Dell s prenosnikom Latitude D505 nadomešča model D500, razlika v primerjavi s predhodnikom pa je za palec večji zaslon in nekoliko boljša opremljenost, cena pa je podobna. D505 je vgrajen v enako ohišje (zelo sorodno tistemu pri drugih modelih iz družine Latitude D), le da so zunanje mere zaradi večjega zaslona nekoliko večje, prenosnik pa je tudi malo težji (2,7 namesto 2,3 kilograma). Zaslon kljub daljši diagonali še vedno podpira ločljivost največ 1024 × 768 pik.
Dellov Latitude D400 smo pred časom že preizkusili, tako da je bil podrobnejši opis že objavljen v lanski oktobrski številki. Oceno prenosnika osvežujemo, ker nam ga ni uspelo preizkusit v okviru velikega preizkusa prenosnikov v septembrski številki. V primerjavi z drugim ultra lahkim prenosnikom tega podjetja, Latitudeom X300, je D400 nekoliko večji in debelejši. Opremljen je dokaj standardno: Intelov procesor Pentium M deluje s taktom 1,4 GHz, pomnilnika je 256 MB, diska pa 40 GB. Na 12,1-palčni zaslon grafiko izrisuje Intelov sistemski nabor, zaslon pa bi bil, glede na velikost ohišja, morda lahko tudi za palec večji. Optična enota ni vgrajena v prenosnik, temveč v priloženo zunanje ohišje, ki pa se napaja kar iz prenosnika.
Acerjeva družina računalnikov Travelmate 8000 je namenjena najzahtevnejšim kupcem. Gre za simpatično oblikovane prenosnike, ki se lahko pohvalijo z vrhunsko opremljenostjo in dobrimi zmogljivostmi. 8006LMi je tako Acerjev paradni konj med prenosniki. Opremljen je s trenutno najzmogljivejšim prenosniškim procesorjem, Pentiumom M s taktom 2 GHz, s 512 MB pomnilnika in kar 80-gigabajtnim diskom. Vrhunski je tudi grafični procesor: ATIjev Mobility Radeon 9700 je opremljen s 128 MB namenskega pomnilnika. 15-palčni zaslon prikazuje sliko z ločljivostjo največ 1400 × 1050 pik.
Acerjev Aspire 1801WSCi je pravi velikan med prenosniki. Primerjamo ga lahko s Toshibinim računalnikom Satellite P20 in Gericomovim Cinema XXL. Gre namreč za računalnik s kar 17-palčnim zaslonom širokega formata. Prenosnik je temu primerno velik in težak: v širino meri več kot 40 cm, pa tudi z debelino 4,5 cm ne spada med vitkejše modele. Z maso 4,5 kg pa bo svoje mesto dokaj redko našel v nahrbtniku uporabnika, saj gre za napravo, ki naj bi doma nadomestila navaden namizni računalnik.
Popolno nasprotje nekoliko špartanskemu Officejetu 5510 je PSC 2510. Namenjen tako domačim kot poslovnim (vsebuje faks) uporabnikom, je precej bolj "našminkan" in ponuja nekaj sladkorčkov.
Pred približno enim letom smo preizkusili prvi Olivettijev brizgalnik novejšega rodu (Olivetti je pred "davnimi leti" brizgalnike že izdeloval) in ugotovili, da gre v resnici za Hewlett-Packardov izdelek, vendar z OIivettijevim imenom.
Hewlett-Packard ima navado svoje najzmogljivejše brizgalnike za domačo uporabo sčasoma "pretvoriti" tudi v večnamenske naprave. Doslej je bila taka najzmogljivejša naprava PSC 2510, z novo generacijo tiskalnih glav pa so jo nadgradili v Photosmart 2610 in še naprej v 2710.
Gotovo eno slabših večnamenskih naprav izdeluje Philips oz. francoski Sagem, ki mu je Philips prodal svojo proizvodnjo faksov. Njena posebnost je vgrajena znakovna tipkovnica, ki omogoča neposredno tipkanje faks sporočila. Morda uporabno, če v bližini ravno ni računalnika.
Olivetti je včasih premogel lastno tehnologijo brizganja, vendar se danes raje opira na močnejše partnerje. Večnamenski faks Job-Jet M400 je tako čistokrvni Hewlett-Packard, bolj ali manj enak modelu PSC-6110.
Najnovejša in trenutno najzmogljivejša Lexmarkova večnamenska naprava s faksom je v primerjavi z X6170 kar precej napredovala. Uporablja nove Lexmarkove kartuše, in sicer so ob nakupu priložene "polne" št. 34 in 35 (po želji lahko uporabimo tudi polprazne 32 in 33, vendar bo strošek izpisa višji).
Lexmark se je, prav tako kot Epson, odločil, da je tudi trg za večnamenske naprave, ki tiskajo šestbarvno. Njihov model P6250 je skorajda enak kot foto tiskalnik P910, le da ima vgrajen tudi tanek optični brizgalnik tipa CIS. To pomeni, da ima v osnovi vgrajeni barvno in foto kartušo (št. 33 in 31).
