Umidigi je eno tistih podjetij, ki skušajo narediti čim več telefonov in upajo, da se bo kakšen prijel. Rezultat te taktike je falanga naprav, ki segajo od smešnih do spodobnih telefonov. Diamond (kljub kičastemu imenu) spada med slednje.
Sony zna pri svojih cenejših telefonih pametno varčevati, a je z nekaterimi modeli tudi resno udaril mimo. XA1 spada v prvo kategorijo, saj so kompromisi dokaj legitimni, strojno pa je telefon dovolj zmogljiv, da se dobro obnese med konkurenco.
Huawei Honor 6x je naslednik lanskoletnega 5x, ki smo ga pohvalili. Honor je Huaweijeva cenejša blagovna znamka »za mlade«, ki ji tu in tam uspe sestaviti telefon z ravno dovolj kompromisi, da dostavi veliko za razmeroma malo denarja.
Sony Xperia XZ Premium je hiter telefon. Sony ga je strojno tako opremil, da se brez težav meri z Galaxy S8 in drugimi letošnjimi napravami najvišjega ranga. Snapdragon 835 ima osem jeder (4 x 2,45 in 4 x 1,9 GH) in štiri gigabajte pomnilnika. Uporabniška izkušnja je temu primerno tekoča in Android 7.1 je oblečen v Sonyjevo preobleko. Ta oblikovno ostaja ena izmed lepših in v letih so odpravili najbolj nadležno lastnost – preveč podobne si ikone privzetih aplikacij. Še vedno bi na teh telefonih raje videli goli Android, a če že moramo živeti s preoblekami, je Sonyjeva med lepšimi.
Pametne ure se niso tako zelo prijele, kot so upali izdelovalci, »umrle« pa tudi niso. Zares z njimi služi le Apple, kljub temu pa novosti še vedno kapljajo tudi na »neapplovski« del trga. Preizkusili smo najnovejšo Gear S3.
Telefoni, ki stanejo manj kot 150 evrov, so svojevrsten labirint naprav, ki jih ne bi smelo biti, in modelov, ki so presenetljivo OK. Slednjih je zadnja leta nekaj več, kar je predvsem posledica zorenja celotne telefonske kategorije naprav. Včasih so bili tako poceni telefoni povsem neuporabni, zdaj pa so skoraj vsi vsaj stopničko više od popolnega natega.
Če si ogledamo strojno opremo telefona Ceetah 2, mu ne gre prav dosti zameriti. 5,5-palčni zaslon je zelo soliden IPS s polno ločljivostjo. Mediatekov procesor ima osem 1,3 GHz jeder. Ta so seveda varčnejša jedra A53, a s tremi gigabajti pomnilnika povsem zadostujejo za tekoče delovanje Androida. Tako kot drugi telefoni z bolj varčnimi procesorskimi enotami tudi Cheetah ne blesti po grafični zmogljivosti, tako da naprednejše igre niso predstavljene najbolje. Vse skupaj povezuje Android 6.0, ki so ga pustili bolj ali manj pri miru, a svoja leta kaže s pristnostjo starega (in ne več varnega) »brskalnika«, ki ima nameščen tudi Chrome. Shrambe je 32 gigabajtov, to je pohvalno, in jo je mogoče razširiti s kartico micro SD. Fotoaparata sta povprečna. Glavni trinajstmegapikni dela solidne slike, prednji osemmegapikni je OK, kaj veliko več pa ni dodati. Ko potegnemo črto pod strojno opremo, gre za zelo soliden telefon nižjega cenovnega razreda, ki bi znal prepričati.
Moto G4 Plus je bil lani najboljši telefon serije »G«, tako da so bila pričakovanja velika. Ohišje je kovinsko. Tako kot osnovni model G5 je tudi Plus oblečen v kovino in lepše oblike kot predhodnika. Lenovo se je očitno odločil nekoliko osvežiti videz in uporabiti boljše materiale, in z obojim so zadeli v polno. Trend boljših materialov pri cenejših telefonih je že lani začel Samsung s serijo A, zaradi tega smo vsi na boljšem. Letos so manj znani izdelovalci s strojno močjo začeli konkurirati uveljavljenim znamkam, a so jih te zopet prehitele z oblikovanjem in izdelavo. Ko v rokah primerjamo telefona, kot sta (v tokratni številki opisani) Cubot Cheetah 2 in G5 Plus, je razlika očitna. Cubot izpade ceneno in plastično, G5 Plus pa daje vtis visokocenovne naprave.
Telefoni Moto G so najboljša različica dolgočasnosti. Že leta predstavljajo odlično razmerje med ceno in zmogljivostjo in navdušujejo s skopo preoblečenim Androidom. Ta je na telefonu tudi v zadnji različici. Letošnji G5, tako kot predhodniki, odkljuka vse omenjene postavke. Žene ga Android 7.0, ki je lahkotno oblečen v dodatke Moto, ki so večinoma všečni. Najbolj simpatična je še vedno gesta, ko telefon stresemo v roki in nas vrže neposredno v aplikacijo za fotografiranje.
Prihodnost računalništva so tablice. Prihodnost računalništva so hibridni prenosniki. Prihodnost računalništva so tablice, ki so dejansko hibridni prenosniki. Mogoče niti ne.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
