Omrežje po električnih kablih
Že kar nekaj časa so naprodaj vmesniki, ki kot medij za prenos podatkov uporabljajo kar električno omrežje. Kljub temu je ponudba vse prej kot bogata.
Že kar nekaj časa so naprodaj vmesniki, ki kot medij za prenos podatkov uporabljajo kar električno omrežje. Kljub temu je ponudba vse prej kot bogata.
Canon s svojimi optičnimi bralniki v spodnjem in srednjem cenovnem razredu zelo uspešno tekmuje s konkurenti. Na zgornjem delu trga pa je z modelom CanoScan 9900F nekoliko zaostal za konkurenti, zdaj pa je ta svoj najzmogljivejši bralnik nadgradil in predstavil CanoScan 9950F.
Nastajajoči standard za brezžično omrežno povezovanje IEEE 802.11n, ki obljublja občutno izboljšan domet ter hitrost prenosa podatkov, dokončne ratifikacije najbrž letos še ne bo doživel. Vseeno so se nekateri izdelovalci odločili pohiteti in so predstavili rešitve, ki temeljijo na delovnih osnutkih novega standarda.
Na računalnik v vlogi televizorja najpogosteje pomislimo takrat, ko računalnik moramo imeti, za televizor pa zmanjka prostora. To se lahko zgodi v delovni ali otroški sobi, v pisarni, pa tudi v garsonjeri ali manjšem stanovanju, kjer je le v dnevni sobi dovolj prostora za delovni kotiček. Ker televizor ne more sprejeti na svoja pleča računalniških opravil, računalniški monitor pa se brez večjih težav prelevi v televizor, se rešitev ponuja kar sama od sebe.
Dočakali smo dolgo pričakovano novo različico Microsoftovega strežnika SQL Server 2005, trenutno še v razvojni izvedbi, vendar v dovolj delujočem stanju, da si je mogoče ogledati novosti.
ISL Light je enostaven programski paket za krmiljenje računalnikov na daljavo. Prek interneta omogoča dostop do računalniškega namizja uporabnika, kadar le-ta potrebuje pomoč svetovalca.
Digitalna fotografija vedno hitreje izpodriva analogno. Sprejeli so jo tehnični navdušenci, posvojili so jo profesionalci in zajela je amaterje. Fotoaparati so opremljeni s številnimi funkcijami in obljubljajo pravo čudo. Njihovi izdelovalci ne pozabljajo na neslutene možnostih urejanja fotografij z računalnikom, žal pa večina digitalno temnico povsem zanemarja.
Pred dvema letoma smo temeljito preizkusili večino takrat priljubljenih programov za obrambo pred nezaželeno pošto in ugotovili, da je za obrambo posameznih računalnikov (oz. poštnih programov Outlook ali Outlook Express) daleč najboljši program Spamnet podjetja Cloudmark (eden od ustanoviteljev Cloudmarka je tudi soustanovitelj pokojnega Napsterja). Ta (zdaj na voljo pod imenom Safetybar) deluje na podlagi sodelovanja vseh uporabnikov programa in skupnega odkrivanja in diagnosticiranja nezaželenih sporočil. Ko uporabnik v svoj poštni predal dobi nezaželeno sporočilo, ga kot takega tudi "prijavi" Cloudmarku (s klikom na gumb) in če je enako sporočilo "odkljukalo" dovolj uporabnikov, bo naslednjič avtomatsko romalo v poštno mapo "Spam". Program namreč ob vsakem prejetem sporočilu izračuna njegov "podpis" in ga prek interneta primerja z zbirko podpisov nezaželenih sporočil, ki jih hrani Cloudmark. Ker je uporabnikov že več kot milijon, se izkaže, da je tako "statistično" iskanje nezaželenih sporočil daleč najbolj učinkovito in da razne ročno izdelovane sezname "dobrih" in "slabih" sporočil (na katerih še vedno temelji večina protismetnih rešitev, tudi iz uglednih programerskih hiš!) pusti daleč za seboj. V praksi lahko potrdimo, da Safetybar zelo redko "izpusti" kakšno nezaželeno sporočilo, predvsem pa v mapo Spam skoraj nikoli ne zabriše sporočila, ki v resnici ni nezaželeno. In prav slednje je pri teh programih ključno - če moramo redno pregledovati tudi mapo Spam, si s programom nismo prav nič pomagali; nasprotno.
Nikon se med "resnejšimi" uporabniki digitalne fotografije že lep čas pojavlja tudi z zmogljivejšimi kompaktnimi modeli, ki so zanimivi tudi za tiste, ki zahtevajo nekoliko večjo kakovost in tehnično zmogljivost. Model Coolpix 8800 je naslednik modela Coolpix 8700 (predstavili smo ga maja 2004) in glede na predhodnika prinaša kar nekaj izboljšav, začenši s prenovljenim objektivom Nikkor ED VR, ki zdaj ponuja kar desetkratno optično povečavo. Velika povečava seveda zahteva zelo mirno roko, zato ne preseneča, da so objektiv opremili tudi z dodatnim stabilizatorjem, ki preprečuje, da bi ob daljših časih osvetljevanja morebitno tresenje preveč vplivalo na kakovost slike. Stabilizator slike sicer za kompenzacijo gibov uporablja tako imenovano enoto VR (vibration reduction), kar je v bistvu v poseben mehanizem vpeta leča v sredini objektiva, ki s pomočjo senzorjev prilagodi pot svetlobe na tipalo CCD.
Pentax je s svojimi aparati Optio S postavil nove meje pri miniaturizaciji ohišja, obenem pa aparati iz te družine po zmožnostih ne zaostajajo za večjimi konkurenti. Modela S4i in S40 sta dobila naslednika, ki se od njiju razlikujeta pravzaprav le po ločljivosti tipala: tako S5i kot S50 omogočata slikanje z ločljivostjo največ 2560 × 1920 pik, se pravi s petimi milijoni pikami.
Najmočnejši Hewlett-Packardov brizgalnik, Deskjet 6540, je dobil še nekoliko nadgrajeno različico, namenjeno nekoliko zahtevnejšim poslovnim okoljem. Deskjet 6840 premore tudi omrežni in brezžični vmesnik, poleg tega je priložen tudi obračalnik za tiskanje na obe strani, ki ga je bilo treba pri modelu 6540 dokupiti.
Med žepnimi modeli najdemo rudi Ricohov model Caplio R1. Ta je zanimivi tudi zaradi dokaj dobre zmogljivosti, ki jo ponuja po razmeroma ugodni ceni. Ima namreč kar 4,8-kratno optično povečavo, kar je največ v tem razredu sploh, res pa je svetlobna jakost slabša in sega od 3,3 do 4,8. Zaradi tega tudi nekoliko slabše ostri v slabih svetlobnih razmerah. Ostrenje je zmerno hitro in dokaj natančno, deluje pa od 30 cm naprej, v makro načinu od vsega enega centimetra naprej. Ima pa zato dober, predvsem v tem razredu zelo redek široki kot, ki je ekvivalent 28 mm, tele položaj pa je v formatu leica enak 135 mm. Ohišje je oblikovano tako, da je prijem nekoliko slabši, saj je zelo gladko. Tudi tipke za upravljanje so nekoliko neodzivne in neprijetne za rabo. Zaslon ima veliko diagonalo 46 mm in ločljivost 110.000 pik, a je slika dokaj povprečna in se ne more primerjati z najboljšimi. Aparat deluje predvsem z avtomatiko, a je na voljo tudi nekaj ročnih nastavitev, kot so določanje temperature bele izmed petih prednastavitev (lahko pa jo tudi zajamemo s predloge). Med ISO 64 in 800 (kar je seveda zelo dober obseg) je mogoče izbrati občutljivost delovanja tipala, posnetke je mogoče delati tudi v intervalih in tako naprej. Menuji so pregledni, niso pa prosojni (tako da izreza med uporabo ne vidimo). Zaslonke sicer ni mogoče določiti, je pa mogoče ročno določiti daljše čase osvetljevanja (1, 2 in 4 sekunde). Tipalo ima efektivno ločljivost 3,98 milijona pik (diagonala je 1/1,8 palca), slike pa so lahko ločljivosti 2304 × 1728, 1600 × 1200, 1280 × 960 in 640 × 480 pik. Shranjujejo se v 12-megabajtni pomnilnik, kar je za seveda premalo, zato je potrebno dokupiti pomnilniško kartico vrste SD. Pri zajemanju fotografij se aparat obnese nekoliko bolj povprečno. Avtomatika je nagnjena k podosvetljevanju, zelo slabo je tudi samodejno prilagajanje bele, zato tudi barve niso najbolj pravilne. Lahko so celo videti nekoliko "sprano". Kljub temu za normalno rabo kakovost povsem zadostuje, še posebej pri tej zmogljivosti in ceni.
Tudi Optio X sodi med manjše žepne modele, po katerih se je Pentax proslavil že v preteklosti. Vendar je zasnovan malo drugače, saj je tanko kovinsko ohišje vrtljivo na sredini. Kljub temu objektiv ni v celoti vgrajen v ohišje kot pri podobnih modelih, temveč še vedno "pokuka" iz ohišja kot pri klasični zasnovi. Vrtljivost je tako namenjena izključno vrtenju objektiva navzgor in navzdol (oziroma okoli celotne osi). Goriščna razdalja sicer sega od 35,6 do 107 mm v formatu leica, svetlobna jakost pa je med 2,6 in 4,8. Ostriti zmore od 40 cm naprej v makro načinu od dokaj skromnih 18 cm. Ima pa aparat kar precejšnje težave pri pravilnem ostrenju, še posebej v makro načinu. Kadar ostrine ne zna "zakleniti", niti ni mogoče fotografirati. Povejmo tudi, da je ohišje oblikovano tako, da ga je precej težko dobro prijeti, saj lahko aparat ponavadi držimo le z dvema prstoma, to pa seveda zmanjša stabilnost roke.
Med majhnimi in trdnimi zmogljivimi fotoaparati najdemo tudi Pentaxov Optio 750Z. Obliko kovinskega ohišja poudarja črna nedrseča prevleka na prednji strani ohišja, ki rabi tudi za boljši oprijem sicer kar precej drsečega ohišja. Na hrbtni strani je nameščen po obeh oseh vrtljiv barvni zaslon LCD z diagonalo 46 mm. Alternativa mu je majhno optično kukalo ob strani ohišja. Prek upravljalnega dela lahko upravljamo menuje, zumiramo (pri čemer aparatu zamerimo precejšnjo sunkovitost in majhno število vmesnih položajev), določamo način delovanja bliskavice, izberemo zakasnitev proženja ali hitre zaporedne posnetke ter določimo način ostrenja (makro, panorama, ročno). Zgoraj je okoli sprožilca nameščeno tudi krožno stikalo za izbiranje načina delovanja. Med temi je na voljo tako samodejni, polsamodejni in tudi ročni način določanja časa osvetljevanja in velikosti zaslonke. Na voljo je tudi 12 scenskih nastavitev, ki prilagodijo delovanje avtomatike (najdemo celo take programe, kot so "jesenske barve", "ognjemet" ali "hrana"), poleg tega pa lahko posnamemo panoramske posnetke z več slikami v vodoravni ali navpični vrsti ter celo "stereo slike" (iz dveh malo zamaknjenih slik), snemamo dokaj kakovosten video (640 × 480 pik, 30 slik na sekundo), eden bolj nenavadnih programov pa je zagotovo možnost, da napravo uporabljamo kot digitalni merilec za merjenje osvetlitve. V tem načinu lahko izmerimo čas in zaslonko, ki jo potrebujemo za določeno občutljivost filma glede na neko sceno. Druge nastavitve, kot so določanje občutljivosti zajemanja, izbor temperature bele itd., so na menujih, ki so pregledni, a žal niso prosojni (če torej kaj spreminjamo, izreza ne vidimo več).
Olympus že dolgo ponuja med zmogljivimi modeli tudi ugodno majhne in trdne modele. Tak je tudi digitalni fotoaparat s 7 MP tipalom C-70 Zoom. Kljub majhnim meram magnezijevega ohišja omogoča dober prijem, k čemur pripomore tudi nedrseča prevleka na prednji strani ohišja. Na hrbtni strani je sicer bolj nagneteno, saj je tam velik barvni zaslon, ki ima diagonalo 51 mm in ločljivost kar 206.000 pik. Kakovost zaslona je zelo dobra, slika je svetla in kontrastna, tudi odzivnost je med boljšimi. Pri gledanju prizorov imamo na voljo tudi hologram, ob prikazovanju katerega na sliki kot črne utripajoče površine vidimo podosvetljene dele, kot rdeče pa nadosvetljene. To zna biti zelo uporabno, če nismo prepričani o tem, na katerem delu meriti osvetlitev. Način merjenja osvetlitve in področje ostrenja sicer določamo prek tipk na hrbtni strani ohišja, tu vklopimo tudi zakasnitev proženja ali vklopimo daljinski upravljalnik ter določimo način delovanja bliskavice (to moramo sicer ob uporabi ročno odpreti). Tipke desno od zaslona so namenjene upravljanju menujev, razen tipke AEL, ki je namenjena "zaklenitvi" osvetlitve. Z vrtljivim kolesom za način delovanja, ki je prav tako na hrbtni strani ohišja, lahko izberemo avtomatiko, polavtomatiko (z ročno določitvijo časa ali zaslonke), ročni način delovanja, eno izmed petih scenskih prednastavitev, ki prilagodijo način delovanja avtomatike določenim situacijam, ali izberemo snemanje dokaj kakovostnega videa ločljivosti 640 × 480 s hitrostjo 30 slik na sekundo. Večina nastavitev tako poteka po menujih. Ti so oblikovani po vzoru drugih Olympusov in so pregledni in uporabni. Med različnimi možnostmi so tudi možnost določanja zasičenosti in ostrine, med pregledovanjem pa lahko tudi uporabimo algoritem za samodejno odpravljanje rdečih oči, ki deluje solidno. Samodejno določanje temperature bele je med boljšimi, na voljo pa je tudi pet prednastavitev, zajem bele s predloge in tudi ročno popravljanje bele. Na vrhu ohišja je tipka za vklop, sprožilec, okoli tega pa pomikač za zumiranje.
Med 4 MP digitalnimi fotoaparati je tudi HPjev žepni model Photosmart R507. Gre za ugodno majhen fotoaparat, katerega ohišje je narejeno iz kombinacije kovine in plastike, zato ne sodi med najtrdneje zasnovane modele. Ima objektiv s trikratno optično povečavo, goriščna razdalja pa sega v formatu leica od 35 do 105 milimetrov. Svetlobna jakost meri od dokaj dobrih 2,6 do nekoliko slabših 4,8. Izostriti zmore objekte na razdalji od 50 cm naprej, v makro načinu pa od 14 cm naprej. Tipalo izkorišča 4,05 milijona svetlobnih elementov, žal pa ima le eno ločljivost, ki je ustrezna za razvijanje na papir - to je največja ločljivost 2320 × 1744 pik. Poleg te ima namreč le še ločljivosti 1280 × 960 in 640 × 480. Slike se sicer shranjujejo na kartice SD, priložena je taka zmogljivosti 32 MB.
