Toshiba sodi med najpomembnejše igralce na trgu prenosnih računalnikov. Prenosnik Satellite A40 522 je tipični član družine satelitov, kar pomeni, da ne sodi med najtanjše na trgu. Zasnovan je podobno kakor istoimenski model (A40) iz družine Satellite Pro. Srce notesa je procesor Celeron z visokim taktom 2,7 GHz. To omogoča soliden rezultat na hitrostnem preizkusu in udobno vsakdanje delo.
Prenosnik Hummer 2640c je tipičen računalnik spodnjega cenovnega razreda, ki ga prodajajo pod blagovno znamko PC Plus, sestavljajo pa ga v znanem podjetju Gericom. Poganja ga namizni procesor Celeron, ki deluje pri taktu 2,6 GHz. Hitrostni preizkus je dal za ta procesor zelo soliden rezultat (37 točk).
Med najbolj vroče programe za internetno telefonijo (VoIP) sodi Skype, ki uporablja arhitekturo omrežij vsak z vsakim (peer-to-peer).
Qtek 2020, prvi ročni računalnik s Pocket PC 2003 Phone Edition pri nas, se izkaže kot zelo dober ročni računalnik, prav tako pa je lahko uporaben kot mobilni telefon.
Konica Minolta je z modelom Dimage Z1 predstavila dokaj majhen fotoaparat po ugodni ceni, ki je ponujal dober ročni nadzor nad slikanjem in desetkratno optično povečavo. Konkurenca (v prvi vrsti Olympus) pa je podobno zmogljiv objektiv vgradila v fotoaparat s štirimilijonskim tipalom in pričakovali smo lahko, da bo temu sledila tudi Konica Minolta.
Ni še minilo prav veliko let, kar je bila poglavitni nosilec za prenos podatkov med računalniki disketa. Najprej 5,25-palčna, ki je v najboljši izvedbi dosegala zmogljivost 1,2 MB, potem manjša in trdnejša 3,5-palčna, ki je v najbolj razširjeni izvedbi zmogla 1,44 MB, pozneje tudi 2,88 MB (čeprav ti pogoni in diskete niso bili ravno razširjeni). Dolgo časa so izdelovalci izumljali in predstavljali nosilce, ki naj bi nadomestili legendarne diskete, pojavile so se različne magnetnooptične enote, mnogi so stavili na enote ZIP, ki so pravzaprav plošče diskov, zapakirane v posebno ohišje. Slednjič so prevladale plošče CD, ki so postale tako poceni, da so celo cenejše od disket, in to kljub temu da imajo 650-megabajtni CDji kar 451,3-krat večjo zmogljivost od 1,44 MB disket. In CD ostaja še danes najpogostejši nosilec, na katerega se shranjujejo podatki in prenašajo naokoli. Deluje razmeroma zanesljivo, ima dolgo življenjsko dobo in je hiter. Žal pa delo s ploščami CD ni tako elegantno, kot je bilo delo z disketami. Pogonov CD se namreč tudi pri vnovič zapisljivih nosilcih v svetu osebnih računalnikov "drži" zapuščina iz časov, ko je bil zapisovalnik CD nekakšen eksotični dodatek, tako da za spreminjanje vsebine večinoma uporabljamo posebne namenske programe, denimo Nero. Bili so sicer bolj ali manj uspešni poskusi, da bi enostavnost dela s ploščami CD približali preprostosti dela z disketami, a se take rešitve niso nikoli zares prijele. Če k temu dodamo še velikost nosilca, ki je za današnje čase že kar velik (premer plošče CD ustreza približno premeru 5,25-palčne diskete), je jasno, zakaj CD vendarle ni idealen nosilec.
IBMovi ThinkPadi družine T sodijo k prenosnikom, ki jih navadno odlikujejo nadpovprečna opremljenost in zmogljivost, a tudi majhne zunanje mere. Doslej so bili na voljo s 14-palčnimi zasloni, pri modelu T42 pa je na voljo tudi različica z za palec večjo diagonalo zaslona. Kljub večjemu zaslonu pa so zunanje mere le malo večje kot pri modelih s 14-palčnim zaslonom, pa tudi po teži se še vedno uvršča med lažje prenosnike v svojem razredu. Novinec se lahko pohvali tudi s tem, da gre za prvi prenosnik pri nas, ki je opremljen z novim Intelovim procesorjem Pentium M z jedrom Dothan. Ta je izdelan v 90-nanometrski tehnologiji, v primerjavi s predhodnikom pa prinaša višje takte delovanja in dvakrat večji drugostopenjski predpomnilnik, tako da je ta zdaj kar 2 MB. V T42 na našem preizkusu je vgrajen 1,8-gigaherčni procesor.
Comtronov prenosnik TroNote T95-DS je še eden od notesov tega podjetja z vgrajenim zapisovalnikom DVD. Zgrajen je okoli procesorja Pentium 4, ki deluje pri taktu 3 Ghz. Ker gre za namizno različico procesorja, se ta pri svojem delu čezmerno segreva. To vpliva na visoko temperaturo ohišja, še bolj neprijeten in moteč pa je hrup ventilatorja. Zmogljivemu procesorju pristaja tudi 512 MB pomnilnik. Taka kombinacija zmore skoraj 60 točk na hitrostnem preizkusu s programom Business Winstone 2001.
Casio je že kar nekaj časa znan kot izdelovalec, ki svoj delež na trgu digitalnih fotoaparatov ustvarja z majhnimi, pa vendar dokaj zmogljivimi aparati. Poleg uspešne serije Exilim ima v prodajnem repertoarju tudi model QV-R51, ki je sicer nekoliko večji od najmanjših Exilimov, a še vedno žepne velikosti. Razen QV-R51, ki smo ga tokrat vzeli pod drobnogled, je na voljo tudi QV-R41, ki se od R51 razlikuje predvsem po ločljivosti vgrajenega svetlobnega tipala (4 proti 5 milijonom pik).
Exilime poznamo predvsem po zelo majhnih merah. Exilim P600 sicer ne sodi med res najmanjše (to je v žepni razred), kljub temu pa je med manjšimi predstavniki zmogljivega razreda digitalnih fotoaparatov. Ohišje je iz kovine in ima opazno velik zaslon (diagonale 51 milimetrov). Pri samem držanju aparata je zaslon že kar prevelik in je za prste le malo prostora. Tako se zgodi, da uporabnik včasih po nerodnosti pritisne kakšno napačno tipko (na ohišju so namreč kar nagnetene) - po možnosti tipko za menu, kar onemogoča slikanje. Upravljanje menujev je sicer izvedeno dokaj dobro, v glavnem menuju najdemo veliko število nastavitev, za hitri dostop do najpogosteje rabljenih pa je na voljo tudi hitri menu. Na barvnem zaslonu sicer lahko izberemo kar nekaj različnih zaslonov, med katerimi prav gotovo poteka tisti, pri katerem so nastavitve prikazane kot na kakšni japonski uri s krogci in grafičnimi merilci - kaj več kot kratkotrajnega čudenja znancev pa ta pogled ne bo izzval. Ob aparatu dobimo daljinski upravljalnik, ki ima nekoliko več funkcij kot tisti pri Olympusovih modelih - poleg proženja in zumiranja namreč omogoča tudi nastavljanje menujev. Zakaj bi to počeli z daljinskim upravljalnikom, sicer ni povsem jasno, gotovo pa tega ni mogoče početi drugače kakor z zadnje strani naprave, saj zaslon LCD ni vrtljiv, ima pa dober kot, pri katerem je še viden; prav tako je dobro viden tudi na sončni svetlobi. Sicer lahko fotografiramo tako z ročnim kot samodejnim nastavljanjem, je pa na voljo tudi veliko scenskih nastavitev, med katerimi najdemo tudi bolj eksotične (recimo tisto, pri kateri lahko najprej posnamemo ozadje, potem pa se postavimo pred objektiv in slikamo še sebe s prvo sliko v ozadju). Objektiv izvira iz Canona in ima štirikratno optično povečavo, ki je enaka ekvivalentu leica med 33 in 132 milimetri ob svetlobni jakosti med 2,8 in 4. Predmete je mogoče ostriti od razdalje 40 centimetrov naprej, v makro načinu od le 10 centimetrov naprej. Ostrenje je dokaj natančno in solidno hitro. Moti pa sunkovito in nenatančno zumiranje.
Dober žepni fotoaparat, Exilim EX-Z4 (preizkusili smo ga v aprilski številki), ki pa nikakor ni bil brez napak, je dobil naslednika - model Exilim EX-Z40. Malček ima vgrajen Pentaxov objektiv, ki premore do 3x zoom (Leica ekvivalent 35-105 mm) in tipalo ločljivosti 4 milijone pik, kljub majhnosti (87 × 57 × 23 mm) pa ga na sprednji strani krasi dokaj velik zaslon LCD (diagonala 5 cm). Vgrajenega je 9,7 MB pomnilnika, seveda pa lahko uporabimo tudi kartice SD. Na računalnik Exilim povežemo prek priložene priklopne postajice in vmesnika USB.
Acer TravelMate 290ELCi sodi med cenovno dokaj ugodne in zadovoljivo opremljene prenosnike, ki temeljijo na mobilni izvedbi procesorja Celeron. Delovni takt tega je 1,3 GHz. Ohišje je povprečne velikosti in teže, izdelano pa je iz temno sive plastike. Tipkovnica je dokaj dobra, vendarle pa vsaj uporabnike "standardnih" tipkovnic lahko zmoti, da nima desne tipke CTRL, niti desne tipke ALT, namesto njiju sta nameščeni tipki "insert" in "delete" - ob pomoti torej vklopimo/izklopimo "vrivanje" ali celo kaj zbrišemo. Tudi druge kontrolne tipke (torej tiste za hitro premikanje po dokumentu) so nelogično razporejene po tipkovnici in se jih je treba privaditi (če uporabnik hkrati uporablja tudi še namizni računalnik, je to seveda konfuzno). Slovenski znaki so na tipkovnico dodani z nalepkami. Nad tipkovnico sta tudi tipki, katerih namen lahko določimo. Zvočniki so ob strani ohišja, njihova kakovost je povprečna.
Tiskalniki formata A3 pri Hewlett-Packardu niso v ospredju, zato se novi modeli na trgu pojavljajo redkeje kakor bolje prodajani modeli A4. Model Deskjet 9650, ki smo ga preizkusili, tako kar nekoliko pozno nadomešča model 9300. V slednjega so bile vgrajene še stare tiskalne glave in kartuše (vgrajene tudi v starih modelih A4 Deskjet 960 in 990), Deskjet 9650 pa že temelji (na že dve leti starih) kartušah št. 56, 57 in 58.
Zdaj smo končno dobili rdečo kartušo in se lotili trajnostnega preizkusa. Našo preizkusno fotografijo smo z najboljšimi nastavitvami za svetleč papir tiskali v neskončno in sproti menjavali posamezne barvne kartuše, ko so se izpraznile. Najprej smo morali zamenjati svetlo modro, nato svetlo vijolično, nato pa po vrsti rumeno, vijolično, črno, svetlo modro in nazadnje rdečo. Izkaže se, da tiskalnik pri tiskanju naše fotografije (ki vsebuje kar nekaj rdeče) porabi le 3,8 % rdečega barvila.
So pa tudi (res redke) izjeme in zadnja izmed njih prihaja s Canonovih tekočih trakov. Najnovejši foto tiskalnik i9950 je formata A3+ in ima vgrajeno novejšo tehnologijo, kot jo premorejo modeli A4. Tiskalna glava brizga kapljice s prostornino le 2 pl, za vsako barvo pa je na voljo kar 768 šob! In, najpomembneje, tiskalnik tiska kar z osmimi barvami, tako da je celotna premična glava že kar osupljivo široka (morda eden izmed razlogov, da bi jo težko "stlačili" v tiskalnik formata A4?)! Poleg običajnih barv za šestbarvne foto tiskalnike ima še rdečo (kot najnovejši model A4 i990) in zeleno. V Canonu pravijo, da z dodatnima barvama zagotavljajo kar največji barvni spekter, ki ga je tiskalnik zmožen odtisniti.
AOpnova okostja (barebone) za prenosnike so med izdelovalci, ki v svojih prenosnikih uporabljajo izdelke OEM drugih izdelovalcev, očitno silno priljubljena. Po prenosnikih Solonote in Prestigio, ki temeljijo na AOpnovi osnovi, je prenosnik v enakem ohišju predstavil tudi Fujitsu Siemens, ki se je pri prenosnikih Amilo, namenjenih spodnjemu cenovnemu razredu, že v preteklosti opiral na partnerje OEM. Amilo Pro V2000 je tako vgrajen v enako ohišje kakor prej omenjena konkurenta, a to mu lahko štejemo kvečjemu za prednost, saj sodi ohišje med robustnejše, ob tem pa je prenosnik vseeno manjši od nekaterih podobno zasnovanih prenosnikov.
Comtronov prenosnik TroNote T87-DW-R ni pravi prenosnik, saj s petimi kilogrami teže in skoraj 40 cm širine ni primeren za uporabnike, ki se pri delu pogosto premikajo. Zato pa je odličen kot nadomestek za namizni računalnik.
Dell s prenosnikom Latitude D505 nadomešča model D500, razlika v primerjavi s predhodnikom pa je za palec večji zaslon in nekoliko boljša opremljenost, cena pa je podobna. D505 je vgrajen v enako ohišje (zelo sorodno tistemu pri drugih modelih iz družine Latitude D), le da so zunanje mere zaradi večjega zaslona nekoliko večje, prenosnik pa je tudi malo težji (2,7 namesto 2,3 kilograma). Zaslon kljub daljši diagonali še vedno podpira ločljivost največ 1024 × 768 pik.
Comtron sodi med pionirje pri uveljavljanju slovenskih znamk prenosnih računalnikov. Z modelom TroNote T64-CX-T so se podali v vode tabličnih računalnikov. Omenjeni računalnik je križanec med prenosnikom in tabličnim računalnikom. Iz običajnega (ultra lahkega) notesa ga prelevimo v tablico s preprostim pritiskom na zatiča na obeh straneh zaslona, ki ga nato zavrtimo in preklopimo.
IBM je hkrati z modelom ThinkPad R50p, ki je namenjen najzahtevnejšim uporabnikom, predstavil tudi prenosnik ThinkPad R50, s katerim želijo mešati štrene konkurentom v srednjem cenovnem razredu. R50 je navzven povsem enak zmogljivejšemu modelu, v robustno, a žal ne najmanjše ohišje pa je vgrajena nekoliko šibkejša strojna oprema. A z njo vseeno ne zaostaja za konkurenčnimi modeli po podobni ceni. V R50 je vgrajen Intelov Pentium M s taktom 1,5 GHz in 512 MB pomnilnika. Optična enota je kombinirana (DVD predvajalnik/CD zapisovalnik), na disk pa lahko zapišemo do 40 gigabajtov podatkov. Za prikaz slike na zaslonu skrbi ATIjev Mobility Radeon 9000 z 32 megabajti namenskega pomnilnika. Zaslon je 15-palčni, njegova ločljivost pa 1400 × 1050 pik. Pohvaliti moramo enakomerno in svetlo sliko na zaslonu, ki bo razločna tudi v nekoliko slabših svetlobnih razmerah.
V sodobnem življenju se vedno pogosteje srečujemo z izrazom digitalno. Veliko dela, ki ga vsak dan opravimo, je v digitalni obliki. Shranjeno je kot niz ločenih numeričnih vrednosti na diskih računalnikov ali na pomnilniških enotah. Med njimi so dokumenti, napisani na računalniku, fotografije, ki smo jih posneli z digitalnim fotoaparatom, ali video, posnet z digitalno kamero. Prednost takih podatkov je v tem, da jih lahko z malo znanja in primerno opremo obdelujemo sami, njihova kakovost pa je v primerjavi z analognimi različicami neprimerno boljša.
