Sony v najvišjem cenovnem razredu nikoli ni bil zares na vrhu, ker so bili njegovi telefoni vedno malo predragi. Ali pa je bil fotoaparat slabši. Ali pa so vsi imeli zaslone OLED, Sony pa še kar LCD. Vedno je obstajal vsaj en razlog ali več, da Sony ni imel »najboljšega« Android telefona.
Od vseh podjetij, ki so na začetku pohoda pametnih telefonov stopila v ring, je bilo Sonyju najlažje pripisati največ možnosti za uspeh. Prenosne naprave so znali delati (Walkman), ko so začeli proizvajati nekaj novega, so imeli dobre modele (Trinitron TV) in niso se bali modernih tehnologij (Playstation). Da ne govorimo o tem, da so od vsega začetka vodilni pri proizvodnji tipal za fotoaparate.
Telefona Mi A1 in A2 sta bila, pa naj se še tako klišejsko sliši, zadetek v polno. Združila sta poceni in dostojno strojno opremo, ki jo Xiaomi zna delati, in goli Android v obliki Googlovega programa Android One. Ta prinaša hitre posodobitve in vmesnik brez navlake. Vsako leto, ko smo preizkušali najcenejše telefone, smo imeli le enega ali morda dva, ki sta sledila temu receptu. Dolgo so bili to telefoni Lenovo Moto G, zadnja leta pa je primat prevzel Xiaomi. Zdaj je razlika le ta, da je takšnih telefonov v ponudbi nekaj več. V tokratnem Mnenju na začetku revije lahko preberete o Umidigi F1 Play, ki je prav tako del programa Android One. Te taktike se drži tudi Nokia in njihove telefone prav zaradi zelo solidne izdelave ter čistega vmesnika lažje priporočamo kot poceni modele večjih proizvajalcev.
Električni skiroji so priročni, pa vendar do neke mere nevarni, če jih nismo vajeni. Preverili smo, ali je stanje kaj boljše z vozili, ki imajo več kot le dve kolesi.
iPadu se je po nekajletnem upadu prodaja umirila in celo malo raste. Tablice za zdaj pač še niso odvzele primata prenosnikom in ga še kar nekaj časa ne bodo. Tudi zato, ker se z Android tablicami nihče več zares ne trudi.
Lestvica »Največji proizvajalci pametnih telefonov« je vedno relativna, saj lahko upošteva dejansko prodane telefone, količino narejenih telefonov ali količino modelov, ki jih podjetje izda pod raznimi blagovnimi znamkami. Večino časa pa pod to znamko dajemo tiste proizvajalce, ki jih je vedno treba jemati resno.
845 je številka, ki je pri Mi 8 najbolj zanimiva, saj jo nosi Qualcommov procesor in tisto čipovje, ki žene vse najboljše telefone leta 2018. Šest gigabajtov pomnilnika sodeluje z osmimi jedri in Android 8.1 teče gladko. 6,2-palčni AMOLED zaslon je dober, saj kaže žive barve in je dovolj svetel. Ločljivost je sicer nekoliko nižja kot pri dražjih telefonih, a Xiaomi mora nekje varčevati. Ohišje je zelo všečno in se zelo zgleduje po iPhonu X.
V40 je soliden telefon višjega cenovnega razreda, ki ne preseže Note 9 in Mate 20 Pro. Vseeno pa ima par adutov, ki ga dovolj ločijo od konkurence, da ga je treba jemati malo bolj resno kot prejšnje telefone LG.
To bi se moralo zgoditi takoj po tem, ko je Apple predstavil iPhone. Nokia ne bi podcenila zaslona na dotik. Priznala bi si, da je bil njen adut vedno strojna oprema in ne programska. Tako bi pogledali, kaj je na voljo in našli Android, tisti mobilni operacijski sistem, ki je videti dovolj ambiciozen, da bo enkrat lahko dohitel iOS. Tako bi Nokia opustila Symbian, nehala razvijati Meego/Maemo in začela delati Nokie z Androidom. Čistim Androidom brez navlake. Ta scenarij je sicer čista znanstvena fantastika in, kot vemo, je Nokia predolgo vztrajala pri svoji programski opremi in nato prešla v roke Microsofta, nato pa v roke kitajskega podjetja HMD Global (ki telefone Nokia še vedno snuje na Finskem).
5.1 Plus je del projekta Android One, a na začetku leta 2019 (predstavili so jo sredi lanskega leta) še vedno ni prešla na zadnjo različico Androida. Tudi logotip Android One ni vedno zagotovilo, da bodo posodobitve vedno prišle hitro.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