Photosmart M307 in M407 sta manj zmogljiva digitalna fotoaparata, ki si ta naziv zaslužita v dobesednem pomenu besede. Že zasnova ohišja obeh modelov je precej preprosta. Ohišje je namreč plastično in dokaj veliko, predvsem in nekoliko neprijetno za držanje. Tudi kakovost tipk je precej slaba, zaslon LCD pa je povprečne kakovosti, pa čeprav ima zelo spodobno diagonalo 46 milimetrov in tudi dobro ločljivost 130.000 pik. Kljub preprosti zasnovi pa aparat ponuja spodoben trikratni optični zum, prek objektiva z majhnim širokim kotom, ki je enak goriščni razdalji 40 mm v formatu leica, v tele položaju pa ja ta enaka 111 milimetrom. Ostriti zna od 80 centimetrov naprej, v makro načinu od 10 cm. Tipalo modela M307 slike zajema z ločljivostjo 3,21 milijona ali 2080 × 1544 pik, tipalo modela M407 pa zajema slike s 4,05 milijona svetlobnih elementov, kar ustreza ločljivosti 2080 × 1544. Poleg najvišje ločljivosti imata oba še dve nižji ločljivosti, 1280 × 960 in 640 × 480, ki pa ne zadostujeta za razvijanje na papir (vsaj pri modelu M407 pogrešamo še eno vmesno ločljivosti). Drugih razlik med fotoaparatoma ni.
Med cenejšimi modeli z velikimi optičnimi povečavami je že dolgo navzoč tudi Fujifilm - pravzaprav bi lahko rekli, da je skorajda izumil ta razred digitalne fotografije. Tradicijo predhodnikov nadaljuje tudi model Finepix S5500. Temelji na objektivu, katerega goriščna razdalja bi bila v formatu leica med 37 in 370 milimetri in ima dobro svetlobno jakost. Ta namreč sega od 2,8 pri širokem kotu do 3,2 pri največji povečavi. Ostrenje je brez makra precej skromno, saj deluje šele od 90 centimetrov naprej, v makro načinu pa zapolni "vrzel" od 10 do 90 centimetrov. Objektiv je sicer v plastičnem ohišju, tako da velja biti pri delu z aparatom pazljiv, ker objektiv verjetno ne bi najbolje prenesel večjih obremenitev (beri: udarcev).
Po površini je model Casio Exilim EX-Z55 podobno velik kakor model EX-S100, le da je ohišje nekoliko debelejše. Kljub temu gre za zelo majhen žepni model, ki ga odlikuje tudi izredna trdnost izdelave. Vsaj, kar zadeva kovinsko ohišje, veliko bolj "na udaru" je prav gotovo zelo velik zaslon LCD z diagonalo kar 64 mm in odlično kotno vidljivostjo. Ločljivost je s 115.000 pikami sicer povprečna, a na splošno daje zelo dober občutek. Seveda pa velik zaslon prinaša tudi kakšno slabo lastnost - tudi pri tem modelu je to predvsem velika površina, ki jo zaslon zasede na hrbtni strani ohišja, tako da je upravljalni del zelo stisnjen, za palec pa praktično ne ostane nič prostora (in ponavadi "počiva" nekje na robu zaslona). Vseeno je prijem aparata glede na nekatere (celo večje) konkurente še kar dober. Upravljalni del ima dokaj majhne tipke in je postavljen desno od zaslona LCD. Je precej lepo urejen, tako da je pregleden. Menuji so veliki in dobro oblikovani. Ker so prosojni, lahko ves čas vidimo tudi izrez. Med ročnimi nastavitvami najdemo občutljivost ISO (50, 100, 200, 400), kompenzacijo osvetlitve (med -2EV in +2EV v korakih po 1/3EV), določitev temperature bele izmed šestih prednastavitev ali zajem z bele predloge (samodejno določanje temperature sicer deluje dokaj solidno), lahko pa določamo tudi zasičenost, kontrast in svetlobo, pa še kaj (manj pomembnega).
Casio Exilim EX-S100 je žepni model zelo majhnih mer, s precej trdnim ohišjem, ki je predvsem zelo tanko. Pravzaprav je fotoaparat le za malenkost večji od sicer trenutno še vedno najmanjšega modela Sony Cybershot DSC-T1. Če je ohišje ugodno majhno in trdno, pa omogoča precej slab prijem, saj je precej drseče (kljub hrapavi površini za palec na hrbtni strani ohišja). Na hrbtni strani ima precej velik zaslon LCD z diagonalo 51 mm, ki pa je nekoliko zrnat (ločljivost je 84.000 pik) in pod umetno svetlobo precej utripa. Poleg njega so tipke za upravljanje, ki so dokaj solidne, tipki za menu in zaslon sta le nekoliko majhni. Menuji so sicer dobro oblikovani in tudi prosojni (tako da vidimo tudi izrez, kadar kaj nastavljamo), le nekoliko bolj razčlenjeni bi lahko bili, saj je fotografiranju namenjen le en zelo dolg menu.
Casio Exilim EX-P700 je naslednik modela EX-P600, ki smo ga že predstavili. Za razliko od predhodnika prinaša drugačno barvo ohišja in predvsem zmogljivejše tipalo CCD. To izkorišča za zajemanje slik kar 7,08 milijona pik, največja ločljivost pa je 3072 × 2304 pik. Kot alternativa pa so na voljo še 3 MP ločljivost 2048 × 1536 pik, 2 MP ločljivost 1600 × 1200 pik in ločljivost VGA (640 × 480 pik. Slike se sicer zapisujejo na kartice SD, v osnovi pa ima aparat devet megabajtov vgrajenega pomnilnika, kar je seveda odločno premalo za tako zmogljivo tipalo (zato si velja ob nakupu strošek kartice SD kar všteti v ceno aparata). Ohišje aparata je za ta razred ugodno majhno, izdelano pa je iz kovine in je tudi po občutku trdno. Barvni zaslon na hrbtni strani ohišja ima diagonalo 51 mm in ima 115.200 pik, kar je nekoliko manj, kot bi si želeli, predvsem pa moti, da pod umetno svetlobo precej utripa. Odzivnost je solidna, kotna vidljivost dobra. Tudi ta aparat ponuja na zaslonu zelo "zanimive" poglede, med katerimi še najbolj izstopa tisti, ki prikazuje podatke kot nekakšne "analogne" grafične števce (zanimivo za hvaljenje pred prijatelji, sicer pa precej neuporabno). Tipke za upravljanje so v večjem delu nameščene desno od zaslona in so precej kakovostne, moti pa natlačenost, saj ostane malo prostora za prste roke, s katero aparat držimo. Levo od zaslona je sicer še nekaj tipk za hiter dostop do nekaterih funkciji (zaklepanje osvetlitve in fokusa, vključitev hitrega slikanja ter hitri menu z najpogosteje rabljenimi izbirami). Prek drugih tipk lahko neposredno vključimo tudi makro, vklopimo bliskavico ter izberemo deset- ali dvosekundno zakasnitev proženja. Ročni nadzor je zelo dober, saj je na voljo praktično vse, kar v digitalni fotografiji potrebujemo. Lahko določimo zaslonko in čas, kompenziramo svetlobo, izberemo temperaturo bele ali jo zajamemo s predloge, določimo občutljivost ISO (80, 160, 320 ali 640), določimo področje in način ostrenja, področje merjenja svetlobe, določiti pa je mogoče tudi ostrino zajemanja, zasičenost, svetlobo in kontrast.
