivosti 32 MB.

Digitalni fotoaparati

Objavljeno: 10.3.2005 18:12 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Januar 2005 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
HP Photosmart M307 in M407

Photosmart M307 in M407 sta manj zmogljiva digitalna fotoaparata, ki si ta naziv zaslužita v dobesednem pomenu besede. Že zasnova ohišja obeh modelov je precej preprosta. Ohišje je namreč plastično in dokaj veliko, predvsem in nekoliko neprijetno za držanje. Tudi kakovost tipk je precej slaba, zaslon LCD pa je povprečne kakovosti, pa čeprav ima zelo spodobno diagonalo 46 milimetrov in tudi dobro ločljivost 130.000 pik. Kljub preprosti zasnovi pa aparat ponuja spodoben trikratni optični zum, prek objektiva z majhnim širokim kotom, ki je enak goriščni razdalji 40 mm v formatu leica, v tele položaju pa ja ta enaka 111 milimetrom. Ostriti zna od 80 centimetrov naprej, v makro načinu od 10 cm. Tipalo modela M307 slike zajema z ločljivostjo 3,21 milijona ali 2080 × 1544 pik, tipalo modela M407 pa zajema slike s 4,05 milijona svetlobnih elementov, kar ustreza ločljivosti 2080 × 1544. Poleg najvišje ločljivosti imata oba še dve nižji ločljivosti, 1280 × 960 in 640 × 480, ki pa ne zadostujeta za razvijanje na papir (vsaj pri modelu M407 pogrešamo še eno vmesno ločljivosti). Drugih razlik med fotoaparatoma ni.

Digitalni fotoaparati

Objavljeno: 10.3.2005 18:11 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Januar 2005 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
Fujifilm Finepix S5500

Med cenejšimi modeli z velikimi optičnimi povečavami je že dolgo navzoč tudi Fujifilm - pravzaprav bi lahko rekli, da je skorajda izumil ta razred digitalne fotografije. Tradicijo predhodnikov nadaljuje tudi model Finepix S5500. Temelji na objektivu, katerega goriščna razdalja bi bila v formatu leica med 37 in 370 milimetri in ima dobro svetlobno jakost. Ta namreč sega od 2,8 pri širokem kotu do 3,2 pri največji povečavi. Ostrenje je brez makra precej skromno, saj deluje šele od 90 centimetrov naprej, v makro načinu pa zapolni "vrzel" od 10 do 90 centimetrov. Objektiv je sicer v plastičnem ohišju, tako da velja biti pri delu z aparatom pazljiv, ker objektiv verjetno ne bi najbolje prenesel večjih obremenitev (beri: udarcev).

Digitalni fotoaparati

Objavljeno: 10.3.2005 18:11 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Januar 2005 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
Fujifilm FinePix S3500

Novi Fujijev aparat Finepix S3500 na trgu igra vlogo naslednika prodajno uspešnega (po navedbah izdelovalca) modela Finepix S3000. Novinec prinaša predvsem večjo ločljivost tipala (namesto 3,2 v S3000 je v novincu štiri milijone svetlobnih elementov), druge lastnosti pa so ostale praktično nespremenjene.

Digitalni fotoaparati

Objavljeno: 10.3.2005 18:11 | Avtor: Grega Šimenc | Monitor December 2004 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
Casio Exilim EX-Z55

Po površini je model Casio Exilim EX-Z55 podobno velik kakor model EX-S100, le da je ohišje nekoliko debelejše. Kljub temu gre za zelo majhen žepni model, ki ga odlikuje tudi izredna trdnost izdelave. Vsaj, kar zadeva kovinsko ohišje, veliko bolj "na udaru" je prav gotovo zelo velik zaslon LCD z diagonalo kar 64 mm in odlično kotno vidljivostjo. Ločljivost je s 115.000 pikami sicer povprečna, a na splošno daje zelo dober občutek. Seveda pa velik zaslon prinaša tudi kakšno slabo lastnost - tudi pri tem modelu je to predvsem velika površina, ki jo zaslon zasede na hrbtni strani ohišja, tako da je upravljalni del zelo stisnjen, za palec pa praktično ne ostane nič prostora (in ponavadi "počiva" nekje na robu zaslona). Vseeno je prijem aparata glede na nekatere (celo večje) konkurente še kar dober. Upravljalni del ima dokaj majhne tipke in je postavljen desno od zaslona LCD. Je precej lepo urejen, tako da je pregleden. Menuji so veliki in dobro oblikovani. Ker so prosojni, lahko ves čas vidimo tudi izrez. Med ročnimi nastavitvami najdemo občutljivost ISO (50, 100, 200, 400), kompenzacijo osvetlitve (med -2EV in +2EV v korakih po 1/3EV), določitev temperature bele izmed šestih prednastavitev ali zajem z bele predloge (samodejno določanje temperature sicer deluje dokaj solidno), lahko pa določamo tudi zasičenost, kontrast in svetlobo, pa še kaj (manj pomembnega).

Digitalni fotoaparati

Objavljeno: 10.3.2005 18:11 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Januar 2005 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi