V tokratnem Monitorju si lahko preberete dva članka, ki se v osnovi vrtita predvsem okrog cenovno racionalnega računalništva. Prvi je obširnejši preizkus cenejših prenosnikov, v drugem pa smo obdelali majhne in lahke mini prenosnike, imenovane tudi netbooki. Pri prvem smo bili sami presenečeni, kako solidne računalnike dobimo že za razmeroma malo denarja.
Ali je vredno uporabljati Twitter, je podobno vprašanje, kot ali se splača biti čim bolj na tekočem z informacijami.
Za boljšo kakovost izdelkov programske industrije se že dolgo iščejo ustrezna orodja. Java je prinesla mnoge izboljšave in številnim razvijalcem ponudila lažji in hitrejši razvoj. S časom so se izkazale tudi njene številne slabosti, a to njene priljubljenosti ni zmanjšalo.
Računalniški oblaki, spletne storitve, outsourcing, hosting in še kaj bi našli. Zahvaljujoč internetu in hitrim povezavam se računalništvo vse bolj seli iz krajevnih omrežij nekam, kjer storitve ponujajo več, hitreje, za manj denarja. Toda v praksi ni tako. Upam si trditi, da večina podjetij pravzaprav ostaja pri starem, preizkušenem modelu, kjer se vse dogaja za (ali pred, odvisno od perspektive) požarnim zidom. Toda kje je razlog? Tehnološka nezrelost? Pomanjkanje standardov? Skrb za varnost? Vse to, a tu je še nekaj drugega. Strah.
Kolega, urednik neke druge revije, je zadnjič zapisal, da so velika podjetja v stalni nemilosti javnosti; globalno gledano Microsoft, pri nas Telekom. Res je, "krivdo" za to pa nosimo vsi oziroma človeška narava, pa tudi prizadeta podjetja.
Sodobna tehnologija ni vselej to, kar bi pričakovali. V Južni Afriki so nezadovoljni uporabniki naredili preprost test, kako čim hitreje spraviti 4 GB podatkov na približno 100 km oddaljeno lokacijo. Tekmeca sta bila precej nenavadna: povezava ADSL in golob pismonoša. Slednjemu so kot "pošto" pritrdili 4 GB velik ključ USB, za dostavo pa je rabil približno dve uri. V tem času se je prek (pre)počasne povezave ADSL pretočilo komaj 4 % podatkov. Komentarjev telekomunikacijskega operaterja seveda ni bilo.
Ko sem tistega lepega dne bolščal v vladni dokument, ki govori o nakupih s področja informacijskih tehnologij v prihodnjem letu, sem si nenadoma vroče zaželel, da bi delal v državni upravi. Saj veste, tam so v povprečju delavci bolje plačani, praktično 100 % varni pred izgubo službe, v petek gredo prej domov in poleti lahko celo napol zastonj letujejo naokoli. Med branjem mi je postalo jasno, da se lahko na državni račun tudi fino tehnološko opremiš.
V tokratnem Monitorju si lahko preberete preizkus Olympusove novega digitalnega fotoaparata, modela E-P1. Gre za fotoaparat, ki ni pravzaprav nič posebnega. Še več, manjka mu nekaj osnovnih delov, denimo bliskavica in optično kukalo. A aparat predstavlja tisto inovativnost, ki jo v svetu globalizacije vse teže najdemo. Pri gromozanskih podjetjih gredo odločitve čez toliko posameznih pisarn in pisalnih miz, da je vse manj prostora za tovrstne posebnosti. Žal.
Priznajmo si, gonilo kapitalizma je potrošništvo, gonilo potrošništva pa smo mi vsi. Še posebej to velja na mladih in še nerazvitih področjih, h katerim vsekakor sodi tudi računalništvo, ali kar ves IT, če sem malo širši.
Brez panike! Brez panike! ... Zdaj pa panika! Microsoft je, kot kaže, prvič uradno navedel, da vidi Linux kot resno konkurenco za svoje namizne operacijske sisteme. V preteklosti so to vselej zanikali ali kvečjemu dopuščali konkurenčnost na področju strežniških sistemov, zdaj pa so v letnem poročilu za ameriško agencijo za vrednostne papirje brez zadržkov navedli družbe Canonical (Ubuntu) in Red Hat kot največjo grožnjo za okolje Windows, zlasti na področju lahkih netbookov. Doslej so kot konkurenta označevali predvsem Apple in njihov Mac OS X. Na seznamu se je znašel tudi Google s svojo platformo Android.