Sony se je med izdelovalci digitalnih fotoaparatov, vsaj med zmogljivejšimi kompaktnimi modeli, povzpel med bolj zveneča imena, in to kljub temu da v analognem svetu fotografije ni pomenil nič. A očitno v Sonyju ne spijo na lovorikah, saj svojo paleto izdelkov vseskozi dopolnjujejo z novimi modeli. Tako so pred kratkim predstavili naslednika sicer uspešnega modela Cybershot DSC-V1, ki je dobil oznako DSC-V3. Sony nima edini nenavadnega zaporedja številk, saj podobne preskoke številk poznamo tudi v Canonu. Je pa res, da je po drugi strani pri Sonyju ta preskok v določeni meri kar upravičen. Če namreč večina izdelovalcev naslednike svojih uspešnih modelov le nadgradi z zmogljivejšimi tipali, je namreč v Sonyju novosti precej več. Najprej je tu ohišje. Je nekoliko večje kot pri predhodniku, a je oblikovano veliko bolj ergonomsko, ima prijeten odebeljen del za dober prijem, ki je prevlečen z nedrsečo prevleko, nasploh pa je videz aparata veliko bolj "resen" in se ga ne bi sramoval niti resnejši uporabnik. Objektiv sicer ostaja enak kot pri modelu DSC-V1, a to ni nič slabega, saj gre za kakovosten objektiv Carl-Zeiss s štirikratnim optičnim zumom, ki je enak goriščni razdalji med 34 in 136 milimetri v formatu leica. Če mu kaj zamerimo, je to nekoliko slabša svetlobna jakost v položaju tele, ki je enaka 4, medtem ko je pri širokem kotu dobrih 2,8. Samodejno zna ostriti od 40 centimetrov naprej, v makro načinu pa od 10 centimetrov naprej. Pri ostrenju so na voljo vsi Sonyjevi priboljški, kot sta lasersko hologramsko ostrenje in pa seveda osvetljevanje z infrardečo svetlobo, s pomočjo katerega lahko slikamo tudi v popolni temi. Tega lahko uporabljamo le za iskanje scene (ki jo potem slikamo brez infrardeče svetlobe) ali pa lahko sliko tako tudi posnamemo (rezultat je zelenkasto-siva slika "zasanjanih" barv).
Toshibina serija prenosnikov z imenom Tecra je namenjena zahtevnim uporabnikom, ki potrebujejo prenosnik, ki je hkrati dovolj lahek, da je tudi prenosen, hkrati pa kar najbolj zmogljiv in opremljen. Včasih je veljalo, da je to tudi prenosnik, ki je silno drag, toda časi se spreminjajo in sedanje Tecre so cenovno primerljive s podobno opremljeno konkurenco.
Panasonicov aparat Lumix LC-80 sodi med kompaktne aparate, ki jih lahko vtaknemo tudi v malo večji žep, kljub temu pa se lahko pohvali z dokaj dobrimi zmogljivostmi. Gre za nadgradnjo modela LC70, od predhodnika pa se razlikuje po tipalu, ki v osemdesetici omogoča zajem slik pri ločljivosti pet milijonov pik. Izdelovalec objektiva je Leica, omogoča pa trikratno optično povečavo. Pri najširšem kotu je svetlobna jakost objektiva 2,8, v tele položaju pa le še 4,9. Ohišje je plastično, a kljub temu med trdnejšimi v tem cenovnem razredu. Razporeditev gumbov na ohišju sicer ne omogoča, da bi aparat uporabljali z eno roko, a resnici na ljubo gre za izdelek, ki ga bo večina uporabljala v samodejnem načinu delovanja, kjer poseg v menuje med slikanjem pravzaprav ni potreben. Aparat se napaja iz dveh baterij AA (priložena sta dva NiMH akumulatorja), slike pa zapisuje na kartice SD.
Panasonic si je s svojimi fotoaparati v svetu pridobil kar nekaj privržencev, pri nas pa so njegovi izdelki nekoliko manj razširjeni. Lumix DMC-FZ20 sodi med zmogljivejše aparate tega podjetja. Panasonic je bil eden prvih, ki je predstavil fotoaparat z veliko optično povečavo in optičnim stabilizatorjem slike, FZ20 pa je trenutno njihov paradni konj v tem razredu. Pohvali se lahko s kar petmilijonskim tipalom (kar je največ med podobnimi izdelki), ima pa tudi 12-kratno optično povečavo, ki v 35-milimetrskem formatu ustreza goriščni razdalji med 36 in 432 milimetri. Napaja se iz litijevega akumulatorja, slike pa shranjuje na kartice SD (priložena je kartica s 16 MB pomnilniškega prostora).