Močnejši Officejet je namenjen zahtevnejšim poslovnim uporabnikom s potrebo po faksu. Naprava je robustna in nima vgrajenih nekaterih priboljškov, ki sodijo k domačim uporabnikom (možnost vgradnje foto kartuše, tiskanje do roba, prepoznavanje papirja). Tiskalni mehanizem uporablja tiskalne glave št. 56 in 57, kar pomeni, da je kakovost odtisa dobra, na navaden papir celo odlična. Tudi tisk na svetleč papir je zelo dober, vendar tiskalnik temu ni namenjen. Tiskanje pa je le povprečno hitro.
Najmanjša Hewlett-Packardova večnamenska naprava že po zunanjosti kaže, da vsebuje faks; zaradi slušalke, namreč. Poleg tega nima ploskega bralnika, temveč vlečnega, kar pride pri faksiranju še kako prav, koristi pa tudi pri branju OCR. Po drugi strani pa zaradi tega ne moremo računati na vrhunske izdelke optičnega bralnika. Pri branju pričakovanih vodoravnih prog sicer nismo zaznali, prebrane fotografije pa so bile nekoliko preveč rožnate.
Epson stavi tudi na večnamenske naprave, ki niso namenjene pisarnam, temveč merijo na resne fotografske navdušence in tiskajo šestbarvno. Model RX425 sodi mednje le napol. Ima navadna barvila (in ne suspenzijska), bralnik za pomnilniške kartice (omogoča tiskanje z njih), vendar gre za štiribarvni model.
Močnejši foto večnamenski napravi sta modela Photo RX500 in RX600. Gre za napravi, ki vsebujeta pravi šestbarvni tiskalni pogon in sta torej "zaresna" foto tiskalnika. Razlika med njima je le v tem, da ima RX600 nekaj bonbončkov, kot so bralnik kartic, barvni LCD zaslon za neposreden tisk, PictBridge in možnost bluetooth.
Najmočnejši večnamenski Epson, CX6600, temelji na štiribarvnem modelu C86. To pomeni, da ima ločene barvilne kartuše s suspenzijskim barvilom, ki so razmeroma velike in zmogljive, čeprav je ob nakupu priložena "polprazna" črna kartuša.
CX3650 temelji na tiskalniškem mehanizmu tiskalnika C66, kar pomeni, da premore ločene barvilne kartuše, barvilo pa je suspenzijsko (Durabrite). Trajnost fotografij bo zaradi tega razmeroma dolga, prav tako je dobra kakovost barvnih odtisov na navadnem papirju. Tiskanje je zelo tiho, vendar tudi dokaj počasno. Kakovost fotografij je nekoliko slabša od konkurence, saj je raster dobro viden, vendar pa so barve dokaj pravilne. Moti, da tiskalnik po daljšem počitku potrebuje približno minuto za pripravo na delo.
Dell je s tiskalniki začel že pred leti, in to zelo uspešno. Oprl se je na Lexmark, tako da so njegovi izdelki bolj ali manj "kopije" Lexmarkovih modelov, ki pa se prodajajo po drugih prodajnih kanalih in seveda drugačnih cenah. Pričakovali bi, da po nižjih, glede na to, da je Dell znan po svojih ugodnih cenah. Vendar model A940, ki smo ga preizkusili, ni nič cenejši od sicer enakega Lexmarka X5150 (dokler je ta še bil naprodaj), kartuše zanj pa so celo veliko dražje. To pomeni, da je tiskanje s tem Dellom silno drago, saj smo namerili, da stane polna stran besedila 54 tolarjev, naša preizkusna barvna stran pa celih 124 tolarjev (konkurenca "stane" med 60 in 90 tolarjev)!
Canonov faks za zahtevnejše temelji na tiskalnem mehanizmu zdaj že nekoliko starega tiskalnika i850, kar pomeni, da premore štiri ločene barvilne kartuše. Hitrost tiska je izredna, saj je hitrejši od večine konkurentov. Besedilo na navadnem papirju je ostro, enako tudi poslovna poročila z grafikoni. Tiskalnik še posebej blesti pri tisku na svetleč papir.
Canona MP370 in MP390 sta enaka kot model MP360, le da slednji nima faksa. Model 390 je najbolje opremljen in ima tudi še bralnik za pomnilniške kartice in možnost neposrednega tiska iz fotoaparatov (Pictbridge). Vsi imajo vgrajene slovenske menuje.
Smartbase MP360 pravzaprav sodi "v isti koš" kot tudi MP370 in MP390. Slednja imata vgrajen tudi faks, model 390 pa poleg tega še bralnik za pomnilniške kartice in možnost neposrednega tiska iz fotoaparatov (Pictbridge). Vgrajeni so slovenski menuji.
Najmočnejši Canonovi večnamenski napravi sta MP750 in 780. Razlika med njima je le v tem, da ima model MP780 vgrajen tudi faks. Sta naslednika modela MP730 Photo.
Canonova večnamenska modela MP110 in MP130 sta naslednika modelov Smartbase MP360 in 370 in bosta na prodaj aprila. Razlika med modeloma je le v tem, da ima MP130 tudi bralnik za pomnilniške kartice, s katerih zna tudi neposredno tiskati. Nima pa barvnega zaslona, ki bi pri tem opravilu izdatno pomagal.
Modela 3420C in 3820CN sta stopničko nad osnovnim Brotherjevim modelom 3220C, pri čemer je osnovna razlika v tem, da je vgrajen ploski optični bralnik in ne vlečni. Vgrajen je tudi dodaten podajalnik, kar pri večini konkurentov ni pravilo. Prav bo prišel predvsem pri pošiljanju večstranskih faksov, pri branju OCR pa ne, saj programska oprema ne podpira šumnikov.
Najcenejši Brotherjev model je hkrati tudi najcenejša večnamenska naprava, ki vsebuje tudi faks. Slednjemu je tudi sicer najbolj podoben, saj ima vgrajen vlečni optični bralnik in ne ploskega, kot smo morda bolj navajeni. To pomeni, da se bo treba kakovostnemu optičnemu branju odpovedati (vlečni bralniki zaradi vedno ne dovolj natančnega mehanizma tu ne blestijo), vendar imamo hkrati na voljo podajalnik, ki pride velikokrat prav. Prav bi prišel tudi pri branju OCR, vendar priložena programska oprema ne prepoznava šumnikov.
Prvi tiskalnik na podlagi novih kartuš, ki smo ga imeli priložnost preizkusiti, je Deskjet 6540. Njegova zunanjost je popolnoma drugačna od dosedanjih modelov (in vzbuja mešane občutke), HP pa ga namenja kot naslednika modela Deskjet 5652, ki smo ga preizkusili lani jeseni. Zanimivo, da nima vgrajenega obračalnika za tiskanje na obe strani, čeprav ga je 5652 imel. Vgrajeni sta glavi št. 344 (barvna) in 339 (črna), se pravi "polni" in najzmogljivejši. Namesto črne lahko v tiskalnik vgradimo tudi foto in sivinsko kartušo, vendar ju v paketu, ki smo ga preizkušali, ni bilo in ju nismo mogli preizkusiti. Tiskalnik avtomatsko prepoznava vrsto vstavljenega papirja (in ima avtomatsko kalibracijo) in zna tiskati do roba, in to celo več kot do formata A4. Gonilnik je namreč spremenjen, tako da sprejme tudi papir (poseben Hewlett-Packardov) formata Panorama oz. 2 × A4.
Foto različica modela Lexmarkovega modela Z815 ima oznako P915. Ima drugačno zunanjost, medtem ko je tiskalni mehanizem bolj ali manj enak.
Model C66 je naslednik modela C64, ta pa modela C62 in še prej C60, pri čemer je šele model C64 uvedel ločene kartuše s suspenzijskimi barvili. Pred tem so imeli tiskalniki C6x skupno barvno kartušo.
Najmanjši in najcenejši Epsonov brizgalnik ima že kar dolgo zgodovino, saj se je v prvi inkarnaciji pojavil že v začetku leta 2002 - kot Stylus C20 in C40. Od takrat so številke sicer napredovale, hitrost pa le malo, predvsem pri barvnem tisku. V zadnji različici je nekoliko drugačna tudi zunanjost. Gre pa še vedno za najpočasnejši tiskalnik na trgu, ki za pet strani besedila potrebuje tri minute in pol, za devet strani dolgo poslovno poročilo pa celih devet minut (konkurenca to zmore tudi v samo dveh minutah). Še počasnejši je pri tiskanju bitnih slik in fotografij, saj za bitno sliko formata A4 potrebuje celih 19 minut (najboljša konkurenca tudi samo tri). Med tiskanjem je dokaj glasen (po daljšem počitku se tudi približno minuto glasno čisti), moti pa tudi to, da je eden redkih tiskalnikov, ki še nima tipke za prekinitev tiskanja. To pomeni, da moramo tiskanje prekiniti programsko, to pa deluje z zamikom, saj tiskalnik natisne še vse, kar ima v pomnilniku (to lahko pomeni tudi še dve polni strani).
Ko govorimo o foto brizgalnikih, imamo največkrat v mislih šestbarvne modele, ki imajo poleg običajnih barvil (svetlo modra, vijolična, rumena in črna) še zelo svetlo modro in svetlo vijolično. S tema dvema dodatnima barvama foto tiskalniki bolje "izdelajo" barvne odtenke polti in neba. V zadnjem času nastajajo tiskalniki (Canonovi), ki poleg teh barvil uporabljajo še rdečo in celo zeleno, po besedah izdelovalca pa tako zagotavljajo še boljšo predstavitev kar najširšega barvnega spektra. Pa vendar kaže, da je moč enake rezultate doseči tudi s popolnoma drugačnimi barvami. Kot smo že vajeni, je posebnež in inovator v tej smeri - Epson.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