Tehnologija ADSL je tako po svetu kot tudi pri nas nadvse priljubljen način širokopasovnega dostopa do interneta doma in v podjetjih. Nove storitve in potrebe pa že narekujejo višje hitrosti prenosa podatkov, ki jih prva generacija standarda ADSL (ITU G.992.1) ne zmore zagotoviti. Odgovor je v drugem rodu tehnologij DSL: ADSL2+ in VDSL. Tudi pri nas.
Čeprav je splet na voljo šele okrog dvanajst let, bi si danes že zatiskali oči, če bi trdili, da ni vstopil v vse pore naših življenj. Kaj hitro so ga takrat posvojili študentje in dijaki. Starostna meja, ko se otrok prvič sreča s spletom, se že skorajda ne more več znižati.
O nujnosti zaščitnih ukrepov za povečanje varnosti naših otrok v internetu smo že prepričani. Naslednji korak je namestitev posebne programske opreme, ki jim pravimo tudi "starševske kontrole". Ta naj postane obvezni del opreme in zaščite našega družinskega računalnika.
Nakupovanje prek spleta že dolgo ni več eksotično opravilo, ki ga zmorejo samo najnaprednejši deskarji po spletu. Spletne trgovine in dražbe so se uveljavile tudi pri tistih, ki so do računalnikov sicer še vedno nekoliko nezaupljivi.
V prejšnji številki smo ugotovili, da se ploski televizorji zaradi večje ločljivosti in digitalne narave svojih zaslonov precej bolje znajdejo v navezi z računalnikom in so pravzaprav eden od vzrokov, da se peceji čedalje pogosteje naseljujejo tudi v dnevnih sobah. A teorija je eno, resnično življenje pa pogosto nekaj drugega, zato smo se odločili, da preizkusimo nekaj televizorjev LCD in si od blizu ogledamo, kakšne so razlike med njimi.
V času digitalne fotografije je po eni strani res nepotrebno imeti slike na fotografskem papirju, saj jih je bolje pregledovati na računalniškem zaslonu ali celo televizorju, kakor pa listati po albumih, ki po možnosti zasedejo še veliko prostora. Pa vendar marsikdo še vedno prisega na klasični fotografski papir.
Ob predstavitvi nove družine Intelovih procesorjev Lenovo (prej IBM) vselej prenovi tudi svoj paradni model, ThinkPad družine T. Procesor Core Duo je našel svoje mesto v ThinkPadu T60. Ta se po zunanjosti skoraj ne razlikuje od predhodnika, T43, njegova sestava pa je trenutno ena najzmogljivejših na trgu: procesor Core Duo T2500 ima takt 2 GHz, pomnilnika je 1024 MB, diska pa 100 GB. Vse skupaj seveda dopolnjuje zapisovalnik DVD, za grafiko pa skrbi ATIjev procesor Mobility Radeon X1400. Zaslon je 15-palčni, z ločljivostjo 1400 × 1050 pik.
Toshibin novi "satelit" serije Pro je eden lepše oblikovanih prenosnikov. Značilne toge, ravne linije prejšnjih serij je izdelovalec spretno nadomestil s krivuljami, ki lepo zaokrožujejo celoten videz prenosnika.
Ricohova aparata Caplio R3 in R30 se na prvi pogled, razen po barvi ohišja, ne razlikujeta med seboj, pa tudi sicer gre za izdelka, ki sta po tehničnih značilnostih in kakovosti fotografij skoraj enaka. Imata kovinsko ohišje in sta dovolj majhna za vsak žep, kljub temu pa se lahko pohvalita z velikim razponom objektiva: R30 ima goriščnico, ki v 35 mm formatu ustreza 28-160 mm, razpon modela R3 pa je še večji, 28-200 mm. Pohvalno je tudi to, da aparata pri širokokotnem slikanju ponujata precej širši kot kakor konkurenti: medtem ko večina aparatov v spodnjem cenovnem razredu ponuja 35 mm goriščnico, je za Ricohe že nekaj časa značilno, da se razpon objektiva začne pri 28 mm.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