Canonovi aparati Digital Ixus so se dobro uveljavili na trgu žepnih aparatov s kovinskim ohišjem. Novinca, Ixus 30 in 40, nadomeščata dosedanji tri- in štirimilijonski model iz družine, medtem ko petmilijonski Ixus 500 še nima naslednika. Ixus 30 in 40 se (razen po ločljivosti tipala) razlikujeta samo v nekaterih podrobnostih na ohišju, medtem ko sta po tehnični zmogljivosti in vgrajenem objektivu povsem enaka. Manj zmogljivi Ixus 30 ima 3,2-milijonsko tipalo, medtem ko štiridesetica slike zajema s štirimilijonsko ločljivostjo.
Prenosnik ASUS W1772NAUP odlikuje prijetno ohišje kovinske barve, zanimiva pa je tudi postavitev priključkov. Tako na sprednji strani med obema zvočnikoma najdemo priključke zvočne kartice, ki podpira prostorski zvok 4.1, na desni strani pa le en vmesnik USB. Vsi drugi vmesniki so na levi strani naprave, in sicer so zakriti z vratci. Za njimi boste naleteli na dodatna vmesnika USB, analogni in digitalni priključek za monitor, omrežni in modemski priključek, vmesnik wi-fi in bralnik pomnilniških kartic, ki podpira branje z nosilcev SecureDigital, MultiMedia Card in MemoryStick (tudi različice Pro).
ASUS A3522NUP je namenjen predvsem poslovnemu delu. Ima dober, 14-palčni monitor, ki ga odlikujeta dober kontrast in svetlost. Za prikaz slike skrbi vgrajena grafična kartica Intel 82852/82855 GM/GME, ki se pri igranju iger, predvsem takih, ki zahtevajo intenzivno delo z grafiko, ne obnese najbolje (test 3D mark ji je dodelil le 1970 točk).
A2 je nekoliko cenejši model iz družine Tecra. Ohišje je všečne kovinske barve in je rahlo zaobljeno. Vgrajen je 15-palčni zaslon, ki prikazuje sliko ločljivosti 1400 × 1050 pik. Na tem zaslonu je to morda celo prevelika ločljivost, saj se oči povprečnega uporabnika po dolgotrajnem delu utrudijo. Zaradi večjega zaslona so tudi mere ohišja ustrezno večje, teža pa je še zmeraj zavidljivo nizka.
Prenosniki Satellite Pro M30 spadajo med bolj domiselno oblikovane računalnike z zaslonom širokega formata, pohvalijo pa se lahko tudi z dobro opremljenostjo. Za vse, ki so jim modeli Satellite Pro vseeno nekoliko predragi, so v Toshibi predstavili prenosnik Satellite M30X, ki se po zunanjosti in opremljenosti zgleduje po prenosnikih M30, ponuja pa tudi nekoliko boljše grafične zmogljivosti. Tako za prikaz slike na zaslonu skrbi ATIjev Mobility Radeon 9700, ki sodi med najzmogljivejše grafične procesorje za prenosne računalnike. Pohvaliti moramo tudi zaslon: zaradi tehnologije HCSV (ki bi jo lahko primerjali s Sonyjevo tehnologijo X-black) je ta namreč zelo svetla in kontrastna, boljša je tudi ostrina, kazen za to pa je nekoliko opaznejši odblesk, še posebej takrat, ko ima uporabnik vir svetlobe za hrbtom. Pograjati moramo tudi dokaj nižjo ločljivost: tekmeci v svojih prenosnikih širokega formata ponujajo tudi precej višje ločljivosti od 1280 × 800, kolikor pik zmore prikazati zaslon v M30X.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih